Notranje ministrstvo že leta sistematično zavrača prošnje za azil
Luka Tetičkovič
26. 8. 2021, 18.00
Deli članek:
Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije (MNZ) največ prošenj za azil prihaja od državljanov Afganistana. Letos so jih odobrili manj kot pol odstotka.
Policija.si
Policija je ustavila skupino migrantov.
Po umiku sil zveze Nato in padcu prestolnice Kabul v roke Talibanov vrh države jasno sporoča, da bodo v državo sprejeti samo 14 posameznikov, ki so pomagali slovenskemu kontingentu in do pet oseb iz kvote sodelavcev evropske zunanje službe.
»#EU ne bo odpirala nobenih evropskih 'humanitarnih' oziroma migracijskih koridorjev za #Afganistan. Ne bomo dovolili, da se ponovi strateška napaka iz l. 2015. Pomagali bomo zgolj posameznikom, ki so pomagali nam med operacijo #NATO. In članicam EU, ki varujejo našo zunanjo mejo,« je tvitnil predsednik vlade Janez Janša.
Zavrnitve prosilcev za azil so že zdaj bile sistematične. Po podatkih MNZ so letos odobrili zgolj 0,4 odstotke prošenj državljanov Afganistana. Več kot polovico so jih le ustavili, manjši delež, 1,1 odstotka, pa tudi uradno zavrnili.
»Na vsako prošnjo so napisali, da je Afganistan varna država,« je povedal Šarafudin Hašemi, državljan Afganistana, ki so mu po desetih letih prošenj odobrili začasno prebivališče, a šele potem, ko se mu je tukaj rodil otrok. »Afganistan ni varna država že 20 let, tam sem živel do leta 2010. Ni varna država, tam ni zakonov. Tam ima vsak svoj zakon.«
Hašemi je vrsto let brez papirjev živel v nekdanji tovarni Rog. »Po tri in več mesecev sem čakal na odgovor,« je opisal birokratske mline, ki so mleli njegove prošnje. »Enaindvajsetkrat sem bil na sodišču.«
Birokrati so si izmišljevali absurdne razloge za zavrnitev
Ambasada Rog, ki je nekoč delovala v prostorih tovarne Rog, je objavila primere absurdnih razlag, s katerimi so uradniki MNZ črkobralsko in neživljenjsko zavračali prošnje ljudi. »Če so Talibani izvedeli za dejstvo, da je prosilec doma, in bi ga resnično želeli odpeljati, prav gotovo ne bi trkali na vrata in čakali, da se vrata odprejo, niti ne bi dovolili prosilcu, da pobegne skozi druga vrata hiše,« so zavrnili eno od prošenj.
»Če bi bilo umetniško ustvarjanje v njegovi kulturi tako nesprejemljivo, kot je to želel prikazati prosilec, potem niti ne bi imel možnosti, da bi se razvil v umetnika, torej ne bi imel možnosti, da bi pel in risal že v šoli,« so napisali na drugo. »Nagnjenost k umetnosti bi bila v takšnem okolju, kot ga je po eni strani opisal prosilec, zatrta že v kali.«
V Kabul so poskušali vrniti tudi mlado dekle, ki je od otroštva živela v Iranu in je bila žrtev prisilne poroke s starejšim moškim, ki jo je želel odpeljati v Afganistan. »Pristojni organ ugotavlja, da se navedeni dogodek sploh ni zgodil v njeni izvorni državi, torej v Afganistanu, temveč v Iranu. Glede na to, da je njena izvorna država Afganistan, prosilka pa v postopku mednarodne zaščite uveljavlja težave, ki so se zgodile v Iranu, ki ni država njenega državljanstva, pristojni organ navedb prosilke v konkretnem primeru ne bo obravnaval, saj jih zavrača kot nerelevantne.«
Takšne in drugačne obrazložitve so v Ambasadi Rog brali vsa leta, ko se je Afganistan pogrezal globlje v vojno in kaos. »V tem času je bilo tudi več oseb v skrajni duševni stiski tja deportiranih,« so dodali.
»Če ne bi bilo Dragane, bi zdaj bil v Afganistanu«
L.T.
Šarafudin Hašemi je med redkimi državljani Afganistana, ki so mu odobrili dovoljenje za prebivanje in delo.
»Večkrat sem bil zavrnjen kot prosilec za azil in glede dovoljenja za prebivanje in delo. Zdaj sem dobil dovoljenje za prebivanje za obdobje petih let. To zgodbo smo ravno končali, lahko si najdem službo. Vsakič sem pričakoval, da me bodo deportirali v Afganistan,« nam je po telefona pojasnil Noorullah, ki je v Slovenijo prišel na začetku tako imenovanega begunskega vala.
Noorullah je bil mesec dni zaprt v centru za tujce, nato so ga premestili v Azilni dom Vič. Prošenj mu niso odobrili. Poskušal je oditi v Italijo, a so ga vrnili v Slovenijo, kjer je znova pristal v azilnem domu. Nato je nekaj mesecev brez dokumentov bival v Rogu, potem pa so ga zaprli v Center za tujce v Postojni. »Tam sem bil kot v zaporu šest mesecev,« se je spominjal.
S Hašemijem jima je skupno to, da so jima začasno bivanje odobrili na podlagi združevanja družin. »Leta 2019 so me hoteli vrniti v Afganistan, nato je moje dekle vložilo na upravni enoti prošnjo za združevanje družin. Če ne bi bilo Dragane, bi zdaj bil v Afganistanu,« je dejal Noorullah.
Bosta kdaj dobila državljanstvo?
»Želim si ga, ampak ne vem, ali ga bom kdaj dobil,« je Noorullah odgovoril na vprašanje, ali se nadeja, da bo kdaj dobil slovensko državljanstvo. Njegove želje so bolj skromne. »Predvsem si želim, da lahko normalno živim brez strahu. Ljudje v Novem mestu so me vzeli za svojega, mi pomagajo, takoj ko sem prišel sem, so me nahranili in dneva nisem preživel lačen. Za to sem neizmerno hvaležen.«
Hašemi pa se je ob vprašanju, ali se nadeja državljanstva, le nasmehnil. O tem sploh ne razmišlja. Srečen je, da je končno prišel do pravice do dela. »Težko je, mesečno zaslužim 900 evrov, polovico od tega vzame država.«
V času, ko je tukaj bival brez papirjev, se je Hašemiju nabralo za 5000 evrov glob. Osebnega stečaja ne more izvesti, saj ni državljan Slovenije, sam pa tudi ne pozna nobenega primera, ko bi kateremu od migrantov dolg odpisali. »V Afganistanu je veliko denarja. Jaz nisem prišel sem zaradi denarja. Prišel sem, ker je tukaj varno.«
L.T.
