Največ osnovnošolsko izobrazbo ima nekaj več kot 398.000 prebivalcev, starejših od 15 let, od tega jih je 3400 oziroma 0,2 odstotka brez vsake izobrazbe, nepopolno osnovnošolsko izobrazbo pa ima skoraj 45.500 oziroma 2,5 odstotka prebivalcev. Eno od oblik srednje šole (nižja in srednja poklicna, srednja strokovna, srednja splošna) je končalo skoraj 946.000 ali dobra polovica državljanov (52,8 odstotka). Od že omenjenih 447.000 terciarno izobraženih prebivalcev se jih skoraj 23.500 ponaša z znanstvenim magisterijem (pred bolonjsko reformo), v začetku letošnjega leta pa je bilo v Sloveniji tudi nekaj več kot 13.800 doktorjev znanosti.
Nežnejši spol kotira višje
Če si ogledamo stopnjo izobrazbe po spolu, ugotovimo, da je med ženskami več takih z nedokončano ali dokončano osnovno šolo kot med moškimi; moških je namreč dobrih 18, žensk pa 26 odstotkov. Tudi srednjo šolo ima več moških (60,9 odstotka) kot žensk (44,6 odstotka), medtem ko se statistika pri terciarni izobrazbi obrne v prid nežnejšemu spolu: najmanj višjo šolo ima namreč dobrih 29 odstotkov žensk, delež moških pa ne doseže 21 odstotkov. Število prebivalcev z osnovnošolsko ali nižjo izobrazbo se je v zadnjem desetletju zmanjšalo, in sicer delno zato, ker mladi večinoma nadaljujejo šolanje na višji stopnji, delno zato, ker so imeli zelo pogosto tako izobrazbo prebivalci, ki so v tem obdobju umrli.
Medtem ko je pogosto slišati, da dovoljujemo beg možganov v tujino, podatki govorijo drugače: lani se je namreč v Slovenijo priselilo 313 doktorjev znanosti, medtem ko se jih je odselilo 137.
Brezposelni so v povprečju manj izobraženi kot zaposleni. Med zaposlenimi je bilo takih s terciarno izobrazbo 36, med brezposelnimi pa 19 odstotkov. Delež srednješolsko izobraženih je bil v obeh skupinah okoli 60-odstoten, medtem ko je bilo med brezposelnimi kar 20 odstotkov prebivalcev z osnovnošolsko ali nižjo izobrazbo, med zaposlenimi pa je bilo takih samo devet odstotkov. Ker visoko starost doživi več žensk kot moških, je bilo med upokojenci več žensk z osnovno šolo ali manj (44 odstotkov) kot moških (24 odstotkov). Še najmanjša je bila razlika v izobrazbi med spoloma med upokojenci s terciarno izobrazbo; teh pa je bilo sicer sorazmerno malo, zgolj 13 odstotkov.
Težko zaposljivi s prvo bolonjsko stopnjo izobrazbe
Delež tistih s končano najmanj višjo šolo je letos dosegel 25 odstotkov, kar pomeni, da je terciarno izobražena že četrtina prebivalcev. Pa smo z višjo izobrazbo Slovenci pridobili tudi znanje, smo zaradi več diplom kaj lažje zaposljivi?
Vse več kritik je slišati na račun izobrazbe in potrebnega znanja, saj naj bi bil razkorak med njima vse večji. In to kljub bolonjski reformi šolstva, od katere si je država pred leti obetala čudežne spremembe na bolje, čeprav je odločitev, da tudi Slovenija pristopi, že takrat sprožala številne pomisleke. Med cilji bolonjskega študija naj bi bila večja mednarodna mobilnost študentov med študijem in pri zaposlovanju, evropski sistem visokega šolstva naj bi s tem postal konkurenčen ameriškemu in azijskemu visokošolskemu sistemu, Evropa pa bi se preobrazila v družbo znanja, ki bi mladim omogočila hitrejšo in učinkovitejšo vključitev v gospodarstvo.
A vprašanje je, koliko se je bolonjska reforma do zdaj v resnici prilagodila povpraševanju na trgu dela. Že Eurobarometrova raziskava iz leta 2007 je namreč pokazala, da samo 49 odstotkov vprašanih profesorjev z evropskih univerz pričakuje, da bodo študentje s prvo bolonjsko stopnjo našli primerno službo.
Izrojeni cilji reforme
Dejstvo je, da od uvedbe bolonjske reforme študentje študirajo dlje in so manj zaposljivi. Študijski programi pri nas so se v tem času namnožili, študentje pa so obremenjeni še s hiperprodukcijo seminarjev, ki napeljujejo k površnemu delu ter onemogočajo temeljit študij. Enako se godi profesorjem in raziskovalcem, ki so zaradi večjega števila predmetov in vaj prisiljeni k nepoglobljeni pripravi na učne ure. Profesorji so poleg tega izpostavljeni še drugi vrsti hiperprodukcijskega pritiska. Poleg pedagoškega dela morajo biti pozorni na zadostno količino objavljenih znanstvenoraziskovalnih člankov, kar zelo vpliva na kakovost študijskega procesa.
»Eden od ciljev bolonjske reforme je bil skrajšati prvostopenjski študij, da bi se študentje čim prej zaposlili. Ta skrajšani študij naj bi bil manj teoretičen in bolj praktičen. A se je izkazalo prav obratno: formalno izobrazbo študentje sicer pridobijo, znanja pa ni dovolj, še manj suverenosti in tistega kritičnega razmišljanja, ki ga človek potrebuje pri svojem delu,« meni Vladimir Prebilič, profesor s fakultete za družbene vede, ki se je bolonjske reforme lotila med prvimi v Sloveniji.
Bolonjska omaka na plastičnem krožniku
»Večina študija na prvi stopnji je namreč zgolj nadaljevanje srednješolskega načina z veliko aktivnostmi na dnevni ravni, kar je po eni strani dobro, po drugi pa precejšen odmik od prejšnjega, veliko bolj individualnega študija. Namesto da bi se skrajšal, kot je bil namen reforme, se je študij celo podaljšal; prvostopenjskih diplomantov delodajalci ne iščejo, ker imajo premalo praktičnega znanja, zato ga nadaljujejo na drugi stopnji, praviloma na isti, ne na kakšni drugi fakulteti, kar je bil tudi namen, saj se ne čutijo dovolj usposobljenih za prehod na drugi študij. Vse skupaj se podaljša tudi zato, ker študentje izkoristijo prav vse možnosti, vključno z obema absolventskima stažema, tako da v bistvu ni interesa za čimprejšnjo zaposlitev – ne na strani študenta ne na strani delodajalca, za kar imata, kot rečeno, vsak svoje razloge.«
Kje je v resnici pristala reforma visokega šolstva pri nas, katere glavni cilj naj bi bilo povečanje kakovosti študija, je že pred leti slikovito opisal Ivan Leban, nekdanji direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu: »Kaže, da smo bolonjsko omako postregli na plastičnem krožniku.«
