Slabe tri tedne pred začetkom paralimpijskih iger smo se pogovarjali z mladim, 23-letnim slovenskim paralimpijcem in namiznoteniškim igralcem Lukom Trtnikom. Večkratni državni prvak iz Domžal je v pogovoru za Novice Svet24 spregovoril o invalidnosti, pripravah in pričakovanjih pred odhodom na Japonsko, kjer se bodo 24. avgusta začele paralimpijske igre Tokio 2020.
Rodili ste se z desnostransko hemiparezo? Za kakšno bolezen gre in s kakšnimi težavami se srečujete?
Zaradi bolezni imam desno stran telesa manj razvito, je slabša od leve strani in zato tudi manj zmogljiva, vendar mislim, da se z leti stanje izboljšuje. Veliko zaslug za to ima prav namizni tenis.
Ob rojstvu ste bili desničar, nato pa ste postali levičar.
Po rojstvu so zapisali, da sem desničar, a sem zaradi bolezni že od samega začetka vse delal z levo roko. To je dokaz, da se lahko marsikaj naučiš z roko, ki ni tvoja najboljša.
Kako vas je zaneslo v šport in namizni tenis?
Že v vrtcu in pozneje v osnovni šoli sem se ves čas ukvarjal s športom. Rad imam vse športe, od košarke do nogometa, ki sem ju tudi igral, vendar pri nobenem nisem občutil takšnega veselja kot pri namiznem tenisu. Najbolje sem se počutil, ko sem prvič držal v rokah namiznoteniški lopar. To veselje me ni minilo in traja še danes.
Kdaj ste prvič v rokah držali lopar?
Ne spomnim se natančno. To se je zgodilo v začetku osnovne šole, nekje v prvem ali drugem razredu. Takrat mi sicer ni šlo najbolje, ampak z leti sem se izboljšal.
Kako pomembna je fizična pripravljenost pri vašem športu?
Mislim, da ljudje zelo podcenjujejo namizni tenis, sploh kar zadeva fizično pripravljenost. Takšne gibe, kot jih delaš pri namiznem tenisu, lahko sicer delaš pet minut, brez kondicije pa jih ne moreš delati dve uri. Ves čas se ponavljajo isti gibi, kar privede do istih obremenitev na istih delih telesa. Ja, za igranje moraš biti dobro telesno pripravljen. Če na primer pogledaš Kitajce pri namiznem tenisu, je že na prvi pogled vidno, da imajo izredno močne tudi noge.
Pravite, da je igra z invalidom drugačna kot z neinvalidom. Zakaj?
Mislim, da igrajo invalidi bolj z glavo, neinvalidi pa so navajeni, da igrajo z nekom, ki ni gibalno oviran, zato niso tako pozorni, s katerimi težavami se srečuje nasprotnik. Invalidi pa prepoznajo to šibko točko in jo zato vseskozi napadajo.
Kdaj ste se začeli pripravljati na letošnje paralimpijske igre?
Priprave so se začele pred dobrim mesecem, a se s trenerjem že celo leto pripravljava na olimpijske igre, čeprav nisva niti vedela, ali bom dosegel normo. Vedno se moraš pripravljati, kot da greš, čeprav morda na koncu ne boš šel, saj si ne moreš privoščiti, da si v zadnjem trenutku nepripravljen.
Kako poteka tipičen dan vaših priprav?
Dnevi se bolj kot ne ponavljajo, kar pa mi je všeč. Zbudim se, pojem zajtrk, grem na trening, pridem s treninga, počivam. Pojem kosilo, potem grem še enkrat na trening in pridem s treninga, nato se zvečer malo sproščam in grem spat. Takšno je življenje športnika.
Koliko časa dnevno posvetite treningu in kakšen delež pade na fizične priprave?
Večino priprav v zadnjem mesecu predstavlja trening za mizo. Fizično se seveda še vedno pripravljam, nekje dvakrat tedensko, vendar sem zdaj že dosegel dobro fizično raven, zato je zdaj najpomembnejše, da igram za mizo. V povprečju dnevno skupno preživim od tri do štiri ure z loparjem v roki.
Kako pa na priprave vpliva koronavirus, v času pred odhodom ste podvrženi strogim ukrepom?
Obstajajo določene obveznosti, vsak dan moram beležiti in si zapisati svojo telesno temperature. Beležiti moraš tudi vse stike. Dodatne obveznosti obstajajo tudi zaradi dopinške kontrole. Vnaprej moraš opredeliti urnike. Točno moraš napisati, kje in kdaj boš, saj ti lahko kadarkoli pridejo vzet urin. To so neke dodatne ovire, vendar če je samo to, jih z veseljem naredim, da lahko grem na olimpijske igre.
Kakšna so vaša osebna pričakovanja?
Pričakujem, da bom resnično užival v namiznem tenisu. To so moje prve olimpijske igre, zato želim biti resnično pri stvari. Rad bi užival, če pa bom dosegel dober rezultat in bom dobro igral, bo to predstavljajo češnjo na torti.
Imate med pripravami čas spremljati slovenske športnike, ki se na olimpijskih igrah že potegujejo za visoke uvrstitve?
Ne gre le za spodbujanje, temveč je zelo pomembno tudi, da gledam tekme, saj bom igral v isti dvorani in si zato lažje predstavljam, kakšno bo vzdušje. Zdaj to informacijo že imam, seveda pa sem noro navijal za naše namiznotenisače in mislim, da so se vsi super odrezali na letošnjih olimpijskih igrah.
Dobri rezultati slovenskih športnikov verjetno za vas predstavljajo dodatno spodbudo.
Vseh sedem športnikov, ki smo se uvrstili na igre na Japonskem, imamo po mojem mnenju možnosti za osvojitev kolajne. Olimpijske igre so nekaj posebnega in favoriti verjetno čutijo velik pritisk. Mi, ki ne spadamo v ožji krog favoritov, pa ne. Na olimpijskih igrah je mogoče vse.
