Luka Rupnik pri 28 letih drugič nosi dres ljubljanske Olimpije, ki se ji je pridružil kot obetaven talent iz kodeljevskega Slovana. Leta 2016 je Idrijčan Slovenijo za nekaj let zamenjal za Španijo, pred vrnitvijo pa je zaigral še v Belgiji in na Češkem. Z Rupnikom smo se pogovarjali v dvorani Stožice minuli teden, dan po nesrečnem porazu po dveh podaljških proti nemškemu Ulmu, ki ga vodi eden od Rupnikovih predhodnikov na mestu organizatorja igre v dresu slovenske reprezentance Jaka Lakovič. Najprej smo ga vprašali, kako se je vrniti v dvorano na trening manj kot 24 ur po takšni tekmi.
Definitivno ni prijetno. Gre namreč za eno izmed tekem v domači dvorani, ki bi jih radi oziroma jo moraš zmagati, ampak smo že toliko let v športu, da vemo, da se ti porazi dogajajo, pa moraš vseeno naslednji dan priti na trening in ga oddelati. Dobra stran športa je, da imaš tekmo čez dva dni in lahko popraviš vtis.
Kakšne volje bo danes trener Jurica Golemac?
Bomo videli čez pol ure. Verjamem, da ne preveč dobre.
Za Cedevito Olimpijo je nekoliko nenavaden začetek sezone. Ves čas imam občutek, da se boste končno ujeli in sestavili niz zmag tako doma kot v Evropi, ampak do tega kar ne pride.
Nova ekipa, veliko novih obrazov. Mi, reprezentanti, smo se še kasneje pridružili in za zdaj nam ni uspelo vzpostaviti kontinuitete. Imeli smo tekme, ko smo igrali dobro. Imeli smo veliko deset- do dvajsetminutnih obdobij znotraj tekem, ko smo bili dobri, a nam tega ne uspe povezati v celoto. Je pa res, da trdo delamo. Igralci želimo najprej priti iz začaranega kroga, zato verjamem, da bomo s svojim delom obrnili krivuljo v pozitivno smer.
Bi zase dejal, da še čutiš učinke, da si poletje preživel z reprezentanco, kjer si se bržkone izčrpal ne samo fizično, pač pa tudi čustveno?
Tu ne gre samo za to poletje, gre že za dveletni cikel, med katerim košarkarji nismo imeli sedmih dni premora, in to se pozna. Gre predvsem za mentalni aspekt, da si stalno v pogonu, se ne ustaviš. Ampak to je naš poklic, ki ga radi opravljamo, in meni nikoli ni bilo težko priti na trening. Nikoli se mi ni bilo težko ogreti in oddelati treninga, še manj pa igrati tekme. To rad opravljam in mi ni mučno.
Legendarni Isiah Thomas je rekel, da se spomni trenutka, ko je prvič v življenju občutil, da se mu ne ljubi na trening, in takrat je tudi sklenil, da je prišel čas, da konča kariero.
Verjamem, da pride trenutek v kariero športnika, ko se to zgodi. Takrat se je treba vprašati, kako in kaj naprej, ampak pri meni je to še daleč.
Z mednarodnimi izkušnjami in preverjenimi kvalitetami je Rupnik tudi redni član slovenske reprezentance, s katero je letos v Tokiu osvojil četrto mesto na olimpijskem turnirju. Čakajo ga nove preizkušnje v reprezentančnem dresu, konec novembra sta namreč na sporedu kvalifikacijski tekmi s Švedsko in Hrvaško. Na vprašanje, kolikokrat se spomni blokade Nicolasa Batuma na Klemnu Prepeliču v izteku polfinalne tekme na olimpijskih igrah, Rupnik odgovarja z »dostikrat«, pri tem pa izpostavlja fenomen Luke Dončića, ki ga sicer pri tokratni reprezentančni akciji razumljivo ne bo. Gre brez vsakršnega dvoma za najboljšega košarkarja, s katerim si kdaj delil parket?
Da. Že ko sva bila v Španiji skupaj, se ga dobro spomnim. Na treningih sem videl še marsikaj, kar ostane skrito kameram, kar dokazuje, da je pač preprosto talent, ki se rodi na tisoč let, zato verjamem, da bo zaznamoval svetovno košarko do največje mere.
Tudi zanj se, izjemnim številkam navkljub, zdi, da v tej sezoni potrebuje še malo časa, da ujame tisto pravo formo, kajne?
Res je, ampak v NBA je tako dolga sezona, da prvih nekaj tekem služi za uigravanje. Ko bodo najpomembnejše, torej marca, aprila, ne dvomim, da bo v najboljši formi.
Ti si pripravljen oddelati še en olimpijski cikel?
Dokler bo reprezentanca potrebovala usluge, se bom vsakič odzval. Komaj čakam na nove tekme čez štirinajst dni. Poleg tistih, ki smo bili na olimpijskih igrah, pride še nekaj novih obrazov, in verjamem, da se bomo imeli res dobro.
Po nekaj letih v tujini si zdaj spet v Sloveniji, v Ljubljani. Ti je tu všeč ali si še vedno želiš, da se znova preizkusiš v tujini?
Kot športnik vedno stremiš k novim izzivom. Ko sem prišel sem, sem podpisal za dve leti, saj sem v tem videl najboljši projekt zase. Tu sem zadovoljen – pride dan, ko igraš več ali manj, ampak če bi me pot še enkrat vodila v tujino, bi to z veseljem sprejel. Imam še kar nekaj kariere pred sabo.
Luka Rupnik izvira iz košarkaške družine, v Idriji je še vedno živ spomin na slavna devetdeseta leta tamkajšnje košarke, predvsem na tekmo iz leta 1995, ko so domači košarkarji premagali ljubljansko Olimpijo in s tem začasno zasedli vrh lestvice slovenske lige. Heroj takratne tekme je bil z 42 točkami Lukov stric, Franci Rupnik. Luka (1993) je premlad, da bi se spomnil tega obdobja, ga pa veseli aktualni zagon košarke v Idriji.
Takrat v devetdesetih je v Idriji res bila ena in edina stvar košarka, so pa tudi zdaj zelo košarkaško naravnani. Po olimpijskih igrah se je zgodil pravi bum. Imeli smo tudi sprejem, zaradi česar sem še posebno vesel. Upam, da se bodo mladi še naprej odločali za šport, saj so zdaj drugačni časi. Veliko mladih hitro obupa, ob prvi težavi odnehajo, zato upam, da se bo to spremenilo in bodo ugotovili, da je šport način odraščanja, kjer dobiš vrednote za življenje, ki ti pomagajo na dolgi rok.
Ohranjaš neposreden stik z idrijsko košarko?
Da, moja bratranca še igrata za klub. Zlasti Blaž je prvi strelec ekipe že več let, vendar on to počne z ljubeznijo. Spremljam, vsak teden preverim rezultat in sem vesel, ko jim gre dobro.
