Medtem ko v Sloveniji po številu okuženih z omikronom podiramo rekorde in namesto prepotrebnega miru še vedno goltamo paniko in strah, ki nam ga vztrajno vbrizgavajo odbrani vladni strokovnjaki, se na otoku soočajo z nepričakovanim preporodom: od prihodnjega četrtka v Združenem kraljestvu, če gre verjeti premierju Borisu Johnsonu, nošenje mask ne bo več obvezno, dela od doma ne bodo več uradno priporočali, covidna potrdila pa večinoma ne bodo potrebna.
O ukinitvi covidnih certifikatov razmišljajo tudi v Izraelu: vodilni svetovalec tamkajšnje vlade Cyrille Cohen, vodja oddelka za imunologijo na univerzi Bar Ilan, je te dni javno in jasno, razločno priznal, da so potrditve covida v času prevlade različice omikron postale povsem nepomembne, in pričakuje, da bodo kmalu ukinjene tudi v njegovi državi.
Če omenjeno osvetlimo s posledicami lanske božične zabave, ki jo je Johnson priredil na Downing Streetu in je potekala v občutljivem času, ko so bila družabna srečanja zaradi covidnih ukrepov prepovedana, lahko njegovo nedavno izvajanje pred poslanci spodnjega doma deduciramo v šok, ki ga Johnson potrebuje, če želi ohraniti svojo politično prisotnost in podobo. Dobro, ta je res že v osnovi precej vihrava in odraža Johnsonovo politično neprilagojenost, pa samosvojost in neukrotljivost, a Britanci so do zdaj vse šoke okrog svojega premierja, vštevši njegovo skrivno poroko s Carrie Symonds maja lani, ponotranjili brez večjih prebavnih težav zanj. Šoki mu, Johnsonu, očitno gredo dobro od rok.
Pa mi, Slovenci?
Šokov smo se že tako zelo navadili, da se sploh ne zavedamo, da živimo v stanju permanentnega šoka. Namreč, kaj drugega kot životarjenje v šoku je to, kar trenutno živimo Slovenke in Slovenci? Parlamentarna demokracija, ki smo si jo izbrali in določili kot svoj državno-pravni okvir, je prestreljena in že nekaj časa nevarno pušča: kaj bo, ko iz nje izteče vsa snov, in vemo, da je tej snovi ime pravica? Bomo do volitev uspeli, vsaj za silo, pokrpati te preštevilne luknje naše drage, ljube demokracije?
»Levičarji so kot rja, vse razžrejo, sami pa niso sposobni za nič. Imajo prirojen kompleks večvrednosti, ko pa pridejo na oblast, ravnajo z davkoplačevalskim denarjem kot svinja z mehom. Najbrž se ne zavedajo, kakšne spake so naredili iz svojih volivcev,« lahko na družbenem omrežju preberemo zapis upokojenca, ki je svoje dni, ko je še živela Jugoslavija, preračunljivo živel na hrvaški strani obmejne občine, ker je bil tam cenejši cement, pa armirano železo in tako dalje.
Nagravžni so njegovi zapisi, strašansko žaljivi so in neusmiljeno atakirajo v levi politični pol države, ki jo je taisti nečimrnež takrat, ko se je to pač še dalo, vztrajno in preračunljivo prinašal okoli. To, da je v eni od slovenskih osnovnih šol, kjer so ga po dogodku seveda odpustili, otroke celo okradel denarja, ki so ga zbirali za neko aktivnost, ki so jo morali poravnati starši, tega človeka ne moti in tega zagotovo nima v mislih, ko aktivacijo Jožeta Možine na RTV poimenuje preporod, Janšo pa v svojih zapisih često in neskromno primerja z Mesijo, z Jezusom.
Enotnost, ki je zagotovo najbolj pomembna pri gradnji značajske trdnosti neke skupnosti, je na slovenskem kakofonično razpršena. Razbita je in njeni ostanki nemarno ležijo povsod po slovenskem povsodi in vladajoča Janševa buržoazija se ne zmeni zanje. Kot valjar, kot buldožer so in pri začrtani poti jih nič ne ustavlja. Nič, niti lastne besede ne, polne pozivov k poštenju in pravičnosti, in če je bil Janša v svoji prvi različici vodenja vlade še previden in – recimo temu – skromen, se danes v vsej svoji bahavosti kaže kot samopašni absolutist, kot naveličani samodržec, in ne, ne več Janez, Janši bi moralo biti ime Goljat.
Letargija, v kateri je trenutno Slovenija, bo enkrat zagotovo presežena in blagor njim, ki bodo ta dan dočakali dovolj nenaveličani in takšni, da bodo novo stvarnost pospremili z voljo in energijo in z upanjem.
Otopelost, v katero je državljane pahnil slovenski Goljat, ki covidno krizo spretno izkorišča za lastne politične abotnosti, prek katerih nase vleče tudi takšne norce, ki v njem vidijo Jezusa, je namreč prevzela mnoge. Tudi mene vse bolj najeda, priznam, prevečkrat se zalotim pri tem, da samega sebe sprašujem, ali se sploh še splača scati proti vetru in se boriti z mlini na veter.
Ker ta borba, ki jo Janša bije s slovenskim narodom, ni »face to face« borba in ne gre za »fair play«. Gre za pretvarjanja, za laži in spreobračanja, gre za nenehno posiljevanje resnice in gre za posmehovanje tistim, ki imajo in imamo resnico najraje na svetu. Gre za bestialno borbo velikana, ki igra na vse ali nič, in zgolj nasmehnemo se lahko misli, ki pravi, da bo tudi Janša sledil Johnsonu in nas bo presenetil. Ali se pak motim?
