Kako se je spremenilo vajino življenje, odkar je z vama Julija Aiko?
Taiji: Po eni strani je precejšnja sprememba, po drugi pa nama je naš nov stil življenja zelo všeč, sva se kar dolgo pripravljala na njen prihod. Prebirala sva knjige in se izobraževala, je pa res, da je pri vsakem otročku malo drugače, ko se teorija sreča s prakso. Ustvariš si sliko, kar se zgodi, pa je lahko zelo drugače. Glede na pripovedi drugih staršev imamo precej pridno hčerkico, več je mirnih kot pa nemirnih noči z jokom.
Ana: Najin način življenja zdaj niti ni toliko drugačen, kot je bil pred rojstvom hčerke, če izvzameva službena in zasebna potovanja. Morda je parom, ki so navajeni nočnih zabav, kosil v restavracijah, ob prihodu dojenčka težje, saj so prvi meseci gnezdenje in crkljanje doma ter tkanje vezi na čisto drugi ravni. Od nekdaj z užitkom kuhava doma, uživava v družbi drug drugega in preživljava prosti čas v naravi, tako da s prihodom Julije Aiko pri naju ni tako drastično drugače.
Se vseeno zgodi, da so za Taijija zdaj noči prekratke?
Ana: Zbudim se takoj, ko že malo zacmoka z ustki ali tiho zagruli, medtem ko se preteguje. Trudim se, da jo res takoj pristavim, ko jo zaslišim, da ne zbudiva Taijija, saj vstaja že ob petih zjutraj vsako jutro, ker vodi jutranjo oddajo. Vem, da je težko delati, če si dan za dnem neprespan, še posebej ker kamera teče v živo. A tudi kadar je noč prekratka, je Taiji pred kamero videti neverjetno spočit in sproščen, ne vem, od kod to jemlje. Midve pa uživava, ko ga gledava na zaslonu in lahko še malo poleživa. Sicer pa Taiji zelo rad sodeluje pri previjanju, umivanju in zibanju hčerkice, ko pride iz studia in se ji res posveti, poleg tega je od nekdaj aktiven pri urejanju našega doma in skrbi, da je redno posesano, da v kuhinji diši in je pospravljeno …
Taiji, kakšni občutki so vas prevevali, ko ste svojo punčko prvič držali v rokah?
Taiji: Ko spremljaš rast, razvoj in premikanje bitja v maminem trebuhu, čutiš, da se bo zgodilo nekaj velikega! Pri porodu sem bil seveda zraven, ker je bila to moja srčna želja, in ko se je Julija Aiko rodila, sem začutil, da se je zgodil čudež. Že prej sem slišal, da je rojstvo čudež, a šele ko se je rodil moj otrok, sem ga tudi začutil. Ko sem jo dobil v naročje, jo zaslišal, zavonjal in začutil, se je v meni prebudila cela vrsta občutkov, ki jih prej nisem poznal. Rojstvo prvega otroka se zgodi samo enkrat in tega ne moreš ponoviti, to je res srečen dogodek.
Ana: Taiji je super sodeloval pri pripravah in tudi pri porodu, zame je to najlepše darilo, saj je s tem gradil odnos z Julijo Aiko, še preden se je rodila. Vključila sva se v priprave na porod, prebirala knjige, med drugim fantastično Modrost rojevanja pisateljice Ine May Gaskin, ki bi jo morale ženske prebrati že v mladosti, saj bi s tem dobile mnogo lepši pogled na žensko telo in moč, ki jo imajo. Porod je bil res lep, natančno takšen, kot sva si ga želela, in med nama so se med porodom ustvarjali dodatna moč, zaupanje in povezanost, lahko rečem, da naju je porod še bolj povezal. Želela sva dati darilo najini hčerki – naraven porod brez stresa, pritiskov, brez protibolečinskih in drugih kemikalij, saj verjameva, da starši lahko sami vplivajo na to, da imajo otroci prihod na ta svet res lep. Zato sva šla tudi na priprave k babici Maji Koprivnikar, ki je prav neverjetna, skozi smeh približa parom strokovne zadeve in sprosti strahove, ki pridejo z vseh strani. Namreč, čeprav je porod povsem fiziološki, v sodobni družbi velja mit, da se ga je treba bati, da naj bi res zelo bolel, da naj bi bilo uspešno in neboleče dojenje redkost, kar je res žalostno, saj to ni potrebno. Zato nama je bila babica Maja v veliko pomoč, da sva se osredotočila na dober potek ter sva imela pogum zaupati vase in v najine želje. Zaupala sva, da bo vse tako, kot mora biti. Porodnišnico Jesenice pa sva izbrala, ker podpirajo naravni porod, imajo res odlično ekipo babic, veliko različnih rekvizitov, lepe sobe s prilagojeno svetlobo in glasbo, čudovit odnos do mamic in očetov, kar zagotovo vpliva tudi na novorojenčke, ki čutijo vse te hormone sreče. Verjameva, da strahovi staršev povzročijo komplikacije med porodom in nato daljše okrevanje ter težave z dojenjem. Pomembno je poznati svoje telo, vpliv čustev in misli nanj. Za lep naravni porod je bil temelj zaupanje v to, da je moje telo ustvarjeno zanj, zaupanje v partnerja, v naravo in seveda v otroka, ki prav tako sodeluje pri prihodu na svet. Vse se je čudovito izšlo in vsi trije smo bili prežeti s srečo, ko smo se crkljali še tri ure po rojstvu Julije Aiko brez kakršnih koli motečih elementov. Taiji mi je bil v veliko pomoč pri predihavanju popadkov doma in nato skozi porod v porodnišnici, nobena stvar zanj ni pretežka, in vse te drobne stvari so velikega pomena za žensko, ki rojeva, saj vse doživi mnogo intenzivneje. Med porodom otroka svojega moža spoznaš v drugačni luči.
Nekateri starši so, sploh prve dni, ko pridejo s štručko iz porodnišnice, kar malo izgubljeni. Kako sta se znašla vidva?
Taiji: Zaradi situacije, v kateri smo se znašli v zadnjih dveh letih, povsod veljajo pravila, in ker smo še sredi zime, ki prinaša poleg pandemije covida še kupe drugih viroz, smo v svojem mehurčku in za zdaj ne sprejemamo obiskov. Smo si rekli, da bomo nekaj časa kar sami. Z najožjo družino smo se srečali zunaj, da smo se izognili prenosom okužb. Sva bila pripravljena na to, da bomo sami nekaj mesecev. Tudi zato, ker se je moral na novo družinsko članico pripraviti naš kužek Čin, ki je še mlad, radoveden in poln energije. Vedela sva, da ob prihodu novorojenčka kužki lahko doživijo stres ali ljubosumje, zato sva se odločila, da gre na tečaj privajanja na novorojenčka k Tjaši in Žigu Kovaču, ki imata šolo Naraven pes. Tik preden se je Julija Aiko rodila, smo Čina odpeljali k njima, nato pa smo jima dostavili še tetra pleničko z vonjem Julije Aiko; postala je pripomoček za privajanje na nov vonj in zvoke. Tjaša je res naredila čudeže, Čin je popolnoma miren in se ne vznemiri ob joku dojenčice, ne pusti se motiti in ne rine pretirano vanjo. Lepo je.
Ana: Tjaša se je izobraževala v Kaliforniji pri Cesarju Millanu, svetovno znanem šepetalcu psom, in danes dela socializacije, preobrazbe in čudeže s kužki. Čin je imel kot mladiček težko travmo – napadel ga je drug kuža, mu poškodoval tačko, tudi vedenjsko se je spremenil. Tjaša pa ga je znala preobraziti nazaj v potrpežljivega kužka brez travme, ki pridno čaka na svojo porcijo pozornosti in ne rine, kamor ne sme.
Ko dobiš otroka, se prioritete v življenju spremenijo. Glede na to, da sta bila oba prej precej dejavna, katere stvari morajo zdaj malo počakati? Jih pogrešata?
Ana: Dolgo sva si želela otroka, in ko si nekaj toliko časa želiš, potem nobena stvar ni pomembnejša. Že med nosečnostjo sem gledala, da se manj ženem za stvarmi. Svojo deloholičnost sem dajala na stran in bolj poslušala svoje telo, še bolj sem čutila povezanost z naravo. Hvaležna sem bila za vsak trenutek, ko sem bila s Taijiem povezana z rastočim trebuščkom, in neskončno sem uživala vsak trenutek v naravi. Sedaj smo doma, mogoče nama manjka kakšen izlet na sneg, ampak veva, da se bo tudi to kmalu vrnilo, ko bomo lahko šli vsi trije skupaj. Druženj ne pogrešam, z veseljem se posvečam hčerki, poleg tega se naš urnik še vzpostavlja. Imamo srečo, da imamo lep dom, kjer nam je lepo, se crkljamo in nam res nič ne manjka. Ko bomo pripravljeni na potovanja, bomo seveda šli, a prve destinacije bodo po Sloveniji, saj imamo čudovito domovino, ki jo morajo otroci spoznati.
Kako ste si sebe zamišljali kot očeta, kakšne vrednote ste dobili od svojega očeta in očima, ki bi jih želeli predati svojim otrokom?
Taiji: Hvaležen sem za vrednote, ki sem jih dobil od svojih staršev ter od očima, pa tudi od starih staršev. Predvsem to, da je družina najpomembnejša, pomembni pa so tudi poštenost, iskrenost, delavnost, zanesljivost, da narediš, kar obljubiš, spoštovanje do starejših in modrejših, spoštovanje tradicije, kulture, jezika in zgodovine, ljubezen do narave in športa. Zdi se, da je teh vrednot v današnjem svetu vedno manj. Svet drvi, te vrednote se izgubljajo. Tradicija je pomembna in vrednote, ki so mi jih privzgojili, bom z veseljem prenesel tudi na hčerko.
Ana: Ljubezen in spoštovanje do narave imava oba v svojih celicah in verjamem, da bo to okusila tudi hčerka že v rosnih letih. Preko Taijija in njegovega očeta pa bo verjetno dobila tudi ljubezen do karateja ter podvodnega sveta.
Taiji: Če ima kaj mojih genov, bo zagotovo uživala v športu. Predstavil ji bom različne. Moj oče me ni nikoli silil v karate, pustil me je, da sem sam izrazil željo, ko sem jo začutil. Vesel sem, da je tako razmišljal. Šport na splošno je dobra stvar za vsakogar, to je investicija v prihodnost – v zdravje in dobro počutje, da ti delovne vrednote, disciplino.
Kakšne so po vašem prednosti tega, da ste postali očka v zrelih letih?
Taiji: Verjetno obstajajo prednosti in slabosti. Prednost je mogoče to, da razmišljam bolj zrelo, sem finančno stabilen, zato lahko marsikaj nudim. Sem pa tudi fizično dovolj v formi, da bom lahko še marsikaj počel z njo, nisem za na odpad.
Ana: Moški so veliko bolj potrpežljivi in tolerantni, ko pridejo iz divjih mladostniških let, za družino zna biti to dobrodošlo. Morda je še ena dobrih strani, da moški skozi leta bolj razumejo žensko, odnos in lahko več dajo. Ženska je zato bolj sproščena, bolj ljubeča in rezultat je srečen otrok.
