»Če je v laboratoriju lahko na nekaj kvadratnih metrih površine tudi po 15 ljudi hkrati, zakaj niso osebni zdravniki bolj fleksibilni pri svojem delu? Prav oni so tisti, ki bi paciente in njihove zdravstvene težave morali poznati in se občasno tudi prilagoditi situaciji, ne glede na to, kdo je cepljen in kdo ne,« je kritična naša sogovornica iz Majšperka, ki je pred kratkim pri svoji izbrani zdravnici naletela na nerazumevanje.
V njenem primeru naj bi bili specialisti veliko bolj prilagodljivi kot njena osebna zdravnica. »Vsi specialisti pred tem so mi šli na roko, pri terapijah so mi zgoščevali termine, da se mi ni bilo treba nenehno testirati, saj so bili testi doslej plačljivi. Po nekem manjšem posegu sem morala na prevezo rane, zato sem klicala osebno zdravnico. Oglasila se je medicinska sestra in prosila sem jo, ali je možno, da me sprejmejo zjutraj, ker imam težavo z varstvom – žal nimamo vsi živih staršev –, pa tudi test mi je zjutraj še veljal. Lepo sem prosila za razumevanje, a me je gladko odslovila, češ da to niso njeni problemi,« svojo izkušnjo pretresena opiše mlada mamica iz Majšperka. Vse to jo je toliko bolj razburilo, ker bi, kot pravi, zdravnica z njo imela le pet minut dela; potrebovala je namreč le prevezo in potrditev, da se rana dobro celi.
Ni bilo časa za petminutno prevezo rane ...
»Zaradi kaprice medicinske sestre sem morala še enkrat na testiranje, z dojenčkom v rokah, in šele nato k zdravniku. To čutiš, kot da te je osebni zdravnik, ki bi moral biti še najbolj fleksibilen, pustil na cedilu. Pri vseh specialistih se je bilo mogoče dogovoriti, pri 'moji' zdravnici pa ne. To težko verjamem in sem bila resnično razočarana. Sestra je kar odložila telefon. Zdravnica je soodgovorna, saj svojim podrejenim daje navodila. Ne želim jih imensko izpostavljati, a se bodo gotovo prepoznali in, upam, tudi razmislili. Tokrat mi je res prekipelo,« poudari naša sogovornica.
Kot je še povedala, gre za zdravnico koncesionarko, eno izmed štirih, ki delujejo v Majšperku. Prepričana je, da bi v teh težkih razmerah ob epidemiji družinski zdravniki morali pokazati bistveno več fleksibilnosti in prisluhniti ljudem, ne glede na to, ali so cepljeni ali ne. »Res je moja izbira, da se nisem cepila, da se hodim testirat, ampak če zato čutim diskriminacijo, me jezi,« dodaja.
Obenem pove, da sploh ni proti cepljenju, tudi skrajnih anticepilcev ne razume in ne podpira, a se je pač sama kot doječa mati za zdaj odločila po svoji vesti: »Noben zdravnik mi ne daje zagotovila ali odškodninske zaveze, da bo, če cepljenje spodleti in se mi kaj zgodi, moj otrok preskrbljen. Ni mi všeč način, ki ga gledamo zdaj, ko so ljudje proti vsemu, ko pogosto stvari rešujejo z nasiljem. Vse je mogoče urediti na miren način. Obstaja kup poti, kako izraziti nezadovoljstvo mirno. Ne kljubujem sistemu. Zaradi službe se cepim proti marsičemu, tudi otroka sem cepila, v tem primeru pa sem se preprosto odločila počakati in to je moja izbira.«
Primarno zdravstvo bi moralo biti bolj dostopno
Naša sogovornica, ki je sicer želela ostati anonimna (podatke hranimo v uredništvu), poudarja, da ne pričakuje nobenih posebnih privilegijev, a je prepričana, da bi moralo biti zdravstvo na primarni ravni ljudem dostopnejše, kljub koronavirusu: »Ob izvajanju pogoja PCT namreč velja predpostavka, da nisi okužen s covidom-19. Čakalnica pri osebnem zdravniku je zaprta, pri ginekologu, ki je specialist, pa ni. Tudi v laboratoriju je veliko pacientov. Mi lahko to kdo razloži? Najtežje je priti do osebnega zdravnika, kar je grozno. Ti pregledi po telefonu preprosto niso ustrezni. Če izpolnjujemo PCT-pogoj, velja predpostavka, da so vsi, ki so lahko vstopili v zdravstveno ustanovo, vsaj kar se covida tiče, zdravi.«
