Narišimo si v mislih premico, neomejeno ravno črto, in predstavljajmo si dolgost njene ostí: na enem koncu izginja v neskončnost, na drugem gre v večnost. Na premico nato vstavimo letnici spočetka in tuzemskega konca in izrisala se nam bo življenjska sled človeka, ki je živel.
Kratka, minorna in v primerjavi z v neskončnost izginjajočo premico je sled, ki jo v širno prostorje časa vtisne eno življenje, zdi se, vsaj na prvi pogled, nepomembna. Prekratka, da bi jo lahko osmislili, in premajhna, da bi lahko o njej menili, da je kaj vredna.
Pa ni tako.
Premica, ko jo pogledamo od dovolj blizu, je namreč na gostó prepletena z odtisi življenj, z med seboj povezanimi točkami začetkov in koncev ljudi. In premica je, v resnici, neskončna le in zgolj zaradi teh odtisov. Ti odtisi jo tvorijo, brez njih premice ni, in ko bi ne bilo premice, bi tudi neskončnost in večnost ne bili povezani.
Življenje – moje, tvoje, njeno in njegovo – je torej bistvo vseh in vsega in življenje je največ, kar imamo. Jaz imam svojega, ti tvojega, ona in on njunega – in tako gre to iz roda v rod in od pamtiveka je tako in tako bo ostalo.
Do kdaj?
Ne vem(o) in sam sem se nehal spraševati o tem. To vprašanje me presega. Neskončnost in večnost sta prevelika termina za absolutne odgovore majhnega človeka, špekulacije ne štejejo.
Človeku je torej dano, da je. Da živi, da diha in da usmerja svoje telo in duha tja, kamor hoče duša.
Kako preprosto, mar ne?
Pa je premica, ki gre iz neskončnosti v večnost, kljub preprostim navodilom življenja polna krvavih in tragičnih odtisov. Brat je ubil brata, narodi so se dvigovali proti narodom. Skupine proti skupinam, podrejeni proti nadrejenim, vplivni človek je ponižal tistega majhnega in nebogljenega in majhni so potem združeno udarjali nazaj. In namesto skrbi za bližnjega je človek do človeka po neki čudni in le njemu lastni inerciji razvijal prezir in vojne in sovraštvo in nekje proti koncu devetnajstega leta v tretjem tisočletju tuzemskega časa je človek v sočloveka vrgel še virus.
A še ni dovolj?
Dovolj je, seveda.
A hkrati s to ugotovitvijo moram in moramo, ljudje, ugotoviti tudi naslednje: tako, kot je, bo tudi ostalo.
Ljudje so, kot so, in ljudje drug z drugim ravnajo, kot ravnajo. Tako s(m)o se naučili.
Seveda, da se na vsake toliko let na premici časa zgodi odtis nekoga, ki je za časa življenja sugeriral in delal le dobro (Mahatma Gandi mi, denimo, pade v misel), a vmes se med odtise svétega vedno prikrade morje odtisov ljudi, ki so daleč od bistva in daleč od resnice tvorili in netili le razkroj in svaštvo in nemir. Tako to je, tako to gre in človek, ni druge, mora prej ko slej spoznati eno: svet se lahko spremeni le, če vem spreminjati sebe.
Jaz sem tisti, ki skrbim za lastne misli, in jaz sem krmar lastnemu življenju. Jaz sprejemam odločitve in jaz premikam, kar želim premikati. Jaz odzdravljam sočloveku, jaz ravnam s sočlovekom, kot ravnam, in jaz sem tisti, ki tvorim sebe.
Ko sem pred časom pri igri opazoval najmlajšo hčer, to najmlajše življenje pri naši hiši, sem na tolstem orehu na drugi strani velikega okna, pred katerim je potekala igra malčice, opazil detla. Trkal je za hrano pod lubjem in v trenutku, ko je vanj od kdo ve kje in kar naenkrat skočilo kosmato mačje ženšče, je odskočil višje v vejevje, kamor mačka ne zmore priti, in je trkal in ropotal naprej. Brez strahu in očitno brez sramu. Pa sva gledala z našo najmlajšo v to igro narave in mačka je, ko je videla, da so veje zanjo pretenke in je detel zanjo predaleč, splezala dol, skočila na okensko polico, in ko sem ji odprl okno, je predé prišla k nama. In potem smo skupaj opazovali detla, kako zadovoljno tolče in trga lubje. Zadovoljna je bila tudi mačka, ki je še nekaj trenutkov nazaj detla želela ubiti in pojesti.
Igra življenja je divja in neumorno teče iz sekunde v sekundo, iz neskončnosti v večnost gre. Jaz pa sem odločen, trdno odločen, da bom svojo koncentracijo in kondicijo od zdaj še bolj in izdatneje namenjal spreminjanju samo in zgolj na bolje.
Ne, ne bom se zapravil. Vsak dan bom poskrbel, da bom boljši. Ker odtis življenja šteje.
