Meje, do kam lahko človek poseže v naravno okolje, so natanko določene, vendar se jih marsikdo ne drži. Motorna vozila, razen tistih, ki so namenjena gospodarjenju, reševanju in nadzoru, ne spadajo v naravno okolje. Vožnja z motornimi vozili v naravnem okolju pa je razen v zakonsko določenih izjemah tudi kazniva. A to marsikoga ne odvrne od tega, da bi se z motorjem za motokros, s štirikolesnikom, terenci ali pozimi z motornimi sanmi podal na brezpotja gozdov in košenic na Gorjancih ali v Kočevskem Rogu.
Proizvajalci in prodajalci vozil na dveh in štirih kolesih ter saneh bolj ali manj odkrito propagirajo svobodo, ki jo kupec njihovih izdelkov doživi z vožnjo v naravi. S štirikolesnikom, z motorjem za motokros in motornimi sanmi postajajo kraji, ki so bili prej težko dostopni in se je bilo treba do njih človeku res potruditi, dostopni tako rekoč vsakomur. Obiskati skrite kotičke narave brez posebnega truda je izziv, ki se mu nekateri kljub prepovedim in kaznim težko uprejo. Najpogosteje lastniki kmetijskih zemljišč in gozdov ter obiskovalci narave v naših krajih opažajo kršitve na območju Gorjancev, Kočevskega Roga in Bohorja, predvsem med vožnjo po travnikih in izpostavljenih grebenskih poteh ter na območju dolin v gozdovih.
Poleg hrupa motornih vozil, ki je zelo moteč ne samo za druge uporabnike narave, ampak predvsem za živali, je najbolj očitna in negativna posledica takšne vožnje sprememba v sestavi tal. Vožnja po strmem terenu v gozdu in tudi na travniških površinah povzroči veliko poškodb – razrito zemljo, uničeno travno rušo, povečano erozijo, hkrati pa pomeni lokalno uničenje pridelka na travnikih ali škodo na mladem drevju. Na vožnjo v naravnem okolju so najbolj občutljive živalske vrste, ki se hitro vznemirijo ali so v občutljivem življenjskem obdobju, na primer med razmnoževanjem. Prav tako so ogrožene vrste, ki se ne morejo pravočasno umakniti z območja, po katerem se vozi. Rastline te možnosti nimajo, zato lahko vožnja po rastišču katere izmed redkih ali ogroženih rastlin resno ogrozi prisotnost te vrste v širšem prostoru ali celo spremeni rastiščne razmere, da rastlina ne more več uspevati, opozarja Matej Simčič z Zavoda RS za varstvo narave in dodaja, da bi pri preprečevanju oziroma omejevanju negativnih vplivov vožnje v naravnem okolju veliko pomagalo predvsem osveščanje. »Gozd in travnik, po katerih se vozi z motornimi vozili, predstavljata življenjski prostor rastlinam in živalim, prav tako imajo ta zemljišča lastnike, in ti so neposredno oškodovani zaradi nevestnih voznikov,« pravi Matej Simčič.
Po zakonodaji je prepovedana vožnja v naravnem okolju z vsemi motornimi vozili, iz prepovedi pa so izvzete službene vožnje reševalcev, policije, vojske, inšpekcije, gozdarske, naravovarstvene in kulturnovarstvene službe ter v primeru kmetijske dejavnosti, gospodarjenja z gozdovi, znanstvenega in raziskovalnega dela. Vožnjo z motornimi vozili v naravnem okolju obravnavata dva zakona – Zakon o gozdovih in Zakon o ohranjanju narave. Spoštovanje prepovedi nadzorujejo gozdarska, kmetijska in okoljska inšpekcija, policija, lovska čuvajska služba, ki deluje v okviru lovskih družin, in naravovarstveni nadzorniki. Kazni so po različnih zakonih različne, po Zakonu o gozdovih od 400 do 800 evrov, po Zakonu o ohranjanju narave pa od 40 do 100 evrov. Precej strožje so kazni za organizirano vožnjo v naravnem okolju, kjer ta za pravno osebo znaša od 2000 do 10.000 evrov in od 1000 do 4000 evrov za samostojnega podjetnika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.
Inšpektor Borut Tavčar iz novomeške območne enote Inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo ugotavlja, da se je v zadnjem času, lani in letos, število kršitev v primerjavi s prejšnjimi leti še povečalo. Veliko kršilcev niti ne ve za prepovedi ali si jih razlagajo po svoje, kar velja tudi za lovce. Gozdarska inšpekcija večkrat na leto pripravi akcije skupaj s policijo in finančno upravo, ukrepajo pa tudi, ko kršitve zaznajo v objavah na družbenih omrežjih.
Da je postala vožnja z motornimi vozili v gozdovih že tako rekoč množična, ugotavljajo tudi gozdarji, ki opozarjajo na več škodljivih vplivov tega početja; od uničevanja rastišč in sprožanja erozijskih procesov do vpliva na biotopsko funkcijo in spremembe vedenja živali zaradi hrupa, ki se tako preplašene ne morejo normalno prehranjevati, kar je zlasti kritično jeseni, ko živali nabirajo zaloge, in pozimi, ko v visokem snegu skoraj ne morejo do hrane, pri begu pa izgubijo veliko energije, ki jo potem težko nadomestijo, ali zaradi tega tudi poginejo. V tem primeru je problematična tudi vožnja po zasneženih gozdnih cestah, kar sicer ni prepovedano.
Precej težav z motoriziranimi obiskovalci gozdov imajo tudi lovci, ki so po zakonu dolžni izpolniti načrt odstrela divjadi, pa se zgodi, da na lovišče pred kovom ali med njim prihrumi skupina motokrosistov in prežene vso divjad, neizpolnitev načrta pa za lovsko družino pomeni kazen ali celo izgubo koncesije.
Problem je tudi s prijavami kršilcev, saj lastnik gozda ne more ugotoviti, kdo je kršilec, ki se s čelado na glavi na hitrem neregistriranem vozilu počuti varno, saj so neprepoznavni in neulovljivi. Tisti, ki jih zaloti, razen barve vozila, oblačila in čelade nima nič oprijemljivega, na osnovi česar bi lahko ugotovili, kdo je kršilec.
Rešitev za problem čedalje množične vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju so seveda poligoni, ki pa si jih tako kot dirkališča za motokros v bližini ne želi nobena vas ali urbano naselje in tudi ni opaziti resnejših prizadevanj, da bi tak poligon kdo želel zgraditi.
