JERNEJ PAVLIČ

Generalni sekretar SAB: »Če bi imeli preferenčni glas, se gospod Grims ne bi uvrstil v parlament«

Mihael Korsika
18. 12. 2021, 18.55
Posodobljeno: 18. 12. 2021, 18.55
Deli članek:

»Gibanje oziroma Golob bodo verjetno podprli kakšno stranko, medtem ko sem skoraj prepričan, da Golob ne bo kandidiral na volitvah,« je v pogovoru za Novice Svet24 ocenil generalni sekretar SAB Jernej Pavlič. V pogovoru je spregovoril še o novih strankah, poslanskih prestopih in prizadevanjih za uvedbo preferenčnega glasu na državnozborskih volitvah. Če bi bil ta uveden, je Pavlič prepričan, da se Grims ne bi uvrstil v parlament.

Sašo Švigelj
Jernej Pavlič, Generalni sekretar stranke SAB.

Civilna iniciativa Glas ljudstva pred volitvami pripravlja 100 zahtev državljanov, za katere pričakujejo, da se bodo politične stranke do njih opredelile. Boste v SAB sodelovali pri tem?

Že na prejšnjih parlamentarnih volitvah so se pojavile določene civilne skupine, ki so nam postavljale vprašanja oziroma so želele, da se do nekaterih stvari opredelimo. V SAB se do vsega opredelimo, odgovarjamo na novinarska vprašanja in vprašanja civilne družbe. Bolj se mi zdi pomembno, da bi ta civilna družba, ki pred volitvami zbere vprašanja in dobi odgovore političnih strank, pred naslednjimi volitvami opozorila, katere so tiste kredibilne stranke, ki se svojih načel držijo. Prepričan sem, da bi pri marsikomu ugotovili, da se je tisto, kar so govorili pred volitvami, do naslednjih volitev bistveno spremenilo. 

Glas ljudstva je napovedal, da bo to storil že pred prihajajočimi volitvami. Podpirate njihovo zahtevo o 30.000 novih neprofitnih stanovanjih do leta 2030?

Slovenija v tem trenutku potrebuje veliko neprofitnih stanovanj, a je vprašanje, če je to realno izvedljivo. Ko smo v stranki  pred prejšnjimi volitvami pripravljali program, smo zapisali, da je možno na leto zgraditi 500 novih neprofitnih stanovanj. Če bi bili zelo optimistični, bi prišli do številke 15.000 do leta 2030. V stranki SAB ne dajemo zavez, ki jih ni možno uresničiti, raje smo bolj previdni. Vsaj trudimo se tega držati, sicer pa podpiramo zavezo, da zgradimo čim več novih neprofitnih stanovanj. Če bi bilo možno in bi nekdo našel rešitev za gradnjo 30.000 stanovanj, bi to vsekakor podprli. Težava pa ni le v financiranju, temveč tudi pri umeščanju v prostor. Kje bodo ta stanovanja? Glede na trenutne cene stanovanj sem skoraj prepričan, da bo nepremičninski balon slej ko prej počil in bodo cene na trgu padle.
Poleg gradnje stanovanj bi se dalo stanovanjsko problematiko reševati tudi z najemniškim trgom. Lahko bi spremenili obdavčitev najemniških stanovanj in cenovno politiko oddajanja. Poleg gradnje bomo potrebovali še kakšen drug ukrep v stanovanjski politiki, ki bo povezan z mladimi. Prva težava je, kako sploh dobiti denar, kredit za nakup stanovanja, ker je v Sloveniji želja po lastniških stanovanjih še vedno prisotna in ker ima dosti mladih prekarne službe, ki tega ne omogočajo. Zavzemamo se, da bi naredili garancijsko shemo, ki bi mladim omogočala lažji najem posojila. Druga stvar pa je, da bi ob najemu državnih neprofitnih stanovanj najemnine štele v kupnino, če bi se najemnik za nakup odločil. Interes države bi moral biti, da mladi ostanejo v Sloveniji. Ko enkrat kupiš stanovanje, je velika verjetnost, da boš ostal doma in ne boš iskal svoje priložnosti v tujini. Gradnja stanovanj zato ni edini korak za reševanje stanovanjske problematike mladih.

Ena izmed zahtev iniciative je tudi ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Podpiramo. Na lanskem glasovanju tega predloga nismo podprli zaradi enega razloga. V stranki SAB želimo, da zakoni, ki jih podpremo, tudi finančno stojijo. Pri predlogu, ki je bil na mizi, je bilo približno 150 milijonov evrov luknje. Zakona, za katerega ne veš, iz katerih virov bo pokrit, ne moreš podpreti. Predlog je predvideval povišanje prispevkov za obvezno zavarovanje za 28 evrov, da bi se primanjkljaj pokril, pa bi moral znašati 32 evrov. Predlagali smo, da naj bo številka, ki jo bodo ljudje plačevali, takšna, da ne bo luknje v zdravstveni blagajni. Na tem bomo vztrajali tudi v prihodnje. V SAB pa absolutno podpiramo ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, saj gre v bistvu za obvezno zavarovanje.

Kaj pa možnost odpoklica župana ali celotnega parlamenta?

Odpoklic župana je že danes možen. Odpoklic poslanca pa v trenutnem volilnem sistemu ni možen, ker se poslancev ne voli neposredno. Ob spremembi volilnega sistema in uvedbi preferenčnega glasu pa bi bilo možno tudi to. Za odpoklic poslanca bi morali spremeniti celoten volilni sistem.

Možnost odpoklica celotnega parlamenta?

O tem v stranki še nismo razpravljali. V zvezi s tem vprašanjem se mi zdi pomembno, da bi uredili možnost prestopanja poslancev in s tem spreminjanja volilnega rezultata. Če si volil stranko SDS, si volil SDS. Če si volil SAB, si volil SAB, nisi pa volil Naše dežele ali pa stranke Konkretno oziroma smeri, ki so jo spreminjali.

Imeti je treba možnost, da se rezultat, ki je bil na volitvah dosežen in se je v nekem vmesnem obdobju zaradi nekih parcialnih ali drugih interesov spremenil, ohrani. Če so ljudje izvolili nekaj, je treba zagotoviti, da na koncu ne dobijo nekaj tretjega. Osebno še nisem prepričan, če je odpoklic prava ali možna rešitev, lahko bi tudi bila.

Problematizirate prestope med strankami ali tudi odhode poslancev med nepovezane poslance?

Govorim o tem, da je stranka zvesta svojemu programu, s kateri je odšla na volitve. Če se ve, kaj je SAB zagovarjal pred volitvami, in se kljub temu, da to počne tudi po volitvah, nekdo odloči, da zaradi boljše ponudbe, če lahko temu tako rečem, volilnega okraja ali kakršnegakoli drugega bonbončka prestopi nekam drugam, potem je to prevara volivcev.

Izvoljen namreč nisi le zaradi tega, ker si dosegel najvišji odstotek v svojem okraju, temveč ker je stranka dobila vseslovensko zaupanje. Če dobiš v nekem okraju tisoč, dva tisoč ali pa 700 glasov, jih še vedno manjka 6000, saj je za izvolitev enega poslanca potrebnih približno 8000 glasov. Mislim, da nihče v državi ne dobi toliko glasov, da bi bil izvoljen le zaradi svojega imena. Niti Janez Janša, ki pravi, da ima v Grosupljem 6000 glasov. Za enega poslanca je potrebnih od osem do devet tisoč glasov, tako si izvoljen bolj ali manj zaradi stranke, odstotek pa je tisti, ki pri nas določa, kdo je izvoljen v parlament. V SAB zato predlagamo, žal dvakrat že neuspešno, da se uvede preferenčni glas.

Imamo osem volilnih enot, kar vsakemu volivcu omogoča, da izbere kateregakoli kandidata, ki je na listi. To ne pomeni, da manjši okraji ne morejo dobiti izvoljenega poslanca, kot nekateri interpretirajo, ampak da bodo izvoljeni boljši kandidati. Kje piše, da iz manjšega kraja ne more biti boljši kandidat? Ali obratno, iz večjega slabši. Preferenčni glas je nekaj, kar bi tudi znotraj strank očistil slabe od dobrih in od tistih, ki jih ljudje na terenu želijo.

Sašo Švigelj
»V SAB absolutno podpiramo ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, saj gre v bistvu za obvezno zavarovanje.«


Za primer naj navedem volilni okraj Kranj III, iz katerega prihajam. Gre za ruralni del Kranja. Če stranka SDS v tem okraju postavi prazen stol, bo ta izvoljen v parlament. Tam ljudje pač volijo SDS in tam je izvoljen tudi gospod Grims. Prepričan sem, da če bi imeli preferenčni glas, se gospod Grims ne bi uvrstil v parlament, ker bi v Kranju zagotovo izvolili drugega kandidata. V to sem popolnoma prepričan, da gorenjski volivci Grimsa ne bi izvolili v parlament. Dokler pa imamo takšen volilni sistem, stranke, ki so že 30 let, dobro vedo, kje so volilni okraji, v katerih je odstotek malce višji in se stvari ne spreminjajo.

Preferenčni glasovi bi prinesli nove poslance s svežimi idejami. Poslanci bi morali delati za ljudi, ne da se spomnijo na njih le štiri mesece pred volitvami. Preferenčni glas se morda zdi majhen korak, a bi bil pomemben pri izboljšanje situacije v parlamentu. Odpoklic bi predstavljal skrajno možnost, preventiva pri odpoklicu pa je preferenčni glas.

Kakšen je vaš komentar na zadnji prestop oziroma izstop poslanke SMC, ki je zdaj kot nepovezana poslanka članica zunajparlamentarne stranke Naša dežela? Neparlamentarna stranka ima tako neuradno svojega poslanca. 

Trenutno obstaja kar nekaj absurdov. Imamo politično stranko, ki vlada v dveh vejah oblasti. To je stranka Konkretno, ki ima podpredsednika vlade, zagotavlja večino v parlamentu in ima predsednika državnega sveta. Kot drugo, jasno se kaže problem novih obrazov. Stranka SMC bo s svojim razpadanjem, poleg tega da je omogočila vlado Janeza Janše, zdaj še z nadaljnjim razpadanjem poslancev vzpostavila dve stranki, ki sta daleč od politične sredine. To sta desni stranka Naša dežela in koalicija Povežimo Slovenijo. S poslanskimi glasovi SMC bodo dejansko omogočili vzpostavitev še dveh strank. Lahko se zgodi, da bosta ti dve stranki, ki sta posledici razpadanja SMC, omogočili še eno vlado Janeza Janše.

eideološke stranke novih obrazov delajo veliko škodo politiki, ampak ljudje se na žalost tega ne zavedajo, a to je dejstvo. Če smo ob izvolitvi v parlament imele levosredinske stranke 52 glasov, vlado pa danes vodi Janez Janša, potem veste, kako daleč smo prišli. Velikih sprememb v parlamentu, kar se tiče volilne zakonodaje, ne bo, ker je potrebna dvotretjinska večina. To je realnost politike, čeprav bi si marsikdo želel drugače oziroma predlaga drugače. Preferenčni glas bi predstavljal minimalni konsenz, a bi veliko dosegli, vendar glede na dozdajšnja glasovanja v tem mandatu nisem optimističen.

Se SAB pogovarja s katerim izmed nepovezanih poslancev za prestop?

Z vsemi štirimi nepovezanimi poslanci smo v začetku leta opravili pogovore, a nikomur nismo nič obljubljali. Predsednik parlamenta Igor Zorčič je dolgo časa govoril, da je treba sredino konsolidirati. Da je treba levosredinsko miselnost konsolidirati, ne pa dodatno drobiti z novimi strankami ter tisoč in enim projektom. Od točke, ko je bilo rečeno, da se je treba združevati, smo očitno prišli do nove stranke predsednika državnega zbora.

Tu je še projekt gospoda Goloba in še kakšen, govorim za levosredinski del. Vsekakor je na levi sredini ključen problem drobljenje. V prejšnjem mandatu smo videli, da je koalicijo sestavljalo šest strank oziroma pet plus ena. V naslednjem mandatu verjetno ne bo nič bolje, zato smo v pogovorih z nepovezanimi poslanci povedali, da imajo odprta vrata, a brez kakršnihkoli obljub. Od takrat se je za SAB spremenilo to, da se nam je pridružil gospod Rajič, ki smo ga veseli. Ostali pa naj bi še vedno ustanavljali svojo stranko.

Cilj stranke SAB je dolgoročno zapolniti prostor, ki ga je nekoč zapolnjevala stranka LDS pod vodstvom Janeza Drnovška. To pomeni, da bodo v stranki izkušeni politiki, ki bodo sposobni udejanjiti naš program. Seveda to niso svetniki brez napak, saj če delaš, narediš tudi kakšno napako. Vsak od nas naredi napako, a to mora biti resnično le napaka, ne pa namerna nezakonitost. Če greš narobe čez cesto ali če uporabiš lučke na službenem avtomobilu, kar ti sicer pripada po službeni dolžnosti, je to napaka. Če delaš drugače dobro, je po moji oceni za takšno napako dovolj opravičilo.  Če na primer politično posegaš v rušenje policije in drugih vej oblasti, pa je to nekaj drugega. To je treba ločiti.

Kot sem že prej povedal, se novi obrazi in nove stranke, ki naberejo ljudi, v enem ali dveh mandatih ne uspejo niti vsebinsko vzpostaviti, da bi sledili enakim ideološkim pogledom. Se pravi, da ne veš niti tega, ali je stranka leva, sredinsko leva, desna … V politiki pa je prav ta ideološka opredelitev zelo pomembna. V SAB smo letos na kongresu sprejeli socialno liberalni program, če se kdo prepozna, je seveda dobrodošel.

Robert Golob je nekdanji podpredsednik SAB, a se v politiko ne bo vrnil v okviru vaše stranke?

Kar se tiče gospoda Goloba, nisem prepričan, da se sploh vrača v politiko. Rekel je le, da bo politično angažiran. To sta dve zelo različni stvari. Kot veste, je imel gospod Golob leta 2013 priložnost, da postane predsednik vlade, priložnost je najprej sprejel, nato pa si čez noč premislil. Tako da nisem popolnoma prepričan, da se je pripravljen osebno izpostaviti in voditi neko politično stranko, vsaj kolikor ga poznam. Bolj kot to imam občutek, da želi prek gibanja sodelovati pri podajanju predlogov oziroma podpori drugim strankam. Moje mnenje je, da gibanje Bodi sprememba ne bo preraslo v politično stranko. To je moj pogled, lahko se tudi motim. 

Gibanja oziroma Golob bodo verjetno podprli kakšno stranko, medtem ko sem skoraj prepričan, da Golob ne bo kandidiral na volitvah. Kje bo končal, težko povem. Politiko zelo dobro pozna, saj v njej oziroma blizu nje deluje že od leta 1998. Začel je z LDS. Golob se zaveda vseh izzivov, ki jih politika prinaša, ni pa naiven, da če se mu kažejo določeni odstotki podpore, da je to lahko delo. Ni, ker je težko. Po volitvah ugotoviš, da je pri novi stranki polovica levih in polovica desnih, eni niti ne vedo, zakaj so prišli. Stranka rabi nekaj časa, da se prečisti, da vsi vedo, kakšne so njene vrednote, in da nato v parlamentu to tudi zagovarjajo.

Prepričan sem, da Golob zelo dobro razume in ve, kaj pomenita nova zgodba in nova stranka. V večini primerov v slovenskih zgodovini je to pomenilo ene volitve, nato pa razpad. Če pogledamo Pozitivno Slovenijo, SMC, Zares in tako dalje.

Sašo Švigelj
»Pregon lažnih novic in krepitev medijev mora biti ena izmed teh petih ključnih prioritetnih točk. Vlada je šla tako globoko v demontažo podsistemov, da je dela za celoten mandat.«

Komu konkurenco predstavlja nova zelena stranka Vesna? Ali ni nastajanje novih strank, tudi zelenih, izkaz nezadovoljstva državljanov nad politiko? O zeleni smeri se v zadnjem desetletju veliko govori, napredek na tem področju pa zagotovo ni takšen, kot bi si ga želeli državljani.

Res je. Po moji oceni bi morali imeti eno zeleno stranko v parlamentu, resnično zeleno. Slovenija ima več izzivov, kar se tiče zelenih politik, ti izzivi pa so predvsem birokratsko zakonodajni.

V preteklosti je le pri dveh primerih postalo jasno, da je problem postaviti že vetrnico, ki proizvaja zeleno energijo. Enako je s sončnimi paneli. Če jih želimo postaviti na nekem zemljišču, obstaja kup zakonodajnih ovir, niti ne toliko finančnih. Tukaj bodo tudi zelene stranke trčile v svojo politiko, ki so jo izvajale kot civilna iniciativa. Kljub temu da je to državna prioriteta in želja ljudi, trenutna zakonodaja civilni družbi daje takšno moč, da se nekaterih stvar ne da premakniti oziroma se zavlečejo tako dolgo, da premikov ni. Samo v Sloveniji imamo ptiče, ki se zaletavajo v vetrnice, v tujini ptiči letijo mimo njih.

Naš koncept oziroma predlog bo, da se država tega loti mimo obstoječih zakonodajnih okvirjev. Če želimo to narediti, bo pač treba narediti premik. Treba se je sploh vprašati, ali želimo zeleno ali ne. Nimamo konsenza ali želimo graditi hidroelektrarne. Eni so za, drugi proti. Ne moremo graditi vetrnic, sončni panelov ne moremo graditi, ker so lahko le na strehah. Če jih želimo graditi na normalnih zemljiščih, potrebujemo gradbeno dovoljenje. Da se lahko paneli postavijo, mora biti določeno v občinskih prostorskih načrtih. Župani v industrijski coni ne želijo imeti panelov, ker želijo zgradbe, saj v njih delajo ljudje, zato jih proizvodnja zelene energije ne zanima. Izzivov pri zeleni politiki je res zelo veliko.

Zagotovo potrebujemo zeleno stranko, komu pa bodo zelene stranke jemale, je težko reči, a se bodo morale tudi te stranke opredeliti do ideoloških vprašanj. Sredinska stranka po mojem mnenju ne obstaja, saj se je treba opredeliti do nekaterih vprašanj. Si za socialo ali za gospodarstvo? Za višje ali nižje davke? Kje si na strani zgodovine? Boš sodeloval z Janšo ali ne? To so vprašanja, na katera bodo morala stranke odgovoriti, da bodo državljani vedeli, koga zares volijo. Zelene stranke se veselim, ampak resnično zelene, kajti že zdaj imamo zelene stranke, ki so to le po imenu. Predsednik ene zelene stranke je državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo, kjer podpirajo tudi zelo umazano industrijo. Nekaj je govoriti, drugo pa delati.

Kateri bi morali biti po vašem mnenju prvi koraki nove vlade po volitvah?

Predsednik vlade oziroma prihodnja vlada mora spoštovati vse državljane in državljanke. To je prva prioriteta. Skratka brez žalitev. Mislim, da si to vsi zaslužimo, ne glede na to, ali se strinjamo z aktualno vlado. Druga prioriteta je vzpostavitev in vrnitev pravne države. Pregon kriminala, depolitizacija policije in vzpostavitev vseh organov, ki so zdaj v razsulu, ko niti ne preiskujejo spornih zadev.

Tretja točka je zagotovo stabilizacija javnih financ. To, kar se dogaja v zadnjem letu, se po moji oceni še ni zgodilo v zgodovini samostojne Slovenije. Sprejeli smo cel kup zakonov, ki imajo finančne posledice v prihodnjem mandatu in so ogromni, visoki nekaj milijard. Ob tem, da bo v prihodnjem mandatu vnovič začelo veljati fiskalno pravilo. Na mizi imamo še glasovanje o zakonu o dohodnini, ki bi prihodke v proračunu zmanjšal še za dodatnih 800 milijonov evrov.

Na eni strani imamo zakone, ki v prihodnjih letih povzročajo milijardne izdatke države, na drugi strani začetek uporabe fiskalnega pravila, torej – koliko ustvariš, toliko porabiš, in na tretji strani še znižanje prihodkov države z davčno razbremenitvijo. Vse to ne gre skupaj. Ali bo treba nove izdatke ukiniti, ali fiskalno pravilo razrahljati, ali pa ta zakon o dohodnini zavrniti in ga sprejeti v neki blažji obliki.

Strinjamo se namreč, da bi bila določena razbremenitev za državljane primerna, ampak v trenutni situaciji, ko smo v dveh letih pridelali deset milijard evrov minusa, to ni primerno. V dveh letih smo porabili denarja za tri proračune, vse bo treba nekoč tudi vračati. Ključne prioritete torej bodo, da se država normalizira, da se spoštuje državljane, da velja pravna država, depolitizacija policije in stabilizacija javnih financ.

Kaj pa druge prioritete?

Gre za izzive od zelene transformacije do vračanja h kulturi, napovedali smo tudi ustanovitev letalske družbe, a sta dve področji še bolj ključni. Krepitev neodvisnih medijev in boj oziroma pregon lažnih novic, ki predstavljajo glavni problem pri sesuvanju institucij in kredibilnosti politikov. To je treba absolutno osvetliti.

To, kar se dogaja v desnih medijih, ni več normalno. Proti temu se ne moreš braniti. Če želiš, lahko cel dan odgovarjaš na lažne novice. Ko se lažne novice zavrtijo po socialnih omrežjih, niti ne prideš do konca, če bi se z vsakim spustil v tožbo. Pregon lažnih novic in krepitev medijev mora biti ena izmed teh petih ključnih prioritetnih točk. Vlada je šla tako globoko v demontažo podsistemov, da je dela za celoten mandat.

Kakšna ideja, kako se postaviti nasproti lažnim novicam?

Pregledali smo programe nemških strank, ki so imele pred kratkim parlamentarna volitve. V njih je to zelo dobro definirano. Kar se tiče socialnih omrežjih in velikih gigantov, se na evropski ravni pogovarjamo o lokalni obdavčitvi. Kolikor se plača oglasov, toliko tudi ostane davka v državi.

Internetni giganti bodo morali prevzeti odgovornost in investirati v človeški kapital, v ljudi, ki bodo bedeli nad komentarji in objavami. Vsak lastnik omrežja mora skrbeti za verodostojne informacije oziroma odgovarjati za zapise na strani. Tukaj se bo iskala rešitev. Kot država smo premajhni, da bi spletne gigante naslavljali sami. V okviru evropske komisije bo slej ko prej dozorela rešitev. Tudi vse tri stranke nove nemške koalicije imajo to v programu, zato je samo vprašanje časa, kdaj se bo tega lotila evropska komisija.  

Napovedali ste ustanovitev nove letalske družbe. Kako?

Leta 2013 in 2014 se je SAB zavzemal, da se Adrio proda, ker je bila takrat ideja, da Adria dobi strateškega partnerja, na primer Lufthanso ali Turkish Airlines, in sicer po modelu Swiss Air, ki je obdržal svojo znamko, ampak leti pod okriljem Lufthanse.

Prodaja Adrie se je zgodila v prejšnjem mandatu pod vlado Mira Cerarja, ko je bil minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, SAB pa je bil v opoziciji. Ko smo izvedeli, komu želijo Adrio prodati, smo temu ostro nasprotovali, saj smo vedeli, kaj se bo zgodilo. Adrio so razkosali, izpraznili so račune in iz podjetja izčrpali več kot tri, štiri milijone evrov. Adria ni imela težav s prometom in prodajo letalskih kart, saj so beležili eno boljših poslovnih let, kar se tiče prodaje kart, problem pa je bilo izčrpavanje.

Ključen problem je nastal, da so se po stečaju Adrie razbežali šolani kadri. Samo v šolanje pilotov in drugih kadrov je Adria vložila okoli 30 milijonov evrov. Ob tem smo izgubili t. i. slote, torej dobre lokacije letališč, na katerih so lahko pristajala Adriina letala.

Če pogledamo številke. Slovenija ima 50 milijard BDP, od tega je 80 odstotkov ustvarjenega z izvozom, torej 40 milijard. To pomeni, da morajo imeti direktorji ali menedžerji, ki letijo v tujino, ali pa tujci, ki prihajajo k nam, dobre letalske povezave. Da se bodo direktorji vozili z avtomobili in šestkrat prestopali, to se zelo poredko dogaja in predstavlja zavoro za investicije.

Slovenija je imela lani med epidemijo največji upad letalskega prometa med članicami Evropske komisije. Razlogov je več. Nimamo takšnega števila zdomcev, ki se vračajo, nimamo notranjega prometa, skratka problem je bolj kompleksen. V vmesnem času smo se dosti pogovarjali s turističnim sektorjem in vsi se strinjajo, da Slovenija potrebuje svojo letalsko družbo. Ob tem se je treba zavedati, da Slovenija drugim letalskim družbam trenutno plačuje za povezljivost.

Kakšen bi bil strošek za državo?

Celotnega izračuna še nimamo, ga je pa naredilo ministrstvo za gospodarstvo, vendar ga še nismo videli. Izračun mora narediti profesionalna svetovalna ekipa, investicija v letalsko družbo pa zagotovo predstavlja strošek za državo, ki pa bi imel pozitiven učinek, saj trenutno plačujemo tujim letalskim družbam za povezljivost. Od prihodov gospodarstvenikom in turistov pa država pričakuje dodatne prihodke od njihove potrošnje v Sloveniji. Naša ideja je, da bi naredili javno-zasebno partnerstvo. Da najdemo zasebnega partnerja, ki bo skrbel, da bodo leti in družba optimizirani. Da se ne bi letalska družba spet razbohotila tako z zaposlenimi kot tudi odlivi, kar je v državnih družbah velik problem.