Ta teden je v Združenem kraljestvu prišlo do še pred nekaj meseci povsem neverjetnega scenarija: vojska je začela voziti gorivo na podhranjene bencinske črpalke, ki jih je prizadela kriza oskrbe z gorivom. Okoli 200 vojakov, od tega 100 voznikov, je dodeljenih v operacijo Escalin, čete pa bodo sprva osredotočene na London in na jugovzhod Velike Britanije, kjer je pomanjkanje z gorivom najhujše, poroča STA.
Stara težava
Predsednik vlade Boris Johnson je v nedeljo izrazil prepričanje, da se kriza »umirja«, ob tem pa pojasnil, da je vojska na to dolžnost napotena kot »previdnostni ukrep«. Poglaviten razlog za krizo je pomanjkanje voznikov težkih tovornih vozil, zaradi česar prihaja do zastojev v oskrbovalni verigi. Na Otoku ocenjujejo, da obstaja primanjkljaj 100.000 tovrstnih voznikov, kar bi potrošniki lahko kaj kmalu čutili tudi v trgovinah s hrano in drugih prodajalnah. Johnson je v kriznem odzivu omogočil izredno izdajo delovnih viz za tuje voznike, a hkrati poudaril, da bi britanska podjetja morala zagotoviti, da so njihovi zaposleni »dostojno plačani«, če želijo dobiti več osebja. Brexit, slabe plače, delovni pogoji voznikov in s pomočjo medijev ustvarjena kriza paničnega kupovanja goriva so na Otoku vzbudili spomin na naftno krizo iz sedemdesetih, v Sloveniji pa marsikoga spomnili na krizna osemdeseta leta, ko je zaradi pomanjkanja goriva v državi veljal znameniti režim par-nepar. Angleški primer ni unikaten, pomanjkanje voznikov je težava, ki pesti tudi preostanek Evrope, vključno s Slovenijo. Peter Pišek, predsednik Sekcije za promet pri OZS, je v telefonskem pogovoru za Svet24 to potrdil in dodal, da ne gre za nov problem, pač pa da obstaja že deset let in več, na to pa pri zbornici redno opozarjajo pristojne.
Vozniki večinoma tujci
Trideset tisoč voznikov tovornjakov, kolikor naj bi jih bilo v Sloveniji, v manjšini tvorijo slovenski delavci. Da bi jih nadomestili, so se prevozniki v zadnjih letih obračali na trg delovne sile na Balkanu, a tudi tam je »bazen prazen«, kot pravi Pišek, ki opozarja, da ne gre za problem, ki je zamejen na njihovo sekcijo pri OZS: »Ni natakarjev, ni ključavničarjev, ni električarjev …,« zatorej meni, da v Sloveniji odgovorni nimajo strategije, ki bi naslavljala te potrebe. Karine Ditz, sekretarke Sindikata poklicnih voznikov Slovenije, dejstvo, da se ljudje vse redkeje odločajo za delo voznika, ne preseneča, saj kot pravi, gre za zelo zahteven poklic, ki pa ni ustrezno plačan. Ditzeva poudarja, da se od voznikov pričakuje znanje tujih jezikov, sposobnost urejanja potovalne dokumentacije, popravil vozila, hkrati pa je »poklicnih voznikov samo še za vzorec«. Sindikalistka je v pogovoru za Svet24 dejala, da je deregulacija, ki poteka v tem sektorju, privedla do tega, da vztrajajo nizke plače, poklica pa se loteva vse bolj nekvalificiran kader, skoraj izključno tujci.
Ti so po besedah Ditzeve dobrodošli, »ker so pripravljeni več trpeti«, predvsem pa so pripravljeni sprejeti delo za nižje plačilo. Sporazumi, ki jih ima Slovenija z Bosno in Hercegovino ter Srbijo, tem delavcem prvih 12 mesecev po prihodu v Slovenijo ne dajejo svobodne izbire delodajalca. Namesto tega so vezani na prvo zaposlitev, »nato pa me čisto obupani kličejo, ali lahko po dveh ali treh mesecih menjajo zakonodajalca,« svoje izkušnje opisuje Ditzeva.
Globalni trg dela
Pišek druge rešitve kot uvoza tuje delovne sile ne vidi, pri čemer dodaja, da bi to moralo potekati v sodelovanju s slovenskimi organi, ki bi podpisali sporazum z eno državo in bi ob tem v tisti državi bodočim delavcem nudili izobraževanje za delo in učenje slovenskega jezika. Na vprašanje, katere države ima v mislih, ko pa je po aktualnih izkušnjah jasno, da v poštev ne pride nobena izmed evropskih (in celo srednjeazijskih) držav, je Pišek odgovoril, da denimo na Hrvaškem vse več prevoznikov zaposluje Filipince. Na sindikalne želje po zvišanju plač Pišek odgovarja, da bi si tega seveda vsi želeli, zato tudi poziva sindikate, naj pozovejo vlado k »razbremenitvi dela«, s čimer bi bili slovenski prevozniki ob nižjih davkih lahko tudi konkurenčnejši.
Sporne prakse
Ditzeva poudarja, da je plačilo seveda glavni faktor pri izbiri poklica, a dodaja, da to še zdaleč ni edina ovira. Kot pravi, so v Sloveniji razširjene prakse sklepanja pogodb na določen čas in za minimalno plačo, pri čemer preostanek dobijo izplačan v obliki dnevnic in po posebnih formulah: »Vsakršno plačilo, ki je povezano s prevoženimi kilometri ali procenti od plačil za prevoze, je negativna stimulacija, ki sili voznika, da zvozi čim več, ker je od tega odvisen njegov zaslužek. Zvoziti čim več pa pomeni hiteti!« poudarja Ditzeva in dodaja, da takšne prakse plačevanja privedejo tudi do prekrškov, kot so vožnje brez z zakonom določenih premorov, manipulacije tahografov in drugo.
Del gospodarstva, od katerega je odvisno delovanje vseh preostalih sektorjev, se je tako znašel v slepi ulici. V sindikatu pravijo, da za zdaj vse skupaj še lahko funkcionira, saj država zavestno ne izvaja nadzora nad implementacijo zakonov. Če ne pride do takšnih ali drugačnih sprememb, pa bi lahko prizore z londonskih črpalk kaj kmalu videli tudi pri nas.
