Zgodba pogumne mariborske igralke namreč še zdaleč ni bila edini primer spolnega nadlegovanja na akademiji. Kot je za Zarjo Jano povedala njena stanovska kolegica Iva Babić, so prvi rezultati ankete, ki sta jo med ustvarjalci na področju avdiovizualne produkcije in uprizoritvenih umetnosti izvedli osrednji cehovski združenji, pokazali, »da februarski primer ni anomalija, temveč kažejo na resen sistemski problem«. Anketo je izpolnilo 358 ljudi, spolno nadlegovanje pa naj bi doživelo kar tri četrt anketirank in okoli tretjina anketirancev.
Od februarskega razkritja Mie Skrbinac se je spremenilo marsikaj. Matjaž Tribušon, zoper katerega je na Univerzi v Ljubljani tudi uradno vložila prijavo zaradi spolnega nadlegovanja, je bil na AGRFT zaposlen kot profesor dramske igre in umetniške besede. Po škandalu je vodstvo akademije prekinilo delovno razmerje z njim, vendar je na delovnem sodišču v Ljubljani s tožbo proti delodajalcu skušal obdržati službo. Na AGRFT so nam pojasnili, da postopek še ni zaključen. Osramočeni in tudi medijsko linčani profesor se je umaknil iz javnosti, o duševni ceni, ki jo je bil prisiljen plačati za svoje početje, pa je spregovoril njegov igralski kolega Branko Šturbej v odmevnem pogovoru za Slovenske novice z zgovornim naslovom »Matjaž Tribušon je uničen človek«. Iz javnosti se je prav tako umaknila Mia Skrbinac, tudi na vprašanja Zarje Jane za pričujoči članek se ni odzvala. Reakciji obeh je moč razumeti, gre za resnično težke stvari, za katere človek potrebuje mir in čas, da se ponovno postavi na noge ter si osmisli življenje.
Več prijav spolnega nadlegovanja
Tribušon pa ni edini profesor z AGRFT, na katerega letijo očitki o spolnem nadlegovanju. Poleg njega so bile do danes podane prijave še zoper štiri njegove – kot vse kaže – bivše sodelavce. »V vseh primerih je vodstvo akademije predalo prijave Univerzi v Ljubljani, ta je vodila in dokončala vse postopke. Tri prijave so bile zavržene, v enem primeru pa je bilo podano pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnih razlogov. Delavci opravljajo dela in naloge v skladu s svojimi pogodbami o zaposlitvi,« so nam razložili na AGRFT.
Poleg teh pa tečejo tudi kazenski postopki. Po prijavah igralcev in igralk je policija oblikovala kazenski ovadbi zoper dve osebi, ki jih v skladu z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov ne želijo razkriti. Obe ovadbi so posredovali na ljubljansko okrožno tožilstvo, kjer pravijo, da »še ni bila vložena nobena obtožnica, saj sta obe zadevi šele v fazi predloga za uvedbo kazenske preiskave«. Drugače povedano, neimenovanima grešnima profesorja še vedno grozi, da se bosta morala za svoje početje zagovarjati na sodišču.
Po plazu razkritij, ki jih je sprožila izpoved Mie Skrbinac, sta v slovenskem igralskem cehu stekla samorefleksija in očiščenje. Obe ključni cehovski združenji, Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev (DSI) in Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), sta žrtvam spolnega nadlegovanja in šikaniranja brez pridržkov stopili v bran. Ob tem pa se v obeh organizacijah še kako zavedajo, da še zdaleč ni dovolj zgolj imeti stališče, ampak je treba predvsem ukrepati. S tem se strinja tudi igralka ljubljanske Drame Iva Babić. Sodeluje v skupni delovni skupini DSI in ZDUS, ki se je po februarskih razkritjih spontano zbrala v želji, da bi enkrat za vselej spremenili stvari v gledališču in avdiovizualni produkciji ter s tem pomagali spremeniti družbeno klimo glede vprašanj vsakršnega nadlegovanja. »Pisali smo vsem slovenskim gledališčem in AGRFT in jih pozvali, da se javno opredelijo glede spolnega nadlegovanja, poiskali smo ustrezno pomoč za tiste, ki jo potrebujejo, pripravili smo anketo in nanjo so se kolegi množično odzvali,« našteva Iva Babić.
Ne gre za nov pojav
»Anketo smo naredili, da preverimo stanje in da bomo skušali ljudi izobraziti, ozavestiti, spremeniti klimo v gledališčih in na snemanjih. Da bomo dali mladim samozavest in bodo glasneje povedali, kaj ni sprejemljivo. K izpolnjevanju smo povabili člane obeh društev, odzvalo pa se je 358 oseb,« pojasnjuje podpredsednica DSI Maja Sever. In dodaja, da rezultate še vedno analizirajo psihologi, da pa prvi odzivi potrjujejo strahove, da so prakse spolnega nadlegovanja in trpinčenja globoko zakoreninjene. »Po prvih rezultatih naše ankete je 78 odstotkov žensk in 39 odstotkov moških doživelo neko obliko spolnega nadlegovanja,« pravi Iva Babić.
Kljub temu je po razkritjih Mie Skrbinac med slovenskimi igralkami in igralci prvič zavel svojevrsten optimizem, mnogi so spoznali, da v svojih travmatičnih doživetjih niso sami, obenem pa so dobili upanje, da bo prihodnjim generacijam tovrstno trpljenje v celoti prihranjeno. Večina vprašanih je bila menda zadovoljna, ker so se v obeh društvih začeli ukvarjati s to tematiko, saj si želijo, da ne bi utonila v pozabo. »O primeru spolnega nadlegovanja na AGRFT se je veliko govorilo, potem pa je vse potihnilo, kot da se nič ni zgodilo. Anketiranci so izrazili željo po spremembah, saj je iz ankete razvidno, da ne gre za nov pojav – na vprašanja so odgovarjali ljudje različnih starosti, od študentov do upokojencev. Prav tako smo opazili, da se spolno nadlegovanje in nasilje ne dogajata le v gledališču, ampak tudi pri filmski, plesni in pevski produkciji,« pa opozarja Maja Sever, tako kot Iva Babić priznana gledališka igralka.
Nasilje, zapakirano v študijski proces
Zdi se, da so vzroki za razširjenost spolnega nadlegovanja v preveliki meri še vedno del jedra igralskega poklica, v katerem je velik poudarek na zunanjem videzu, dotik in telesnost sta temelj igralskih metod, za nameček pa so še vedno žive tradicionalne delitve vlog, po katerih sta moč in avtoriteta predvsem domena moških. Mnogi igralci in igralke so bili socializirani v gledališki kulturi, kjer je bila toleranca do nasilja pod pretvezo narave dela še posebej velika. »Ustvarja se občutek, da ustvarjalni proces lahko posega v meje popolnoma drugače in so stvari bolj osebne,« pojasnjuje gledališka igralka Maja Sever.
Na to je opozorila že Mia Skrbinac v svojem prelomnem pogovoru za Televizijo Slovenija na začetku leta. Kot je tedaj izpovedala, je Tribušon nad njo »nasilje izvajal tako na urah igre, zapakirano seveda v študijski proces, kot tudi zunaj predavalnice, na hodnikih, čakal me je pred vrati WC-ja, v internem baru Drame pa še kje.«
Maja Sever, ki je pred več kot tridesetimi leti študirala na AGRFT, pravi, da je bil režiser takrat alfa in omega – v glavnem so bili to moški. »Proces, skozi katerega smo šli študentke in študentje igre, je bil, da so človeka razstavili na prafaktorje, da bi bil umetnik in bi lahko ustvarjal. Toda to lahko povzroči čustvene poškodbe. Prepričana sem, da nihče od predavateljev ni imel ustreznega pedagoškega izpita in znanja. Bili so izjemni umetniki na svojem področju, vendar to ne pomeni, da so bili dobri pedagogi in da so znali učiti mladega človeka.«
Niso se upali izpostaviti
Omenjena anketa pa se ni osredotočala le na spolno nadlegovanje v ožjem pomenu, torej spolne zlorabe in posilstvo. »Spolno nadlegovanje ima več oblik in je odvisno od tega, kako človek čuti in dojema poseg v svoj osebni prostor – velika večina anketirancev je doživela neko obliko nadlegovanja, trpinčenja, mobinga. Toda mnogi tega niso prijavili in se niso upali izpostaviti, ker so imeli občutek, da bi to vplivalo na njihovo delo in kariero. Gre namreč za poklice, kjer imajo eni možnost upravljati s karierami drugih oseb – določenim ljudem se ne smeš zameriti, sicer ne dobiš vlog,« izpostavi Maja Sever.
Ne nazadnje je obstajal tudi strah, da Mia Skrbinac po svoji izpovedi ne bo več dobivala vlog. »Verjamem, da ljudje, ki se javno izpostavijo, plačujejo visoko ceno, ne predstavljam si, kaj to pomeni za mladega človeka, ne le v družinskem, ampak tudi v profesionalnem okolju. Nekateri so celo prepričani, da se igralke in igralci izpostavijo zaradi medijske pozornosti. Mia je sedaj dobila angažma v SNG Drama Ljubljana in nadomešča kolegico na porodniškem dopustu,« pravi Maja Sever.
Kako izpovedi o spolnem nadlegovanju in nasilju vplivajo na nadaljnji potek igralske kariere, je v veliki meri odvisno od odziva in zrelosti družbe, kar kažejo tudi primeri iz tujine. Podpredsednica DSI navaja primer madžarskega režiserja, ki je nedavno gostoval v ljubljanski Drami. »Njegova žena je doživela spolno nadlegovanje in o tem javno spregovorila, zaradi odzivov javnosti pa sta se odločila za selitev v Francijo, prav tako se ne strinjata z madžarskim političnim režimom.« Tudi srbska igralka Milena Radulović, ki je z izpovedjo, da jo je večkrat zlorabil in posilil učitelj igre Miroslav Aleksić, sprožila val izpovedi igralk v Srbiji, na Hrvaškem in v BiH o spolnih zlorabah, je naletela na različne odzive. Mnogi so jo razglasili za pogumno, zaradi svoje izpovedi je septembra prejela nagrado »uveljavljanje svobode«, vendar je bila deležna tudi očitkov, da bi morala prej prijaviti spolno nasilje, nekdo je celo komentiral, da njeno pričevanje ne spominja na posilstvo, ampak je očitno na to pristala, ker se je to večkrat zgodilo in se je tako vračala k posiljevalcu.
Soočimo mnenja
Takšna je torej plat žrtev spolnega nadlegovanja – kaj pa storilci tovrstnih dejanj, kot je Matjaž Tribušon? Kdo je – poleg pristojnih institucij – sploh še poklican, da sodi o njegovih dejanjih? So to njegove žrtve, nemara igralski ceh kot celota? Na ta težka vprašanja tudi ena od naših sogovornic ne more dati enoznačnih odgovorov.
Maja Sever tako ne želi špekulirati, kaj mora sedaj čutiti Matjaž Tribušon in kakšno kazen bi si zaslužil: »Težko je govoriti o tem, ker je Slovenija zelo majhna in se skoraj vsi poznamo. Matjaž je moj kolega, skupaj sva stala na odru, lahko rečem, da smo tudi mi, njegovi kolegi, postavljeni v stisko – zdi se, kot da se moramo odločiti, na čigavi strani smo. Zato smo se v obeh društvih osredotočili na spreminjanje miselnosti, zagovarjamo ničelno toleranco do spolnega nadlegovanja, obravnava konkretnih dogodkov pa je stvar pristojnih organov.«
Poudarja pa, da mora biti postopek prijave spolnega nadlegovanja in nasilja zelo natančen: »Veliko mora biti dokaznega materiala, da nekomu ne uničiš kariere, žrtve pa se bojijo, da ne bodo zaščitene, ampak stigmatizirane. Treba je ves čas o tem ozaveščati, tudi v Evropi je to zelo pomembna tema. Skandinavci, ki so bolj ozaveščeni in se s tem dlje časa ukvarjajo, pravijo, da je treba nenehno opozarjati na to temo, preverjati, kaj se dogaja, ne pa delati le občasnih kampanj.«
DSI in ZDUS se zavzemata za sistemsko rešitev te problematike, vendar Iva Babić poudarja, da konkretne sistemske rešitve ne moreta najti dve društvi. »Za konkretne rešitve se moramo angažirati vsi, ministrstvo za kulturo, univerza, AGRFT, vsa gledališča in AV-produkcija. Preložiti breme na društvi, ki se financirata s članarino, kaže, kako resno institucije jemljejo ta problem. Začnimo se pogovarjati, odprimo platformo, soočimo mnenja, izrazimo želje. Varen prostor za delo mora biti skupen cilj vseh.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
