Pravi, da bo, če bo izvoljen, upošteval pravilo »nič o starejših brez starejših. Še zlasti moramo postati učinkoviti pri premagovanju revščine, pri ustvarjanju pogojev, da bodo pokojnine res zagotavljale človeka vredno in dostojno življenje ter da bo zdravstvo postalo dostopnejše vsem, ki ga potrebujejo.
Najustvarjalnejši del svojega poklicnega življenja ste preživeli kot sindikalist, zdaj prevzemate Forum starejših stranke SD. Zakaj?
Socialdemokratska stranka, katere član sem, je zagotovo zelo pomembna stranka. Je v državnem zboru in ni nepomembno, kako močna je pri obrambi nekaterih vrednot. Da bi okrepili stranko v njenem boju za socialne pravice, za pravičnost, v boju proti revščini in v procesu sprejemanja zakonodaje, ki bo po meri upokojenk in upokojencev ter po meri drugih generacij, je potrebno, da je še močnejša. Kajti močne stranke lahko forum starejših okrepi.
V kakšni kondiciji je Forum starejših SD trenutno?
Do zdaj sem bil štiri leta v pokoju, sem tudi član sindikata upokojencev in član zveze društev upokojencev, in sem doslej v glavnem situacijo spremljal v teh dveh organizacijah. Ker kot član SD želim okrepiti ta forum, sem pristopil h kandidaturi. Če me bodo izvolili, želim svoje znanje in izkušnje, ki jih imam, ter energijo skupaj z ostalimi, saj nisem individualist, okrepiti. Že do zdaj je ta forum pomembno vplival na nekatere odločitve vodstva te stranke, sam bi pa rad, da bi postal še močnejši.
Kako, lahko opišete nazorneje?
Mislim, da moramo poiskati zaveznike tudi drugod. Ne smemo si domišljati, da sami premoremo vse odgovore na vprašanja in dileme, ki so v tej družbi. Zagotovo Socialni demokrati na tem področju veliko vemo, ne moremo pa reči, da vemo vse. Pomembno se mi zdi, da kot forum starejših prisluhnemo tudi drugim. Da znamo poslušati.
S kom konkretno bi se povezali?
V sodelovanju z drugimi upokojenskimi organizacijami, kot je denimo sindikat upokojencev, ki je zelo pomembna organizacija in je izjemno aktiven. Potem je tukaj še Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus), pa tudi upokojenske organizacije drugih strank so za dialog zelo pomembne. Tudi z njimi je vredno sodelovati. Treba je ustvarjati neko fronto starejših, če naj uporabim ta izraz, seveda v sodelovanju tudi s preostalimi generacijami.
Med upokojenci je precej revščine. Res. Govorim o tistih, ki imajo izjemno nizke pokojnine, in o tistih, katerih pokojnine so celo pod minimalno zajamčeno vsoto, ki je trenutno 620 evrov.
Številne analize kažejo, da je kriza največja med starejšimi ženskami. Če sta dva, mož in žena, skupaj v pokoju, nekako še gre, čeprav imata oba nizko pokojnino. Žal je tako, da lahko kdo prej umre, in če si sam, je življenje izjemno težko. Dobesedno brutalno je lahko, če upoštevamo, kako kruta privatizacija poteka v določenih segmentih družbe, kar se ne bi smelo dogajati. Analize ugotavljajo, da prav starejše ženske, ki ostanejo same, živijo v največji revščini.
A premalo je, da ugotavljamo to neizpodbitno dejstvo, ki je splošno znano. Vprašati se moramo, kaj je treba storiti, morda celo na sistemski ravni, da bi izboljšali življenje teh upokojenk. Iskanje odgovora na to vprašanje mora biti strokovno in v nekem dialogu. Ne novih besed, s katerimi bomo opisali stanje, temveč je treba poiskati sistemska orodja, ki nas bodo pripeljala do rešitve.
Poleg zlatega fiskalnega pravila, če vas prav razumem, moramo torej poskrbeti za tako imenovano zlato socialno pravilo.
Zlatemu fiskalnemu pravilu, ki je zapisano celo v ustavo, sem nasprotoval. To pa zato, ker sem slutil, da bo morda zgodba okoli tega pravila pogosto instrument evropskih finančnih institucij po kleščenju socialnih pravic, ki izhajajo iz proračuna. Z zlatim fiskalnim pravilom so zagotovili, da so javnofinančni prihodki in odhodki dolgoročno v nekem ravnotežju, ampak pomembno je to, da bi najmanj iz istih razlogov morali imeti tudi zlato »socialno« pravilo. Torej pravilo, ki bi v tej družbi zagotavljalo, da se socialne pravice ne bodo zmanjševale.
Mislim, da imamo tukaj veliko priložnost, ki je ne smemo spregledati: v EU je bil sprejet evropski steber socialnih pravic, s katerim EU države obvezuje, da je treba socialne pravice okrepiti. Ta beseda, okrepiti, je zame izjemno pomembna. Socialne pravice moramo obraniti tako, da jih povečamo. Moč kapitala in neoliberalnega pristopa, zlasti v času ekstremnega varčevanja, zmanjšuje socialne pravice.
Evropski steber socialnih pravic, ki je nastal v Portu na Portugalskem, je zagotovilo, da moramo socialne pravice okrepiti, in to je zelo pomembno izhodišče tudi za nas, da bomo lahko imeli bolj odločno držo, za ideale in vrednote, ki niso ideali in vrednote v EU kar tako, ampak nesporno morajo prevladovati tudi v Sloveniji.
Boste kot predsednik Foruma starejših SD tudi kandidirali za državnozborskega poslanca?
Ne. Če bom izvoljen in bom predsednik Foruma starejših SD, bom imel že s tem kar veliko dela.
Socialna neenakost po državi je tudi na področju upokojencev precej različna. Kako boste v forumu dosegli, da boste »poskenirali«, če naj se tako izrazim, vse te razlike? Boste slišali vse?
Mislim, da je treba poiskati poti do ljudi. Ljudem je treba prisluhniti in tisto, kar od njih slišiš, je treba vzeti resno in odgovorno. Truditi se je treba tako znotraj stranke kot tudi širše, namreč: usodne odločitve za vsakega izmed nas se vendarle sprejemajo v parlamentu. Za te pa je potrebna parlamentarna večina. Tudi če imaš še tako dobre ideje, brez večine nisi naredil nič. Večino je treba prepričati, in zato pravim, da je treba krepiti verodostojnost in kredibilnost s sodelovanjem z drugimi.
Upokojenci so siti obljub: spomnimo se na primer permanentnih Erjavčevih obljub o tisočaku evrov kot minimalni pokojnini. Predvidevam, da so upokojenci zaradi tega tudi precej nezaupljivi.
Mislim, da je dovolj diskreditacij in podcenjevanja starejših ljudi. To ni dobro. Cel sistem bi moral zaznati potrebe starejših: s starostjo, z leti, se povečujejo tudi potrebe na področju zdravstva. Tukaj je zelo pogosto, da so dobra načela v praksi neprijazna do upokojencev. Recimo problematika osebnega zdravnika: to strahovito pomanjkanje ne prizadene le mlajših generacij, ampak tudi starejše, in navsezadnje upokojenci plačujemo zavarovanja, a nam to nič ne pomaga, če si ne moreš zagotoviti osebnega zdravnika, s katerim praktično vstopaš v ta sistem.
Drugo, kar prihaja s starostjo, je dolgotrajna oskrba. Mislim, da je treba tako kot na področju zdravstva še posebej paziti, da področja ne bi kar tako prepuščali privatizaciji oziroma nekim tržnim zakonitostim. Privatizacija zagotovo ni prava pot, temveč je treba krepiti javno področje, javni sektor, kajti edino ta lahko zagotavlja in mora zagotavljati socialno varnost ter človeka vredno starost. Tudi ko si nemočen in prejemaš slabo pokojnino, moraš dobiti ustrezno zaščito, pomoč in oskrbo v domovih za ostarele.
Upokojenci in upokojenke tudi ne smemo biti imuni do nekaterih sprememb, ki se dogajajo na področju davčne zakonodaje. Dejstvo namreč je, da država v povprečju vsako leto namenja v pokojninsko blagajno milijardo in pol evrov. To ni malo, in ko je ta obveza prišla v proračun, se je zaostrilo zlasti leta 1996, ko je država znižala prispevno stopnjo delodajalcem s 15,5 na 8,85 odstotka, delavci in delavke pa še vedno plačujejo 15,5 odstotka. Ta primanjkljaj, ki je nastal, so prevalili na proračun, ki mora vsako leto financirati pokojninsko blagajno. S tem je blagajna zelo ranljiva.
Veliko denarja prihaja tudi iz EU, ki se uporablja za mnoge stvari, a dejstvo je, da gospodje, ki obvladujejo EU-finance, trenutno ne vztrajajo pri fiskalnem pravilu. Zato se tudi lahko tako zadolžujemo. A to se lahko kmalu spremeni, dolgove bo treba povrniti, in takrat utegnejo biti pokojnine spet največja žrtev, kot je bilo pri Zujfu.
