Kultura kajenja je sicer v zgodovini »razvitega Zahoda« preživela že številne vzpone in padce, odkar so tobak Evropi v 16. stoletju predstavili španski osvajalci, ki so ga v zlatih časih kolonializma kradli ameriškim Indijancem.
Tridesetletna vojna med protestanti in katoličani (1618–1648) je tobak popularizirala med vojaki in potem še med ostalim prebivalstvom stare celine, tudi v deželah Habsburške monarhije in na sončni strani Alp. A že takrat so bili ljubitelji v nekaterih evropskih predelih podvrženi strogim kaznim. Papeži so v 17. stoletju grozili z izobčenjem in večnim peklom, ker da je uživanje tobaka preveč podobno mesenim užitkom. Kajenju ni bil naklonjen niti osmanski sultan Murad IV., ki je poleg tobaka in alkohola v imperiju sicer prepovedal tudi kavo. Boljši časi za ljubitelje tobaka so prišli v pomladi narodov sredi 19. stoletja, ko so se tudi že pojavila prva antikadilska gibanja, a sta jih z lahkoto zadušili moriji obeh svetovnih vojn.
»Ajde, sinko, bog te dao, samo puši!«
V časopisu Slovenec 8. marca 1931 med drugim beremo: »Oni dan je pa šel po cesti zelo mlad junak, najbrž še ni bil šest let star. V spremstvu matere si je nabral 'čikov', nakar je junaško puhal dim, da se je kar meglilo okrog njega. Stražnik je posvaril frkolina, češ, ta je pa lepa, da že kadiš kot Turek, tako mlečnozob! Tudi mati je posvarila nadebudnega sinčka, naj ne kadi tako očitno. 'Raje bi mu kupili kruha!' je pripomnil stražnik. Ženski se je mudilo s fantom, ko je pa bila od stražnika v spoštljivi razdalji, je postala bojevita. 'Pa šta, neka puši! I ja pušim! To se vas ništa ne tiče! I hleba imamo dosta, ne poznajemo oskudice! Ajde, sinko, bog te dao, samo puši!' (Pa kaj, naj kadi! Tudi jaz kadim! To se vas nič ne tiče! Tudi kruha imamo dovolj, ne poznamo revščine! Sinko, bog ti daj, kar kadi!; op. p.)« Danes te zadeve niso več tako nedolžne.
Nekoč simbol napredka, danes bolezen
V zadnjih desetletjih smo priča razmahu protikadilske propagande, ki je pod parolo varovanja javnega zdravja kadilce skorajda že izgnala iz javnega življenja. Cigarete, nekoč simbol moderne dobe, tudi ženske emancipacije, so danes na Zahodu stigmatizirane z odvisnostjo, škodljivostjo, boleznijo. »Marlboro man« je mrtev, cigarete danes niti v filmih in gledališčih niso več zaželene. Drži sicer, da s tobačnim dimom kadilci vdihavajo več kot 7000 strupenih sestavin, od tega je kakšnih 60 rakotvornih. Kajenje tobaka pa povzroča tudi sladkorno bolezen, revmatoidni artritis, bolezni oči, katerih posledica je lahko slepota, motnje erekcije in imunskega sistema, ob priložnostih, kot so svetovni dnevi boja proti kajenju, opozarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
Kadi vsaka deseta nosečnica
V Sloveniji sicer po podatkih NIJZ kadi (tobak, cigarete, cigare, cigarilose ali pipe) skoraj vsak četrti odrasli prebivalec oziroma približno 317 tisoč Slovenk in Slovencev. Od tega jih 80 odstotkov kadi vsak dan. Ti v povprečju pokadijo tretjino škatlice oziroma skoraj 16 cigaret dnevno, kar nas uvršča v sivo povprečje držav EU. Ali še natančneje: moški pri nas v povprečju dnevno pokadijo skoraj 18 cigaret, ženske skoraj 13. Kadi pa tudi desetina nosečnic oziroma 1900 porodnic letno. Na dan zaradi posledic kajenja umre deset ljudi. Od aktivnih kadilcev jih skoraj tretjina poskuša razvado opustiti. V letu 2020 je bila povprečna starost ob opustitvi 36 let. Skoraj polovica naroda pa cigarete še nikoli v življenju ni poskusila.
Ne oponašajmo živalskih strasti
Tudi vsestranski mislec 17. stoletja Janez Vajkard Valvazor je v svoji Slavi vojvodine Kranjske nekaj vrstic namenil tobaku, kajenje pa primerjal z živalskimi strastmi: »Da bi pa zbudil pravi strah pred kavo, tobakom in čajem, dodaja (doktor Franciscus de Coppinis) mandat, v katerem je angleški kralj svojim podložnikom prepovedal uživanje tobaka na suho – ki pa vseeno izsušuje – in nazadnje končuje to poglavje z opozorilom, naj po navodilu Seneke ne oponašamo strasti živali, sopotnic, ki slabotno blesketaje hitijo na klanje, in naj ne hitimo v smrt tudi mi. Saj smo, drugače kot te, opremljeni s človeško pametjo, to pa s svojo ostrino, s katero je nas Evropejce opremila božja modrost, daleč presega znanje Barbarov in Amerikancev.«
