Po dveh mesecih, odkar je Marjan Dikaučič postal novi minister za pravosodje, javnost še vedno ne ve, kje vse je bil zaposlen in za koga je delal. Gre za še nevidene skrivalnice v novejši politični zgodovini te države. Kot smo razkrivali, je bil namreč Dikaučič vpleten tudi v posle, zaradi katerih naj bi v stečaju končalo najmanj eno podjetje.
Zato so na Necenzurirano.si pri uradnih institucijah začeli postopke preverjanja in pridobivanja informacij, ki bi razkrili Dikaučičevo dosedanjo poslovno pot, najožje sodelavce in poslovne partnerje. Ti podatki so brez dvoma v javnem interesu, saj bo javnost le tako lahko sproti preverjala, ali se je kot minister za pravosodje pri svojem delu znašel v konfliktu interesov in ali poskuša vračati usluge svojim preteklim delodajalcem.
Kot pravosodni minister lahko zahteva vse, nadzorstvene pritožbe nad delom pravosodnih organov, razrešuje notarje ... Med prioritetnimi nalogami Dikaučiča, ki je v zadnjih letih opravljal funkcijo stečajnega upravitelja, je tudi nova stečajna zakonodaja. Gre za eno od polj v slovenskem pravosodju, kjer mediji že dolga leta razkrivamo številne sporne posle, korupcijo ter sprego med stečajnimi upravitelji in sodniki. Vplivni posamezniki, ki naj bi Dikaučiču pomagali do ministrskega položaja, naj bi si prizadevali za sprejetje zakonodaje, ki bi jim ponovno omogočila monopol nad vodenjem stečajev velikih družb in prodajo njihovega premoženja.
Toda Dikaučič poskuša svojo poslovno preteklost na vsak način prikriti. Pri tem je očitno pripravljen uporabiti tudi vsa pravna sredstva in preprečiti, da bi nam to razkrile javne institucije.
Dikaučič noče, da njegova preteklost pride na dan
Na dan, ko je bil Dikaučič v državnem zboru imenovan za ministra, smo se na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) obrnili z zahtevo za posredovanje podatkov o vseh njegovih prejšnjih zaposlitvah. Po naših informacijah so v preteklosti tovrstnim prošnjam brez težav ugodili, zaprositelji so morali zgolj izkazati upravičen interes.
A Dikaučič se s tem ni strinjal. Zahteval je, da se ga prizna kot stranskega udeleženca v postopku. Dopis je na ZZZS poslal 2. julija, isti dan, ko je obiskal vrhovno državno tožilstvo, kjer se je sestal z generalnim državnim tožilcem Dragom Šketo. V zahtevi je navedel, da »ne obstaja pravna podlaga za posredovanje zahtevanih osebnih podatkov«. Opozoril je, da predhodne zaposlitve niso pogoj za opravljanje funkcije ministra in da v njegovem primeru prevlada zakon o varstvu osebnih podatkov.
S pravno utemeljitvijo pravosodnega ministra se niso v celoti strinjali v sektorju za informiranje in odnose z javnostmi ZZZS. Po njihovem mnenju se dostop do zahtevanih informacij dovoli, »če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali za podatke v zvezi z delovnim razmerjem javnih uslužbencev ali v zvezi z opravljanjem javne funkcije«. Zato so na ZZZS naši zahtevi ugodili, toda le za zaposlitve, ki so bile v javnem sektorju. Prošnjo za posredovanje podatkov o zaposlitvah v zasebnem sektorju so namreč zavrnili.
To je bil tudi Dikaučičev cilj. Ko so ga poslanci v državnem zboru spraševali o njegovi preteklosti, jim je potrdil, da je na začetku svoje kariere delal kot sodniški pripravnik na višjem sodišču v Ljubljani. Manj odkrit je bil o svojih zaposlitvah v gospodarstvu. Večkratna vprašanja o tem je preslišal ali pa nanje preprosto ni želel odgovoriti.
Slamnata podjetja in ovadba kriminalistov
Kot smo razkrili, je bil pravosodni minister vpleten v najmanj dve zgodbi, v katerih so podjetja pristala v rokah slamnatih lastnikov. Med letoma 2013 in 2016 je Dikaučič vodil družinsko podjetje Prevozi Žižek iz Črenšovcev. V istem času so njegovi lastniki odprli novo podjetje, ki je prevzelo večino poslov. Kmalu zatem, ko je Dikaučič odšel s položaja direktorja, je podjetje Prevozi Žižek zašlo v težave in končalo v stečaju. Več deset upnikov je prijavilo za okoli 1,3 milijona evrov terjatev, med njimi je tudi Furs, ki so mu Prevozi Žižek ostali dolžni več kot 200 tisoč evrov.
Zaradi domnevno spornih poslov iz tistega časa so ga preiskovali kriminalisti z murskosoboške policijske uprave, ki naj bi ga tudi kazensko ovadili, so poročali mediji. Zoper Dikaučiča sta bili v letih 2015 in 2016 na tamkajšnje tožilstvo vloženi dve ovadbi zaradi kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev. Obe sta bili zavrženi, saj na tožilstvu niso našli utemeljenih sumov, da bi Dikaučič storil očitano kaznivo dejanje.
Takrat je bil Dikaučič tudi direktor podjetja SCL, ki je oddajalo prazne bilance. Uradno je bilo brez premoženja, kapitala in prihodkov. Ko je zapustil položaj direktorja, ga je zamenjala državljanka Ukrajine Olena Holiuk, lastnik pa je postal brezdomec iz Maribora. Danes je podjetje SCL brez bančnega računa in ima za več deset tisoč evrov neporavnanih davčnih obveznosti.
Kdo je prejšnji delodajalec ministra?
Po tistem se je Dikaučič zaposlil v podjetju Trijus, ki je bilo do nedavnega v njegovi solasti. »Stroški dela so bili tam od leta 2016 do 2019 približno 12 tisoč evrov na leto. Veste, kaj to pomeni – da ste bili na minimalni plači. Jaz sploh ne vem, od česa ste živeli in kako si to obleko lahko privoščite pri tem denarju,« mu je med zaslišanjem v državnem zboru povedal Jani Möderndorfer (LMŠ).
Poslancem je Dikaučič pojasnil le, da je »trenutno zaposlen pri odvetniku«. Pri kom, ni želel razkriti. Odgovor na to vprašanje bi se lahko skrival v podjetju Trijus. Njegova solastnika sta bila odvetnik Boštjan Pavec iz Celja in Karla Prebil, sorodnica Dikaučičevega prijatelja Janeza Prebila, prav tako odvetnika. Ta je bil strokovni sodelavec na gospodarskem oddelku okrožnega sodišča v Celju, leta 2018 pa je prevzel Pavčevo pisarno.
Njihovo delovanje je neločljivo povezano s stečajnimi postopki. Pavec je že desetletje stečajni upravitelj, leta 2018 pa se je s tem začel ukvarjati še Dikaučič. Že pred tem je po naših podatkih kupoval nepremičnine iz stečajev večjih družb in osebnih stečajev premožnih posameznikov. To je počel prek podjetja Trijus, najmanj eno kupljeno nepremičnino na Obali pa je letos prenesel v svojo last.
V dobrih treh letih je Dikaučič vodil nekaj manj kot sto stečajev družb, osebnih stečajev in likvidacij. Čeprav je bil že 15. junija imenovan za ministra za pravosodje, je šele 16. julija, več kot mesec dni pozneje, vložil zahtevo za razrešitev s funkcije upravitelja. Vmes je pridobil pojasnilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), da kot minister ne more biti hkrati upravitelj.
Ko je bil že minister, si je obračunal 90.000 evrov nagrad
V zadnjih tednih, ko je prevzemal vajeti na ministrstvu, se je sicer Dikaučič podpisal pod množico predlogov sklepov, na podlagi katerih se bo na njegov bančni račun nateklo več deset tisoč evrov.
Potem ko je postal minister, je namreč začel zaključevati insolvenčne postopke. Tam, kjer je že pregledal terjatve in preveril premoženje ter izdelal tako imenovana otvoritvena poročila, je bil upravičen do ustreznega nadomestila oziroma nagrade. V dvajsetih postopkih si je obračunal skupno za kar 90 tisoč evrov nagrad. Največ, okoli 55 tisoč evrov, mu je prinesel stečaj podjetja Agro Bik. V nekaterih primerih je od sodišča zahteval celo več denarja, kot bi mu po zakonu pripadalo.
Dikaučič je v preteklosti neuspešno kandidiral za direktorja Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah in za notarja. V obeh primerih ni bil izbran, ker ni izpolnjeval pogojev. Za direktorja zdravstvenega doma ni izpolnjeval pogoja o vodstvenih izkušnjah, za notarja pa ne pogoja o vsaj enem letu dela v pravosodju.
