»V našem stanovanju je ves čas smrdelo po zatohlem vonju po pivu in cigaretah. Živeli smo v dvosobnem stanovanju v Mostah v Ljubljani: moja mama in jaz, babica, stric, takrat še najstnik, in do mojega prvega razreda še prababica. Mama me preprosto ni prenašala. Čeprav sem se trudil biti dober otrok, me je iz leta v leto bolj sovražila. Začelo se je z zmerljivkami in hudim tepežem, če sem naredil kaj narobe, nadaljevalo pa že samo zato, ker sem bil živ. Babica in stric sta mi stala ob strani, babica je tudi nekajkrat posredovala in mama me ni tepla, kadar sta bila onadva doma. Skupaj z grožnjami in pritlehnimi žaljivkami so leteli udarci s kuhalnico ali mojo glavo v zid ter brce, nemalokrat do moje onemoglosti. Ker sem se bal, da bi kdo izvedel in si o meni mislil slabo, o tem dolgo nisem spregovoril. Bil sem zadržan, tih fant, brez prave družbe, in v rani mladosti sem začel svojo bolečino tešiti z rezanjem, sledila so leta hude depresije, poskusi samomorov …«
Po njeni bolezni se je vse še poslabšalo
»Medtem ko je imela moja mama do diagnoze raka na začetku moje osnovne šole še obdobja treznosti in kolikor toliko normalnega, žal pa nikoli ljubečega obnašanja, se je to po njeni bolezni spremenilo. Zaradi raka materničnega vratu je skoraj umrla. V času, ko je bila v bolnišnici, je zame skrbela babica, in čeprav sem se bal za mamo in jo tudi pogrešal, je bilo to zelo lepo obdobje mojega življenja. Mame huda bolezen žal ni streznila. Ravno nasprotno – po njej ni več hodila v službo, saj je bila zaradi težkih prilagoditev težko zaposljiva, ni več kuhala, prala, skrbela zame, je pa cele dneve popivala, od jutra oziroma takrat, ko je pač vstala, do poznega večera, ko je vsa pijana prišla iz lokala in se znašala nad mano. Krivo je bilo to, da kljub trudu in neprespanim nočem nisem imel samih petic, da sem se družil z otroki iz blokov in šole, ki niso bili le slovenske narodnosti, da sem bil fant in ji nisem bil nič podoben …«
Moje telo ni zmoglo več
»Postajal sem vedno bolj nespeč, hodil sem v spanju, ocene so se mi poslabšale, kar je bil vzrok za mamino še večjo agresijo. Bolj ko se je bližal konec osnovne šole, bolj sem se iz tihega, zadržanega fantka spreminjal v agresivnega in včasih nesramnega fanta. Obenem se me je začela polaščati depresija, začel sem se rezati. K sreči se je začelo novo obdobje v mojem življenju – gimnazija. Tam so učitelji hitro ugotovili, da z mano ni vse v redu, in razredničarka me je peljala k šolski svetovalni delavki. Ta mi je močno stala ob strani in sva še zdaj v zelo lepih odnosih. Lahko sem ji povedal in zaupal vse. Tudi učitelji so bili razumevajoči, imel pa sem tudi zelo dobrega prijatelja, ki sem mu lahko vse zaupal, ob strani so mi stali celo njegovi starši. Bil sem predsednik dijaške skupnosti, za katero sem se resno zavzemal od vsega začetka. Ob tem sem se namreč počutil, da tudi jaz delam nekaj dobrega, da sem lahko tudi jaz doprinos. Treniral sem mali nogomet, imel odličnega sogovornika v župniku, a stiska je bila prevelika in vedno bolj sem bil depresiven. Ko sem prišel iz šole, sem samo še zaspal, in ko sem se zbudil, sem bil le še bolj utrujen. Agresija doma pa se je stopnjevala. Šolska svetovalna delavka je predlagala, da prijavim agresivno mamo, ki ne skrbi zame. A glede na zakonodajo smo ugotovili, da bo bolje, da počakamo do mojega 18. leta, ki se je hitro bližalo …«
Zbudil sem se, tik preden bi vame zapičila nož
»Mama je iz lokalov prihajala ponoči, ko smo že vsi spali. Vedno je bila zelo glasna in vedno sem se delal, da spim, ter upal, da me ne bo spet napadala. A tiste noči ni bilo tako. Nisem slišal, kdaj je prišla. Spal sem, a nekaj me je prebudilo. Nad svojim obrazom sem zagledal mamin divji izraz in lovski nož v roki, uperjen proti meni. Nagonsko sem ji zbil nož iz rok in jo v agoniji pretepel. Močno pretepel. Po tem dogodku sem padel v še globljo depresijo in se tudi sam predal alkoholu. V šolo sem nehal hoditi. Izklopil sem svoj telefon, na stacionarnega se nihče ni oglasil, zato so klici iz šole izzveneli v prazno. Nekajkrat sem sicer prišel v šolo – pisat test, seveda je bil negativen – in se izgovarjal, da imam veliko dela z dijaško skupnostjo. Poskušal sem si vzeti življenje. Nobenega smisla ni bilo več. Nobenega. A mi ob nobenem poskusu ni uspelo narediti usodnega koraka. Po dveh mesecih sem sklenil, da tako ne gre več, in se vrnil v šolo. Svetovalna delavka mi je močno stala ob strani in iskala rešitve zame. Ker v antidepresivih, ki so jih predlagali psihiatri, nisem videl ozdravljenja, mi je predlagala psihoterapijo. Ta mi je zelo pomagala, rezultati so bili vidni že po pol leta. Učitelji so mi pomagali, da sem nadoknadil zamujeno in pridobil ocene. Obenem smo oddali prijavo za nasilje v družini na center za socialno delo. Pričala je svetovalna delavka, pa tudi starši mojega prijatelja. Vendar je mama vse obrnila sebi v prid. Na centru za socialno delo so jo poznali, saj je od svoje bolezni naprej tam dobivala denarno socialno pomoč. Rekla je, da sem razvajen fant, da sem jaz tisti, ki je agresiven, in kako trpi ob meni ter zaradi mene dela samomore … Ko sem bil naslednjič sam poklican k socialni delavki, me je oštela, kako se lahko tako nesramno obnašam do svoje uboge mame …«
Dobil sem nov dom
»V tem času so me starši najboljšega prijatelja povabili, da se preselim k njim. Dobil sem ljubeče starše in brata. Neskončno sem jim hvaležen, saj sem od njih dobil vse, česar prej nisem bil deležen – toplino in ljubezen staršev, skrb za šolo tako v finančni obliki kot tako, da so zame hodili na govorilne ure, plačevali so mi psihoterapijo. A takega življenja nisem bil vajen. V prostem času so bili vedno skupaj in so se družili, ob koncih tedna so hodili na izlete … Težko sem vse to sprejemal, tudi oni so se naenkrat morali začeti privajati na povsem drugačnega fanta. A so vse to zmogli z veliko ljubezni. Čeprav sem se veliko zadrževal v svoji sobi. Čeprav nisem zmogel hoditi z njimi na izlete. Še vedno so bili zame to zelo težki časi, skozi katere so mi pomagali hoditi ta ljubeča družina, prijatelji, šport, učitelji in šolska svetovalna delavka, pa tudi pogovori z župnikom in Bogom. Poleg tega sem začel prek študentskega servisa delati na Petrolu, tam smo prav tako postali nekakšna družina, podpiramo drug drugega in si stojimo ob strani.«
Nato sem šel na svoje
»Moj najboljši prijatelj se je vpisal na fakulteto. Jaz sem se odločil, da bom eno leto počakal in delal. Odločitev sem povedal svoji novi družini, pogovorili smo se, še vedno so moja družina. Najel sem si sobico in začel živeti svoje življenje. Potem sem se vpisal na fakulteto, kjer študiram angleščino in pedagogiko. Imam odlične profesorje, ki me podpirajo in mi stojijo ob strani. Tako sem tudi lažje napisal knjigo in začel svojo zgodbo širiti med ljudi, da jim pokažem, kako nam lahko uspe, četudi smo povsem na dnu, in da začnemo razkrivati, kaj se dogaja za štirimi stenami slovenskih domov. Da o tem začnemo govoriti naglas. Oktobra bom imel predavanje za profesorje in študente na fakulteti, predavam tudi po šolah in župniščih. Želim si, da bi centri za socialno delo vedeli, kaj se v resnici dogaja, in delovali drugače. Sam ne morem spremeniti vsega, lahko pa opozarjam in hkrati dajem upanje.«
------------
Iz pekla do življenja: izgubljeno otroštvo je Damijanova knjiga, ki me je ponesla v življenje dečka, za kakršno menimo, da ga živijo le junaki knjig. Vendar je Damijan resničen fant iz mesa in krvi, danes star 26 let. Tudi njegova mama je resnična ženska iz mesa in krvi, ženska, ki je rodila otroka, ki ga ne more sprejeti. Na katerega je zvalila krivdo za vse gorje svojega življenja. Tako kot so naredile sošolke Damijanove prijateljice nedolžnemu dekletu. In udeleženci otroškega tabora Damijanu … Ne morem verjeti, kako kruto je tudi medvrstniško nasilje med slovenskimi otroki. In – končno tudi nekaj lepega: ne morem verjeti, kolikokrat je Damijanu življenje na pot vodilo ljudi, ki ga slišijo, ga imajo radi in so mu pomagali, da je prehodil kruto pot, ki mu jo je nastavilo otroštvo. Njegovo babico in strica. Prijatelje. Starše prijateljev. Župnika. Učitelje. Vsi ti liki so videti tako zelo romaneskni, kot se bere tudi Damijanova knjiga (tik pred tiskom je že drugi del, tretjega pa Damijan že vestno piše). A vse to so ljudje, ki živijo med nami. In vse to so zgodbe, ki so del nas. Za katere si želimo, da bi o njih samo brali, da ne bi bile resnične. Sprašujem se, kaj lahko naredimo, da bo resničnih vedno manj. In si želim, da ne bi bilo niti ene več. Da bi bile le še knjige. In da bi videli ter pomagali vsi mi tistim, ki ne zmorejo. Da bi bil vsak od nas lahko luč za Damijana, njegovo prijateljico, njegovo mamo … Da bi zmogli biti drug za drugega človek. Brez obsojanja, brez sovraštva, samo z ljubeznijo. Kot Damijanovi angeli, če jih lahko tako imenujem.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
