Dobimo se na Kraljih. Dobili smo se v Ljubljani na Pražakovi, kjer domujejo Kralji ulice, društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev. Dan je bil peklenski, sonce je žgalo, kar pa ni bila ovira za ljudi, ki so posedali in postopali okoli Kraljev; druščina je bila že na prvi pogled zanimiva, veliko jih je vročino skušalo pogasiti s pivom, bili so glasni, malce so si tudi skakali v lase, poleg slovenščine je bilo slišati angleščino, prevladovali pa so vzkliki kletvic v več jezikih. Sredi tega babilona naju je pričakala Špela, da naju popelje po Ljubljani. Vitka, drobna, dolgolasa je ogled začela precej »uradno«. Predstavila nama je društvo Kralji ulice. »Tole je dnevni center na Pražakovi, kjer so vedno na razpolago kava, sok in čaj, vsak dan ob 11. uri dobimo donacijo tortic iz slaščičarne Zvezda, tudi kruha je vedno dovolj, dobimo tudi sadje. Na Kraljih lahko dobimo obleke, ki jih prinesejo ljudje. Oblačila so vedno dobrodošla in bolje, kot da jih zavržete, je, da jih prinesete k nam. V dnevnem centru na Pražakovi uporabniki tudi prevzemamo časopis Kralji ulice, ki ga potem prodajamo. Uporabniki s prisluženim denarjem malce lažje živijo, s prodajo pa tudi širimo svoj glas,« je počasi govorila. Njen govor je počasen, otežen, govori kot človek, ki je prizadet od možganske kapi. Pa Špele ni kap, ima pa res ogromno zdravstvenih težav, vse so posledica njenega življenja na ulici. Bila je zasvojena z mamili, heroin, kokain, bila je tudi alkoholičarka, njen odmerek je bil sedem litrov najcenejšega belega vina na dan!
Joj, ne! Po »uradni« predstavitvi društva Kraljev ulice je hotela Špela nadaljevati s tem tempom, rekoč, da bi zdaj odšle do Plečnikovega podhoda, kjer je dnevni center za brezdomce, ki ga vodi katoliška Vincencijeva zveza dobrote. Meni se je pa kar zameglilo pred očmi, saj mi res ni bilo do hoje skozi vroče mesto. Zavzdihnila sem, v mislih preklinjala in bila jezna sama nase, da sem se sploh podala delat tole reportažo! Ampak med potjo do Plečnikovega podhoda sem bila bogato poplačana. Izvedela sem za Špelino zgodbo.
Deset let na cesti. Življenje na cesti je nekaj, kar si večina ljudi težko predstavlja. »To je bilo eno samo trpljenje, zame in za moje domače. Živela sem v opuščenih hišah, skvotala sem. Najdeš eno, ko je na vrsti za rušenje, se moraš podati v lov za drugo prebivališče. Prava mizerija od življenja! Vrtiš se v začaranem krogu, lov za denarjem, potem šus, pa skrb, kam boš položil glavo.« Vse to, zalito z obilico alkohola, je pustilo hude posledice na Špelinem zdravju. Leta 2016 je vedela, da ima samo dve možnosti: prenehati z drogo ali pa umreti. Odločila se je za življenje.
Bolnišnice. Nehala je uživati trde droge in začela prejemati podporno terapijo z metadonom. Ob enem izmed obiskov v ambulanti, kamor je hodila po metadon, so ji rekli, da ni videti dobro, in zdravniki so jo napotili v bolnišnico. Tam je ostala tri mesece, brez diagnoze, saj zdravniki niso mogli odkriti, kaj ji je. Špela, ki je takrat že opustila droge in alkohol, pa se ni mogla odpovedati kajenju. »Tole vam povem kot anekdoto: v bolnišnicah je strogo prepovedano kaditi. Bila sem edina, ki ji je zdravnik dovolil kaditi v bolnišnični notranjosti, saj nisem bila sposobna oditi na čik pred bolnišnico. Pa tudi zato, da so me lahko kontrolirali, saj sem imela dovoljeni zgolj dve cigareti na dan. Tisti dve sem pokadila v stranišču, spremljati pa me je moral medicinski tehnik. En dan sem ga spet poklicala, da bi me spremljal na čik pavzo, še prej pa mi je izmeril vsebnost kisika v krvi in bila je zelo slaba. Rekel mi je, da v takem stanju ne morem na čik in naj počakam še deset minut, če se bo stanje popravilo. Seveda sem zelo protestirala. Tehnik je bil malce jezen in mi je rekel, da če mislim, da res lahko grem, naj grem kar sama na stranišče. In ne bodi lena, hočem iti, vstanem in padem kot pokošena. Padla sem v komo in se iz nje zbudila šele čez 24 ur.«
Zmaga. Ko se je Špela prebudila iz kome, je bila dobesedno hroma, odpovedalo ji je celo telo. Ugotovili so ji nevropatijo, okvaro živčevja, in wernickovo encefalopatijo, sistemsko degenerativno bolezen možganov, ki Špeli povzroča mnogo težav. To, da ni mogla hoditi, je bila samo ena od posledic, ima težave z ravnotežjem, težko govori, obrazne mišice je ne ubogajo, povrhu vsega pa ima še rano na želodcu. »Vem, da sem za vse te bolezni kriva sama, saj sem dolga leta zlorabljala svoje telo,« je iskreno povedala. Po treh mesecih je zapustila bolnišnico v invalidskem vozičku. Preselila se je v rehabilitacijski center Soča, tam je »shodila«, še vedno ne samostojno, naučila pa se je hoditi z oporo. Ko je dosegla to stanje, so jo odpustili. In spet se je znašla pred vprašanjem – kam zdaj? Želela je pomagati svojemu telesu, rada bi opustila tudi metadon, zato je odšla na Kliniko DTO, center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog v Ljubljani. »Tam mi niso hoteli znižati metadonske terapije, zaradi vseh bolezni in poškodb, ki jih je utrpelo moje telo. S trmo in podpisom, da sprejemam odgovornost, sem izsilila, da so mi odmerke znižali na polovico. Po odpustu sem obiskovala zdravstveni dom na Metelkovi, tam so mi še znižali odmerek. Od maja 2017 sem čista vsega!« je povedala. Tudi zdravje se ji je popravilo, danes lahko normalno hodi, mora pa imeti dieto in redno mora jemati zdravila, kajti stanje se ji lahko poslabša, če ne bi pazila nase.
Edina brezplačna pralnica. Med Špelinim pripovedovanjem smo prispele v Plečnikov podhod, tam pa so nas pričakala zaprta vrata Vincencijeve zveze dobrote, kjer je zavetišče za brezdomce in dnevni center. Nismo prišle v času uradnih ur, vnaprej pa se tudi nismo napovedale. Naša krivda. Pa je njihovo delovanje opisala kar Špela: »Tukaj naši uporabniki lahko dobijo zajtrk in večerjo, lahko uporabijo tuš, hkrati pa dobijo ves pribor za tuširanje. Tu je tudi edini prostor v Ljubljani, kjer lahko oddamo svoje perilo v pranje. Prostovoljci ga operejo in nam vrnejo čista oblačila.«
Zgodba o uspehu. Špela naju je popeljala do ljubljanskega Tromostovja, pravzaprav v njegovo drobovje. Tam so se nam odprli čudoviti pogledi na Ljubljanico in Ljubljano iz čisto drugačnega zornega kota. Prostor so sicer zavzeli narkomani, ki pa jih sredi dneva ni bilo videti. S tem smo naš ogled zaključile, čeprav naju je bila Špela pripravljena popeljati še kam. Pa smo se vse tri strinjale, da je prevroče.
Zaradi posledic svoje bolezni ima Špela danes status invalidke in je nezaposljiva. Nič več ne živi na cesti. »Živim v bivalni enoti v Savskem naselju, kjer imam sobico, kuhinjo, sanitarije in del kleti – vsega skupaj 11 kvadratnih metrov, klet je všteta v to kvadraturo!« Na vprašanje, kako živi, je odgovorila, da precej slabo, saj invalidnina in varstveni dodatek skoraj onemogočata preživetje. »Zato tudi prodajam časopis Kralji ulice, sem pa tudi mentorica in uvajam nove prodajalce.« Najbolj si želim, da bi dobila druge bivalne prostore, saj je življenje na 11 kvadratnih metrih težko. Kandidiram za neprofitno stanovanje, pa se bojim, da ga ne bom dočakala kmalu. Kljub vsemu še imam upanje.«
Velikokrat za poslovno uspešne ljudi zapišemo, da so zgodba o uspehu. Zame je zgodba o uspehu Špela Blatnik, ki na ta svet ni prišla opremljena z močjo, da bi previharila nevarna najstniška leta. Življenje na ulici jo je ojeklenilo tako, da je zmogla najti pot iz človeškega dna. To je prava zgodba o uspehu! Prijazno vas povabim, da kupite kdaj od nje (in drugih prodajalcev) časopis Kralji ulice, s tem boste podprli pravo stvar. Špelin prodajni prostor je pred garažo na Trdinovi ulici v Ljubljani. In privoščite si ogled Nevid(e)ne Ljubljane, ne bom vam žal. Odprl vam bom nov, drugačen pogled! Za termin pa se zmenite na Kraljih ulice, lahko po telefonu ali na njihovem Facebooku. Da delam reklamo? Ja, priznam, z največjim veseljem. Ker gre za dobro stvar!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
