Epidemiolog Ivan Eržen je nekdanji direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Oditi je moral med lanskim prvim valom epidemije, ko je javno podvomil o smiselnosti obveznega razkuževanja skupnih prostorov večstanovanjskih stavb in omejitve gibanja na občine.
Na nedavnem zaslišanju so mu poslanci vladajoče koalicije očitali konflikt interesov. Sam pravi, da tega ne razume: »Sem zapriseženi sodni izvedenec za epidemijo in pisal sem strokovno mnenje. Kot tak sem dolžan nepristransko, na podlagi strokovnih znanj, podati svoje stališče in to sem storil.«
Ste cepljeni?
Sem. Kmalu bom moral iti še po tretji odmerek.
Zakaj ste se cepili?
V 40 letih dela na področju preventive spoznaš, kako lahko obvladujemo nalezljive in druge bolezni. Cepljenje je ena največjih pridobitev 20. stoletja. V primerjavi z zdravili je reakcij in škodljivih posledic pri cepivih zanemarljivo malo. Tudi v teh primerih je težko ugotoviti, ali so zanje kriva cepiva. Posebna komisija, ki pri nas preučuje neželene učinke, največkrat ugotovi, da so razlogi drugje. V primeru, ko takih razlogov ne najdejo, pa se šteje, da so posledice lahko povezane s cepljenjem. V takih primerih dobijo oškodovanci tudi odškodnino od države.
Je že kdo odškodnino zahteval tudi med epidemijo?
Ne vem. Danes je cepljenje spolitizirana tema. Opažam, da ni toliko anticepilcev, ampak ljudi, ki imajo različno stališče na podlagi informacij iz nekih drugih virov. Žal s komunikacijo, ki smo ji priča, teh mitov ne moremo odpraviti. Ljudi je treba prepričati, da je zdravje pomembnejše od tega, kdo je trenutno na oblasti.
Zakaj je dvomov o cepivu v Sloveniji več kot drugod? Je razlog vlada, ki ljudi že leto in pol ošteva kot učitelj v šolskem razredu, zaradi česar ji le še malokdo verjame? So kriva družbena omrežja ali pa so ljudje enostavno siti pandemije?
Družbena omrežja ne morejo biti glavni krivec, saj jih imajo povsod. Že oktobra lani je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opozarjala na pandemično utrujenost. Poudarjala je, da je ljudi z ustrezno komunikacijo treba pritegniti k sodelovanju v boju proti virusu. V Sloveniji smo se žal odločili, da bomo vse probleme reševali s pomočjo raznih odredb ali ukrepov. To se je izkazalo za slabo. Ljudem bi morali na razumljiv način razložiti, kako se virus širi in kako lahko s posameznimi ukrepi preprečimo njegovo širjenje. Vedno je tako, da večina ljudi spoštuje zakone, četudi je to težko. A pri nas je celo stroka opozarjala, da so nekateri ukrepi pretirani. Sam nikoli nisem razumel, zakaj bi moral z masko hoditi po travnikih. Ko se to nabira, se verodostojnost tistih, ki take ukrepe uvajajo, začne majati. Pride do krize zaupanja.
Ta želja, da se vse ureja z odloki, ukazi in zakoni, je pripeljala do tega, da se ljudje danes pogosto ne ukvarjajo z lastno presojo tveganj. Prepričani so, da bo država poskrbela za vse. Ne čutijo se odgovornih za svoje ravnanje. Določen del ljudi se bo seveda trudil obiti omejitve. Pri tem ni težava, če se gibljejo ponoči ali gredo v drugo občino, saj tveganja za prenos okužbe ni. Precej večje je, ko se želijo na vsak način množično družiti. Prav odlok o omejitvi gibanja ponoči je precej prispeval k temu, da smo imeli tako velik porast okužb. Ljudje so se družili cele noči, do šeste ure zjutraj, ko so šele lahko šli domov.
Slovenija je bila med državami, ki so imele največ omejitev. V številnih državah, kjer so bili uspešnejši v obvladovanju epidemije, so zaupali tudi v odgovorno ravnanje večine ljudi. Živimo v razmerah, kjer je ogromno tveganj, ki ogrožajo naše zdravje in življenje. V Sloveniji na primer že desetletja beležimo letno okrog 3000 smrti, povezanih s kajenjem. To je več od števila letos umrlih v epidemiji. Posamezniki se sami odločajo, ali bodo kadili ali ne. Enako pri alkoholu in hitri vožnji ter drugih tveganjih. Širjenja nalezljivih bolezni ni mogoče preprečiti z administrativnimi ukrepi, temveč je treba spodbujati odgovornost ljudi. Ob tem pa je naloga družbe, da jim pomaga z informacijami, kako se bolezen širi in kako lahko širitev preprečimo. S tem dosežemo večjo stopnjo odgovornosti pri ravnanju, več ljudi bi se na primer odločilo, da se bodo za nekaj časa zaradi nevarnosti širjenja virusa odpovedali zabavam. Seveda pa to ne velja za vse posameznike. Nekateri ukrepov še vedno ne bodo upoštevali in bodo tvegano živeli. Pokroviteljski, birokratski odnos je povečeval upor, ker je bilo nekaj prepovedano, ne da bi jim kdo dobro razložil, zakaj. To je prispevalo k temu, da smo imeli več primerov okužb.
