Obvezno cepljenje?
Epidemiolog Ivan Eržen je znova ponovil, da je epidemiološka stroka pri NIJZ to vprašanje zelo dobro premislila in tega ukrepa ne podpira. Prišli so namreč do zaključka, da vsaj v naslednjih treh mesecih ni upanja na uspeh, da bi se zaščitili proti omikronu, tudi če bi z obveznim cepljenjem začeli danes in bi se nanj odzvali vsi, kar je seveda nerealno. Po njegovem mnenju je dolgoročno bistveno bolj pomembno, da se ustvarja medsebojno zaupanje med prebivalci.
Skupni imenovalec sredine razprave znanstvenikov na okrogli mizi Epidemija in znanost(i), ki je potekala v sklopu cikla okroglih miz Agon(ija) epidemije, je zagotovo ta, da bi morali imeti v boju z epidemijo vodilno vlogo epidemiologi, pri čemer bi moral v odzivu sodelovati precej širši nabor različnih strok, a je vlada Janeza Janše na čelo postavila »ozko« strokovno skupino, ki so jo vodili strokovnjaki s področja klinične medicine.
Kot je uvodoma poudaril imunolog Alojz Ihan, virusa ni mogoče eliminirati, saj so koronavirusi virusi, ki z nami živijo, pri čemer smo doslej poznali štiri, s katerimi se vsako leto »prekužujemo.« S pojavom sars-cov-2 se je pojavil še eden, ki pa ima precej hujše učinke in ki se mu je cela stroka s pomočjo znanosti poskušala upreti. Po Ihanovem mnenju je bil glavni problem odziva kratek časovni interval. »Bil je občutek, da se zelo mudi, in v resnici se je zelo mudilo.« Ker je bilo treba »konkretno zdraviti ljudi,« je prišlo do časovnega razhajanja med tem, kaj odkriva znanost in kaj stroka udejanja z ukrepi. »Te časovne škarje so bile neverjetno napete, tako kot še nikoli v zgodovini, to pravzaprav vzbuja nekakšno nelagodje tako na strani stroke kot na strani znanosti,« je dejal. Kot je nadalje pojasnil, so se s pojavom covida-19 »številna zdravljenja, vključno s cepljenji, zaradi nekih nedavnih znanstvenih oziroma raziskovalnih člankov,« poskušala modificirati, s čimer se zdravniki v preteklosti niso srečevali in se s tem niti ne strinjajo, saj je njihova odgovornost posledično še mnogo večja, »to je tisto, kar vzbuja občutek, da mogoče nekaj ni vredu na nivoju stroke, ampak stroka se je v resnici vedno samo skušala v tem zmedenem času obdržati v tistih okvirjih, ki jih je vajena, da torej zdravi z nekim konsenzom,« je svoje razmišljanje strnil Ihan.
Keber o usodni zmoti
Precej bolj oster je bil nekdanji minister za zdravje Dušan Keber, ki je na drugi strani kot enega večjih problemov v odzivu na epidemijo izpostavil, da v njem »nikakor niso sodelovale vse znanosti, ki bi morale.« Poudaril je, da bo treba še odgovoriti, ali si je samo »ena znanost znotraj medicine na nek način prilastila epidemijo, ali pa gre tudi za krivdo pri tem, da so druge znanosti preprosto ostale pasivne in premalo sodelovale.« Stroko, ki je obvladovala epidemijo, je ob tem okrcal, da je »prepočasi in nejevoljno reagirala na ideje in raziskave, ki so prihajale od drugod.« Ob tem je kot ključno napako izpostavil, da je stroka na čelu s Svetovno zdravstveno organizacijo za leto dni popolnoma zanemarila pomen aerosolnega prenosa koronavirusa. To je bila po Kebrovem mnenju usodna zmota, ki je bila nepotrebna in je privedla do slabih predlogov vodenja epidemije. Namesto v prezračevanje in čiščenje notranjega zraka se je dlje časa osredotočala celo na »zunanje okolje, prepovedi zunanjega gibanja.« Po Kebrovem mnenju se je v Sloveniji hkrati preveč osredotočalo samo na klinični del medicinske stroke, »na obrambo bolnišnice pred vdorom pacientov.«
Janša odrezal stroko, ki bi morala imeti glavno besedo
Epidemiolog in nekdanji direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Ivan Eržen je na drugi strani poudaril, da bi morali imeti v strokovni skupini za covid-19 glavno vlogo strokovnjaki s področja javnega zdravja, ki so navajeni, da »delajo s populacijo in ne s posameznikom,« a je vlada Janeza Janše te strokovnjake odrezala, postavila pa skupino, kjer imajo glavno vlogo strokovnjaki s področja klinične medicine, ki imajo »popolnoma drug fokus in drugo nalogo.« Poudarek bi po njegovem mnenju moral biti na tem, da se povezujejo skupine različnih strokovnjakov, ne posamezniki v zelo ozki strokovni skupini, kot pri nas. Kot je pojasnil, to velevajo tako naša zakonodaja kot mednarodni pravilniki. V tem, da so se v vladi odločili, da to »izjemno zahtevno in kompleksno« nalogo »overijo neki skromni, majhni skupini pretežno kliničnih strokovnjakov,« Eržen vidi veliko škodo. Zakaj takšna odločitev? Eržen je po lastnih besedah vedno bolj prepričan, da želi imeti Janševa vlada »nek alibi za vse te odločitve, ki jih je sprejela in ki jih je ta skupina predlagala ali pa tudi ni.« Poudaril je še, da so se številne odločitve vlade izkazale kot »nepotrebne, ali pa dvomljivega uspeha, učinka, v nekem delu tudi škodljive,« saj so bili ljudje ob nenehnem spreminjanju odlokov, pogosto tudi nelogičnih ukrepih, zbegani.
So čakali, da nevihta mine?
Da bi morali boj proti epidemiji voditi epidemiologi, se je z Erženom strinjal tudi onkolog Matjaž Zwitter, a je ob tem izpostavil, da so se epidemiologi po njegovem mnenju tudi sami izkazali za zelo pasivne. Dejal je, da bi lahko svoj vpliv izrazili tudi preko »drugih poti,« ne samo tako, da jih predsednik vlade ali minister imenuje v strokovno skupino. Sam je zelo pogrešal neodvisne strokovnjake, predvsem epidemiologe, ki bi se »zavzeli za položaj svoje stroke. Nismo slišali odločnih besed, da so jim tako rekoč ugrabili stroko. Imam občutek, da so samo čakali, da ta nevihta mine, pa je šlo za nevihto na njihovem strokovnem področju.«
Tudi Ihan je izrazil mnenje, da bi morali prvenstveno vlogo odigrati epidemiologi, pri čemer precejšnjo napako vidi predvsem v tem, da se je strokovna skupina preveč združila v povezavi z vlado, saj da bi bilo za sprejemanje strokovne skupine v javnosti bistveno boljše, če bi bila neka ločnica med stroko in vlado. Na drugi strani ima Ihan tudi sam občutek, da so bili sami epidemiologi med epidemijo nenavadno tiho.
Nekdo bo moral prevzeti odgovornost
Epidemiologinja Alenka Kraigher kot verjeten razlog, da je bil boj z epidemijo v rokah klinične medicine, vidi v tem, da se je nenehno poudarjalo, kako pomembno je, da bo delovalo zdravstvo, da bo lahko obvladovalo veliko število zbolelih. To nje kot epidemiologinjo ne prepriča, po njenem trdnem mnenju se »mora v taki situaciji ukvarjati s celotno populacijo.« Seveda je veliko skupin, ki imajo večje tveganje za bolezen, so pa skupine, ki imajo zdaj tveganje za druge težave, ki jih bomo opazovali še leta. Poudarila je, da bi moral biti na čelu strokovne skupine ali telesa, ki bi bilo primerno za svetovanje na področju obvladovanja epidemije, epidemiolog, saj se je področje javnega zdravja na tovrstne dogodke vrsto let pripravljalo, za kar so pripravljeni tudi načrti. Kraigherjeva je pogrešala predvsem, da bi »kliniki« poskrbeli za delujoč sistem tako zdravljenja covida-19 kot drugih zdravstvenih storitev, da bi se bolj angažirali na tem področju, ne pa da so in še vedno prevzemajo »glavno vlogo komunikacije s prebivalci.« Dodala je, da je bilo med epidemiologi jasno, kje je največji potencial zbolelih, da so to starejši in da je treba zaščititi te skupine. »Naši domovi za starejše niso bolnišnice, nimajo pogojev za vzpostavitev tako imenovanih con, v katerih ne bi prišlo do medsebojnega okuževanja tistih, ki imajo pravico ostati zdravi.« Za odločitev, da so domovi za starejše postali »taka vrsta institucije, v kateri ni bilo pogojev, da zdravi ostanejo zdravi,« bo po njenem mnenju nekdo moral prevzeti odgovornost. Kot veliko napako je denimo izpostavila, da je strokovna skupina glede režima v domovih za starejše ob svoji vzpostavitvi jasno in glasno sprejela opredelitev, da »epidemiolog vstopi v to zgodbo šele, ko se tam pojavijo zboleli.« Epidemiologi bi morali po njenem mnenju sodelovati še preden se v domovih za starejše pojavi okužba, kar da je predvideno tudi v načrtih, ki pa jih niso upoštevali.
»Omikrona ne moremo zaustaviti«
Razpravo o slovenskem odzivu na epidemijo je s pogledom v prihodnost prekinil Gordan Lauc z Univerze v Zagrebu, hrvaški molekularni biolog in nekdanji član svetovalne skupine za covid-19, ki svetuje hrvaški vladi, ki je dejal, da lahko o odzivu znotraj posameznih držav razpravljamo še leta in se bomo pogovarjali, a da se je v tem trenutku najpomembneje pogovarjati o tem, o čemer lahko soglašamo, ter doseči zaključke, na podlagi katerih bi lahko odločali o nadaljnjih korakih. »O preteklosti bomo razpravljali naslednje leto.« Po njegovem mnenju je zdaj ključno poudariti, da se je situacija s prihodom omikrona popolnoma spremenila. »Že prej je bilo jasno, da mi tega virusa ne moremo zaustavit.« Danes s prihodom omikrona je jasno še to, da se bomo »vsi« okužili v naslednjih nekaj tednih. »Omikrona ne moremo zaustaviti, a to niti ni potrebno,« je dejal in dodal, da lahko ob povečevanju števila okuženih poskušamo samo »maksimalno zaščititi bolnišnice in domove za starejše, da bo čim manj hudo bolnih.« Največje breme za zdravstveni sistem predstavljajo starejši, ki se niso cepili oziroma covida-19 do zdaj še niso preboleli, je dejal Lauc.
Dotaknil se je še cepljenja, kjer je izpostavil, da obstajajo zadostni dokazi, da poživitveni odmerek zares zmanjšuje tveganje za težji potek bolezni, zato je zlasti za starejše cepljenje s tretjim odmerkom smiselno. »Četrti, peti, šesti, deveti odmerek, to je nevarno,« je nadaljeval, saj so posledice neznane, pri čemer se lahko »z dajanjem velike količine antigena imunski odziv morda tudi zmanjša.« Kar se mu v tem trenutku zdi zelo pomembno, je v prvi vrsti to, da se ljudem pove »konec je, mi z ukrepi ne moremo zaustaviti tega virusa, pika,« ter to, da se je »treba s cepljenjem osredotočiti na starejše in rizične.« »Nehajmo razpravljati o tem, o čemer se ne moremo strinjati, kdo je kriv, kaj bi bilo, če bi bilo. Vidim, da pri vas obstaja razprava, da pri odločevalcih ni bilo dovolj epidemiologov, na Hrvaškem je bilo preveliko epidemiologov. Na Hrvaškem so odločanje monopolizirali epidemiologi.« Tudi Lauc je sicer mnenja, da je ključen prispevek vseh strok in da je potreben konsenz.
Čas, da se ukinejo hitro testiranje in pogoji PCT?
Da je treba v boju z epidemijo storiti korak naprej, je prepričan tudi Keber. »Ta hip, ne vem, če mi kdo med prisotnimi, in prosim, če mi poveste, zna razložiti, zakaj še potrebujemo hitre teste, ali zna razložiti, kako hitro in kaj se konkretno zgodi s temi, ki so ugotovljeno pozitivni, in njihovimi kontakti? A se ne dogaja ta hip to, da je v karantenah več zdravih kot izven karanten […]. Da bi nekdo rekel, ta hip niso več potrebni testi, ta hip ni več potreben PCT, niso potrebne karantene, dajmo za božjo voljo končno, morda vsaj zdaj, po dveh letih, prvenstveno zaščititi starejše in ogrožene.« Keber je poudaril še, da se v Sloveniji trenutno »ukvarjamo in se delamo, da se ukvarjamo, kako bomo dobili teste, kje jih bomo delali, na kakšne načine, ali je zakasnitev za dva dni dobra in dobili bomo strokovnjake, da ne rečem znanstvenike, ki bodo rekli, no saj čez dva dni ni tako dobro, ampak je še zmeraj dobro.«
A kako naprej? Po navedbah Kebra bi morali glede na razpoložljive podatke o omikronu v prihodnosti »razumeti in se obnašati, kot da smo vsi okuženi ali smo v stiku z nekom, ki je okužen. Ne sprenevedajmo se. Iz tega morajo v prihodnosti iti drugi ukrepi.« Prepričan je, da bi bilo treba »opustiti testiranje, opustiti PCT pogoje, dopustiti, da so ljudje na delovnih mestih, z izjemo tistih, ki imajo klinične znake in se osamijo, hkrati pa intenzivno narediti skoraj individualne načrte za vsako starejšo in ogroženo osebo, kako se bo v prihodnjem mesecu in pol maksimalno izogibala možnosti okužbe. Natančno to bi bilo treba narediti in natančno tega ne delamo.«
