“Verjemite mi, da videz vara, kajti zelo vesel sem, če me zjutraj nič ne boli. Dolga leta treningov in tekem so naredila svoje,” pravi nekdanji odlični alpski smučar, udeleženec štirih zimskih olimpijskih iger. Zelo rad bi videl, da njegovo bronasto slalomsko odličje iz leta 1994 ne bi še štiri leta ostalo osamljeno na seznamu moških dobitnikov odličij v alpskem smučanju v samostojni državi.
Za športnike so te olimpijske igre pot v neznano, saj še nihče ni preizkusil prizorišč. Kaj vi pravite o taki praksi?
“Zdi se mi absurdno, da se izbirajo taka prizorišča. Zadnje igre v Pjongčangu so imele nekaj podrobnosti s temi. Tudi Južna Koreja je - kar se zimskih športov tiče - precej eksotična dežela. Peking z zimskimi športi nima veliko skupnega. Pri tej izbiri se jasno vidi, da gre pretežno za posel in da so športni vzgibi potisnjeni v ozadje.”
Za organizacijo zimskih iger je na klasičnih prizoriščih zelo malo zanimanja, tudi javnost jim je nenaklonjena. Po drugi strani pa bi jih prirejale razne države z vprašljivo demokracijo in brez tradicije v zimskih športih. Je Lillehammer leta 1994 morda veljal za nek vzor, kakšne naj bi igre bile?
“Od vseh iger, na katerih sem sodeloval, zagotovo. Lillehammer je bil tisto, kar bi olimpizem moral biti. To je dokaj asketska namestitev in enkratna tekmovališča. Predvsem pa brez podpore ljudi in države ne gre. Tekmovanje mora biti umeščeno v neko okolje, kjer se ti športi tudi redno odvijajo. Če bi jaz lahko kaj rekel, bi vsekakor bil za to, da se morajo v Mednarodnem olimpijskem komiteju vprašati, kam to pelje, tako pri zimskih kot letnih igrah. Organizacijo iger bi morali narediti enostavnejšo in cenejšo ter se vrniti k osnovam športa. Program tekmovanj je preobsežen, sploh na poletnih igrah. Vsaka športna panoga ima preveč poddisciplin. Prej kot bodo zarezali v to, boljše bo, sicer bo organizacija postala prezapletena. Zimske igre morajo biti umeščene v okolje, kjer te športe gojijo.”
Zakaj v Evropi v glavnem ni zanimanja za prirejanje iger?
“Predrago je in zato si skoraj nihče ne upa zagristi v tak zalogaj. Ne vem, zakaj je še vedno nujno delati nove proge in nove stadione ter tako močno posegati v prostor. Šport je sam po sebi lep, zato ni treba pretiravati s kičem. V prvem planu mora biti športni boj, vrniti se bo treba k osnovam športa.”
Kako ocenjujete to, da bodo v Pekingu vse tekme na umetnem snegu?
“Ali je sneg naraven ali kompakten, ni tako odločilnega pomena, kot je teren. Ekipe so zagotovo dobile vsaj neke osnovne informacije o konfiguraciji in kako vse skupaj zgleda. Prizor bo nekoliko absurden, bela proga in zraven trava ali pa zemlja. Peking in smučanje ne gresta skupaj, gre pač za milijardni trg.”
Kitajci kljub velikim sredstvom niso uspeli vzgojiti neke širše in močnejše ekipe zimskih športnikov.
“V zimskih športih to terja svoj čas, noben denar ne pomaga. Nek šport se mora zasidrati v skupnost. Pri nas imajo zimski športi zadnja desetletja že tako bogato zgodovino, da jih ni treba nikomur predstavljati. Kitajci so mislili, da bodo čez noč lahko ustvarili skakalno reprezentanco. Najeli so Miko Kojonkoskija, v alpskem smučanju so najeli tuje trenerje, ampak to ni dovolj. Potrebuješ desetletje ali več. Tudi če je nekdo zelo talentiran, je še vedno zelo veliko preprek na poti do uspeha oziroma do vrhunskega športnika.”
Po natanko 50 letih gre na olimpijske igre le en slovenski moški tekmovalec v tehničnih disciplinah v alpskem smučanju. Kakšen občutek vam zbuja ta podatek? Ste predstavnik generacije, ki je v slalomih svetovnega pokala sodelovala z osmimi tekmovalci in uspela v prvo jakostno skupino zbrati tri ali štiri tekmovalce?
“To je bilo pričakovati. Zdaj se kažejo posledice dela ali nedela izpred 15 ali 20 let. Vse je teklo po inerciji in to prej ali slej pride na dan. Enostavno se je premalo vlagalo v otroški in mladinski razvoj, premalo pozornosti se je namenjalo podmladku. Po mojem bi morali s perspektivnimi mladimi posamezniki delati najboljši trenerji in jih razvijati. Žal je to stihijsko prepuščeno klubom, staršem in nekim zasebnim ekipam brez prave strategije. Čez noč na žalost ne bo nič drugače. Za Žanom Kranjcem in Štefanom Hadalinom zeva velika generacijska luknja.”
Proizvod česa sta Hadalin in Kranjec?
“Oba sta še bila deležna dela v državnih ekipah, oba sta talenta in sta zato uspela priti v svetovni vrh. Manjka številčnost tekmovalcev. V mojih letih je sezono začelo deset tekmovalcev z upanjem, da bodo šli na olimpijske igre, zato je bila interna konkurenca izjemna. Še nekaj dni pred odhodom na igre so bile izpeljane notranje kvalifikacije. Z leti se je število začelo redčiti in na žalost je situacija slaba. Ne morem povedati nič spodbudnega.”
Nekako se je že po vaši generaciji začela ta dolga počasna stagnacija.
“Po eni strani je tako, po drugi strani niti ne. Imeli smo Andreja Šporna, drugega v smuku v Kittzbühlu, kar je za slovensko smučanje znanstvena fantastika, Andrej Jerman je dvakrat zmagal v smuku, tako kot Boštjan Kline in Martin Čater, pod vrh je uspelo tudi Alešu Gorzi.
...”Z izjemo Gorze so to vse dosežki v hitrih disciplinah, v tehničnih pa jih ni bilo veliko.
“Ja, slalom je zagotovo najbolj nazadoval. Nekaj je dosegel in obetal Mitja Valenčič, pri vrhu pa res nismo bili.”
Kako pa si razlagate omenjene uspehe v hitrih disciplinah, čeprav za te nimamo niti ene proge? Je bilo zanimanje za bolj adrenalinske panoge večje kot za ostale?
“Ne bi rekel. Bolj se mi zdi, da je tako pač naneslo. Tu je nekaj fantov, ki niso več najmlajši, prihajata dva mlajša, eden od njiju bi lahko kaj pokazal tudi v tehničnih disciplinah. To je Rok Ažnoh, ki se je v mladinskih kategorijah zelo izkazal. V veleslalomu in slalomu ni nikogar z nekim presežkom. Nisem sicer vpet v strokovno delo ekip, vendar pa spremljam dogajanje in rezultate. Treba je vedeti, da je evropski pokal dober pokazatelj, kaj se bo čez nekaj let zgodilo v svetovnem pokalu. Veliko teh imen, ki so tu uspešna, se čez dve, tri leta pojavi tudi na najvišji tekmovalni ravni. Kdor želi vedeti, kakšen bo razvoj v alpskem smučanju, pa mora gledati, kaj se dogaja v pokalu Fis”.
Smučarski skoki že dolgo beležijo lep razvoj, zgradili so tudi primerno infrastrukturo. Kaj pa v alpskem smučanju?
“Komercialni interes smučišč ne najde skupnega jezika s tekmovalnim športom. Tu gre za navzkrižje interesov in razumeti je treba obe strani. Toda dejstvo je, da nimamo enega poligona za trening, nimamo ene homologirane smukaške proge, pa imamo olimpijsko prvakinjo in dvakratno svetovno prvakinjo v smuku. To je zame žalostno. Ne smemo govoriti, da imajo naši tekmovalci dobre razmere, ker jih nimajo. Predstavljajte si enega otroka iz osrednje Slovenije, ki ima kar precej težav, da je lahko deležen dobrega treninga. Celo A reprezentanca lahko uporablja poligon v urah, ki so neprimerne za trening. Recimo v Kranjski Gori med 7. in 9. uro zjutraj. Tu vidim velik izziv, ki ga bo treba rešiti.”
Po eni strani bi radi ohranili tekme svetovnega pokala, po drugi pa domači tekmovalci nimajo terminov za vadbo. Brez te pa bo tekme še težje obdržati.
“Tako je.
”30 let je mimo od vašega prvega nastopa v Albertvillu, ko je bila Slovenija prvič samostojno na olimpijskih igrah, vi pa debitant. Dve leti zatem ste na Norveško že prišli z bistveno bolj jasno sliko.
“Če na igre pride 5000 različnih tekmovalcev, je na njih izpisanih prav toliko različnih zgodb. Za tiste, ki merijo na najvišja mesta, je razmišljanje zelo podobno. Igre vzamejo kot velik izziv, kjer skušajo čim bolje pripravljeni priti na nastop in ga tako tudi izpeljati. Na OI pa so tudi tekmovalci, ki se tja pridejo zabavat in uživat ali pa zgolj nastopat. Takih ni prav malo. Na prve igre sem prišel nekoliko nepričakovano, vsaj sam nisem pričakoval, da me bodo uvrstili v olimpijsko reprezentanco. Takrat sem se bolj učil in spremljal, kako vse skupaj poteka. Vozil sem v vseh alpskih disciplinah, od smuka do slaloma. Tam sem bil tri tedne in sem kar užival, saj sem vedel, da po najvišjih mestih še ne morem poseči. Ampak dogajanje je bilo enkratno. S tem nastopom sem dobil nek poseben zagon. Ko pa na igre prideš kot favorit, kot sem jaz dve leti zatem, pa je zgodba precej drugačna. Prav o tem sem se letos pogovarjal z Janjo Garnbret, ki je prišla v Tokio kot absolutna favoritinja in je bila zato pod dodatnim pritiskom. Slovenci imamo tako malo vrhunskih tekmovalcev, da na njih pade ogromno breme pričakovanj in se zato nanje vsi obesimo. To ni Amerika, ki ima 200 športnikov na igrah in nato uspe nekdo, ki ga prej ni nihče niti povohal. Taki fantje in dekleta nastop vzamejo kot izziv kariere, da stopijo iz anonimnosti in si ustvarijo ime. Priti na igre, ki so tako velik dogodek, kot favorit, je drugače. Začutiš pomembnost dogodka, medijsko izpostavljenost, napetost. Drugače je, če moraš odličje dobesedno osvojiti ali pa se od tebe ne pričakuje nič posebnega.”
V Lillehamerju ste bili v tisti drugi vlogi favorita in jo tudi upravičili, čeprav ste imeli v drugem teku slaloma tudi nekaj sreče.
“Kolikokrat sem že slišal to, da sem takrat imel srečo. Ljudje se to spomnijo, ne spomnijo pa se, kaj se mi je zgodilo štiri leta zatem v Naganu, ko sem zaradi ene napake ostal brez odličja v veleslalomu in nesrečnega dogajanja v slalomu. Treba je gledati, kako so pred igrami rangirani tekmovalci. Na Norveško sem prišel kot tretji slalomist sveta. Jasno, da so od mene pričakovali medaljo.”
Kaj pa je bilo v vaši glavi tiste dni pred tekmo? Kakšna je bila noč pred olimpijskim slalomom?
“Moram reči, da sem se zelo dobro počutil. Kaj mi je dalo samozavest? Tekmovalna forma in pripravljenost. Po tekmi v kombinaciji smo se za teden dni odpravili na trening v Opddal na sever Norveške. Na progi sem vsak dan dobival še dodatno potrdilo, kako dobro mi gre. Časi na treningih so bili odlični, že kombinacijski slalom na isti progi, kjer je bil nato slalom za odličja, sem odlično odpeljal. To mi je dalo veliko samozavest. Na dan slalomske tekme nas je zelo presenetil peklenski mraz, bilo je tudi do 30 stopinj Celzija pod ničlo. Težave so bile predvsem z opremo, z izbiro startnih številk smo kot ekipa naredili taktično napako. A še zdaleč ne edini, enako se je zgodilo tudi Albertu Tombi. Prvi tek sem s številko dve odpeljal suvereno brez napake. Ko si bil pred Tombo in prevzel vodstvo, je to pomenilo, da si zelo dober. Ampak potem je posijalo sonce, razmere na progi so se sredi prvega teka spremenile, smučina je bila veliko boljša in hitrejša, kar so izkoristili tekmovalci iz ozadja. In to je premešalo karte. Tekma se je razvijala, kot se je, soočiti se je bilo treba s spoznanjem, da si že skoraj v izgubljenem položaju za odličje. Na voljo je bila še ena priložnost, toda po glavi so švigale vse mogoče misli. Tudi po zaslugi pokojnega Tomaža Cerkovnika, ki mi je govoril, da je škoda za zapravljeno priložnost in me s tem le motiviral, sem razmišljal zgolj o tem, da grem drugi tek na polno in bo, kar bo. Na koncu se je vse zelo dobro izšlo. Mogoče sem v zadnjem delu proge po manjši napaki izgubil nekaj hitrosti, če ne bi se lahko s Tombo še malo bolj 'udaril'. Vodilni Thomas Stangassinger si je v prvem teku ustvaril preveliko prednost, čeprav mu je v drugi vožnji ta zelo kopnela. Bila je zelo zanimiva tekma, kot je v smučanju večkrat.”
Po tekmi in takem dosežku najbrž tekmovalec ni povsem “pri sebi”?
“Ne, takrat si izpopolnjen, zadovoljen, srečen in v evforiji. Potem pa z leti pride dokončno zavedanje uspeha. Olimpijsko odličje je nekaj posebnega, zanj vedo ljudje povsod na zemeljski obli. Če greš v Južno Afriko in razlagaš, da si bil alpski smučar, te kar debelo gledajo. Če pa rečeš, da imaš olimpijsko medaljo, pa je vse drugače. Vsak lahko pobrska po svetovnem spletu in takoj preveri, če jo res imaš. Tudi vsakdo približno ve, kako je do tega kosa kovine težko priti. Zame so olimpijske igre v športu številka ena.”
Olimpijska kolajna prinese tudi breme, tako in drugače. Danes tudi v obliki družbenih omrežij in spletnih komentarjev. Kako ste se znali otepati številnih ljudi s svojimi ozkimi cilji, ki so verjetno začeli krožiti tudi okoli vas?
“Na splošno ne bi rekel, da mi je medalja prinesla neko breme. Status se je pa v vsakem pogledu res spremenil. Po eni strani prinese kup pozitivnega, a tudi kaj negativnega. V majhni Sloveniji to pomeni izgubo zasebnosti. Bil sem deležen ponudb, za katere se je pozneje izkazalo, da so ljudje zgolj skušali izkoristiti priložnost. Toda življenje si lahko oblikuješ po svoji meri. Konec koncev sem tudi jaz čisto običajen človek, le z 'dilcami' sem nekoč hitreje smučal kot velika večina zemljanov. Je pa vseeno lepo zavedanje, da si bil v neki dejavnosti boljši od večine.“
Alpsko smučanje trenutno pogreša pravega medijskega zvezdnika. V vaših časih jih je bilo več, največjo sled je pustil Alberto Tomba. Pa tudi sami ste bili zaradi svojega pristopa precej priljubljeni, ne le doma, ampak tudi v tujini.
“Tudi pozneje so še bili. Predvsem Marcel Hirscher se mi je zdel pravi zvezdnik, pa ni bil tipičen predstavnik bolj zadržanih avstrijskih smučarjev. Obvladal je nastopanje v medijih in je še vedno prepoznaven. Trenutno pa res ni nikogar. Občutek imam, da bi to lahko postal Norvežan Lucas Braathen, vsaj po tistem, kar vidim v njegovih izjavah. Je mlad, sodoben in všečen mlajši generaciji. Da si zvezdnik, pa so v prvi vrsti nujni rezultati. Porivati naprej nekoga, ki bi sicer dobil veliko lajkov, rezultatsko pa je vprašljiv, ne gre. Tomba je bil zelo zanimiv zaradi značaja. Tudi Hermann Maier je bil zame izjemno zanimiv športnik, Body Miller je za smučanje naredil ogromno. Lindsey Vonn je prva smučarka, ki ji je uspelo priti med filmsko in glasbeno elito. Na drugi strani je bilo nekaj vrhunskih norveških tekmovalcev, ki pa so ostali bolj v ozadju, kar izhaja tudi iz njihove vzgoje.”
Koliko vam je v karieri pomagal dober odnos z Albertom Tombo?
“Ogromno. Največ mi je pomagalo to, da sem z njim treniral in se s tem veliko naučil. Tudi naši trenerji so lahko videli, na koliko višji ravni so bili njegovi treningi. V italijanskem vadbenem centru v Bormiu sem opravljal tudi kondicijski trening in teste. Lahko sem videl, koliko dela je še pred mano. Da je bil Tomba pripravljen znanje deliti z mano, mi je pomagalo tudi pri prepoznavnosti, posebej v Italiji. V nekem obdobju je bila večina mojih pokroviteljev iz Italije. V vsakem primeru sem iz najinega odnosa jaz več pridobil kot on. Začelo pa se je tako, da je iskal partnerja za trening. Njegov stric ga je opozoril name, ko sem se šele prebijal med najboljše. Rekel mu je, da imam drugačno tehniko od ostalih. Bilo je na neki tekmi na Norveškem, ko je enkrat po večerji v hotelu Tomba pristopil k naši ekipi in me povabil, če bi jutri treniral z njim. Vsi smo debelo gledali, saj sam dotlej z njim še nisem spregovoril niti besede. Tako se je začelo. Ustvarila sva nek odnos, ki še traja in sva dobra 'buddya' (kolega). Nisva tesna prijatelja, se pa vsako leto slišiva in vidiva. Nanj gledam kot soborca.”
Tudi vas so imeli navijači radi. Bili ste alpski smučar, ki repa, verjetno sploh eden prvih slovenskih reperjev. Nenavadno je, da smučar poje.
“Niti ne, Toni Sailer je posnel dvajset albumov (smeh). To z glasbo se je razvilo povsem spontano, čeprav marsikdo misli, da sem to načrtno počel za ustvarjanje svoje podobe. Prisežem, da je to nastalo zgolj iz hobija in zafrkancije. Vesel sem, da sem se tega lotil. Zaradi glasbe nisem zamudil niti enega samega treninga. Mnogim je to sicer šlo v nos. Če bi lovil ribe, bi najbrž bilo v redu? (smeh) Športnik ima tudi nekaj prostega časa, ki ga uporablja, kot želi. Glasba mi je bila od vedno zelo blizu.”
Tako kot pri skokih se tudi pri alpskem smučanju spreminjajo tehnika in oprema. Smučke so postajale vse krajše. Kaj je to pomenilo za tekmovalca, ki je že bil v zreli dobi, kot takrat vi?
“Bil sem še del te spremembe, ja. Po eni strani me je vrgla iz tira, ker sem bil takrat, ko se je ta sprememba uveljavljala, drugi slalomist na svetu. To je bilo v sezoni 2000/01. Zdaj lahko rečem, da smo pri nas predolgo vztrajali pri stari tehniki. V enem letu se mi je zgodilo marsikaj. Sredi sezone sem šel na krajše smuči, s čemer sem naredil velik korak nazaj in se nisem prav znašel. Če ne bi bilo te novosti še recimo dve sezoni, bi verjetno rezultatsko dosegel še marsikaj, z novo tehniko pa je bilo vse bistveno težje. Kljub temu pa sem vesel, ker sem šel v proces učenja karving tehnike in sem se uspel še vsaj enkrat uvrstiti med prve tri v svetovnem pokalu. Ta sprememba je bila zelo pozitivna za alpsko smučanje. Za običajne smučarje v tem, da lahko smučajo bistveno lažje in bolj enostavno.”
Z leti padajo bremena s hrbta rezultatskih pričakovanj. So tudi vam?
“Če si že nekaj osvojil, je veliko lažje. Na začetku kariere je res obremenjujoče, če vodiš po prvem teku in se hkrati zavedaš, da si opravil šele pol naloge. Potem se tega navadiš in začneš uživati. Na koncu kariere sem že prav čakal izziv, da bi spet občutil pritisk in podoživel stare čase. V običajnem življenju se po intenzivnosti ne more nič primerjati s tem, kar doživljaš na startu. LeBron James zdaj ne igra zaradi denarja, igra zato, ker igro in vse okoli nje potrebuje. Kup športnikov je, ki so že malo odvisni od tega, da nenehno iščejo nove izzive in da so vedno v soju žarometov. Poglejte samo Nadala, Djokovića in Federerja v tenisu.”
Vi ste kariero začeli kot potencialno uspešen smučar v hitrih disciplinah, saj ste bili mladinski svetovni prvak v superveleslalomu. Kako to, da ste se prelevili v slalomista?
“Ne vem, kako bi se kariera obrnila, če bi takrat pri nas imeli sistem, ki bi mi omogočal trening hitrih disciplin. V najstniških letih sem v teh užival in bil precej dober, pa tudi brezkompromisen. V evropskem pokalu sem tekmoval z odličnimi tekmovalci, recimo z Marcusom Wasmeierjem in Petrom Müllerjem, pa sem ju premagoval. V svetovnem pokalu sem precej časa vozil tudi superG in smuk, sicer brez večjih uspehov. Če bi bolj načrtno delali, bi se dalo v tem tudi kaj doseči, čeprav tega nikoli ne veš, saj se lahko hitro nekje potolčeš. V kombinaciji slaloma in smuka se je z malo sreče dalo najlažje priti do odličja, če si bil tehnično kolikor toliko popoln smučar. V začetku devetdesetih let je prišlo do menjave generacij in je bilo na vsak način treba narediti nek rezultat. Zato so nas precej odločno usmerjali v tehnične discipline.”
Za konec kariere ste se odločili leta 2006, ko vas trener Janez Šmitek ni uvrstil v olimpijsko slalomsko ekipo za Torino. S katerim trenerjem pa ste najlažje delali?
“Začel bi s prvim delom vprašanja. Vse skupaj je na obeh straneh izpadlo zelo nesrečno in nespretno. Bilo je zelo slabo skomunicirano, tudi pravila niso bila jasno postavljena. To je bil tudi njegov osebni neuspeh, ker nas tekmovalcev ni uspel pripraviti, saj nihče ni bil v dobri formi. Tudi jaz sem takrat zelo burno reagiral, za kar sem imel vso pravico, ker sem imel izpolnjene kriterije za olimpijski nastop. Gledano s časovne razdalje pa je jasno, da bi takrat zelo težko posegel po odličju. Iti tja zato, da lahko rečem, da sem namesto na štirih nastopal na petih olimpijskih igrah, pa nič ne pomeni. Razjezil me je način komunikacije in njegove izjave, tu pa sem se odločil, da ne bom molčal. Potem sva nekaj časa povsem prekinila odnose. Zdaj sva ok. Šmitek ima poseben značaj, je pa odličen trener in sem mu hvaležen za dobro delo. Sicer je mojo kariero najbolj zarisal Pavel Grašič. Preprosto zato, ker je bil najdalje z mano. On je bil moj mladinski trener, bil je neizprosen, strog, delaven, entuziast, kot jih danes ni. Če ni bilo snega na nekem hribu, smo pač šli peš na drugega. Vedno je bil iznajdljiv in dober trener.”
S komunikativnostjo ste si postavili temelje za delo po koncu kariere. Kdaj ste začeli razmišljati o življenju po smučanju?
“Nekje leta 2004 sem začel razmišljati, kaj bom počel po končani karieri. Leta 2003 sem si poškodoval levo koleno in tudi fizično nisem bil nikoli več tako pripravljen kot prej. Nisem bil več tako prepričan vase. Približno sem vedel, kaj bi želel početi in k sreči se je v tej smeri vse tudi razvilo. Z večino svojih dejavnosti sem ostal vpet v šport.”
Najprej kot menedžer ...
“Tako je. Leta 2006 sem se pridružil svojemu dolgoletnemu zastopniku Danielu Zimmermanu (od leta 1993 op.a.). To je zanimivo delo, super je nekomu pomagati pri razvoju. Menedžer mora biti vselej v oporo tekmovalcu.”
