Kako preživljate poletje?
Prejšnji teden je bilo še zelo delovno, saj sem bila polno zasedena z delom v Evropskem parlamentu. Evropski poslanci smo med drugim spremljali predstavitve programa predsedovanja Slovenije Svetu EU, ki so jih opravili slovenski ministri v pristojnih odborih EP. Potem pa sem se iz Bruslja vrnila v Slovenijo. V ponedeljek sem imela še kar nekaj sestankov v svoji ljubljanski pisarni, zvečer tudi izvršilni odbor stranke NSi. Imam še nekaj intervjujev in snemanj. Nato pa sledi bolj sproščujoč del poletja, ko bom pretežno doma in z družino.
Kaj se boste takrat namenili početi? Kaj bo, ko boste prosti, zapolnjevalo vaš čas?
Zelo se veselim druženja s svojimi vnuki, ki jih je devet. Moji trije otroci imajo vsak po tri otroke. Pa tudi dela na vrtu, ki mi je v veliko zadovoljstvo, nikoli ne zmanjka. Ob tem se tudi rekreiram in sprostim, skratka uživam. Tudi danes, ko se pogovarjam z vami, sem bila že zjutraj na vrtu. Poskusila bom najti tudi čas, da grem v svoje domače kraje, na Štajersko. Čakajo pa me tudi duhovne vaje v tišini, na katere hodim že od študentskih časov, od leta 1979. To je nekaj za dušo. Vsak človek potrebuje telesno in duhovno hrano. V tišini ob Svetem pismu poglabljam svoj odnos z Bogom in se ob tem poglabljam tudi vase. V nekaj dneh, kolikor duhovne vaje trajajo, se ne pogovarjamo z drugimi udeleženci, razen z duhovnim voditeljem. Duhovni voditelj nas vsak dan usmeri k določeni temi; vse je naslonjeno na Sveto pismo, ob katerem potem razmišljamo, molimo in meditiramo. To mi prinese veliko notranjega miru in nove energije, s katero potem lažje odgovarjam na vse izzive, ki me spremljajo med letom.
Kaj najdete v tišini?
V tišini najlažje prisluhnem božji besedi in tudi sebi. Lažje razmišljam o svojem preteklem, sedanjem in prihodnjem življenju. V nasprotju z vsakdanjim življenjem, ki teče hitro in je dogajanja v njem veliko, so dnevi v tišini blagoslov, ker lahko o stvareh premislim v miru in ne skozi lupo vsakodnevnega stresa. Tako so odločitve bolj osmišljene in trdnejše, kot če so sprejete na hitro in zgolj po človeški logiki.
Pravite, da je za vas tudi vrt balzam za dušo. Kaj pa pridelujete na njem?
Pravzaprav na našem vrtu najdete vse, kar bi našli pri kateremkoli drugem Slovencu oziroma Slovenki. Imamo običajno zelenjavo, vse od solate, korenja in fižola do zelišč in začimb. Kar potrebujemo za vsakdanje življenje. Imamo tudi jagode in maline, ki pa jih obirajo predvsem otroci. Najbolje pa uspeva plevel, tudi v suši. Rada tudi vkuhavam zelenjavo, na primer rdečo peso, vlagam kumare, breskve, tudi marmelado včasih naredim. In da ne pozabim, zelo rada pečem kruh. Imamo namreč svojo pšenico, ki jo zmeljejo v Rotarjevem mlinu, zato ima domači kruh čisto drugačen okus. Večinoma ga pečem v električni pečici, kadar imam voljo in čas, pa tudi v krušni peči. Ta je seveda najboljši, če zadenem pravo temperaturo peči. To je najtežje regulirati. Takšen dober kruh sta v krušni peči pekli tudi moja tašča in mama. Zame je bil to najboljši kruh, pa ne samo zame, tudi za mnoge druge. Obe sta ga radi tudi podarili, če je ravno takrat, ko je bil svež in je dišalo po hiši, kdo prišel k nam.
Kaj pa radi kuhate?
Ne bi se oklicala ravno za strastno kuharico, sem pa z leti pridobila veliko izkušenj. Sploh zdaj, ko imam večjo družino, z veseljem pripravim kaj dobrega, velikokrat kar po željah vnukov. V bistvu sem se skozi leta veliko naučila, najprej od mame, potem pa še več od tašče, s katero smo živeli v skupnem gospodinjstvu. V študentskih časih še ni bilo bonov, zato sva s sostanovalko in sošolko preizkušali različne recepte, še posebej takrat, ko so se fantje napovedali na obisk. In ko neko stvar že dobro obvladaš, ti to ni več težko. Znam tudi kaj dobrega speči, še najraje štrudelj, potico in kremšnite. Rada pripravim tudi pite in druga peciva. Sicer pa uporabljam domače surovine, ki jih pridelamo na naši kmetiji. Goveja juha z domačimi rezanci, ki mi jih naredi svakinja, je vedno dobra in dobrodošla. Vesela sem, ker je sin prevzel kmetijo in se na njej začel ukvarjati s predelavo mleka v mlečne izdelke.
Omenjate, da se zelo veselite časa z vnuki. Kaj boste počeli skupaj?
Vesela sem, da imamo naslednike. Vsak otrok je drugačen, poseben, prikupen. Rada sem z njimi. Seveda je včasih tudi naporno, ker so zelo živahni in se bojim, da se jim bo kaj zgodilo. Lepo je, ker jih imamo in je veliko življenja v hiši. Z večjimi otroki se radi žogamo, igramo odbojko, streljamo na gol ali se učimo udarjati z loparjem. Otroci tudi radi kartajo in igrajo druge družabne igre. Z mlajšimi je igra seveda drugačna. Z njimi sestavljamo kocke ali kaj rišemo. Priljubljeno je guganje, sploh če ob tem še kaj zapojemo. Tako ustvarjamo spomine. Predvsem pa jim rada kaj preberem.
Kaj jim radi preberete? Z njimi delite tudi kakšne življenjske nauke in katere? Kaj bi radi prenesli na vaše vnuke, katere vrednote, veščine?
Po navadi sami prinesejo knjigo, iz katere jim moram kaj prebrati. Vsak izbere svojo pravljico. Pred kratkim sem tudi sama napisala poučno zgodbico o varovanju narave in vode, nekaj pa jih je še v načrtu za prihodnost. Tako kot sem želela svojim otrokom, tudi vnukom želim, da bi bili najprej zdravi, potem pa tudi dobri, srečni in ljubljeni. Pomembno je, da imajo delovne navade in da odkrivajo svoje talente in sposobnosti, ki jih bodo lahko uporabili v svojem življenju, v družini in pri delu.
Bosta z možem odšla tudi na morje?
V bistvu grem rada na morje, ja. Zadnji dve leti s soprogom sicer nisva šla, nisva si vzela časa za to, pa tudi zdravstvene razmere so bile lani takšne, da sva raje ostala kar doma. Letos pa, upam, da nama uspe uresničiti morski oddih. Nimava še načrta, kdaj in kam bova šla. Rada pa greva tudi na kakšen izlet po Sloveniji ali v sosednje dežele. Čas si bova vzela tudi za obisk sorodnikov. Sicer pa je na kmetiji vedno dovolj dela, saj živali in rastline zahtevajo svoje. Tako pravim, da bom imela kmetijsko intenziven dopust. (smeh)
Ste tudi vi, kot večina Slovencev, že naveličani te zelo spremenjene resničnosti zaradi covida-19 in v povezavi s tem vseh omejitev, sprememb življenja?
Nikomur od nas ni prijetno v tem obdobju. Res ne. Ampak treba se je prilagoditi situaciji. Držim se navodil, priporočil zdravstva in znanosti. Dvakrat sem se cepila in vsakemu to tudi priporočam. Okrog cepljenja in cepiva se je razvilo preveč dvomov, govorjenja o zarotah in temu primerno se ljudje odzivajo. Če povem svoje mnenje glede tega, bi rekla, da jaz ne morem biti bolj pametna od strokovnjakov za cepiva, zato mi je samoumevno, da njim in znanosti najprej zaupam.
Število okužb se povečuje. Zdravstvena stroka svari, da bodo spet ostrejši ukrepi.
Če bi se vsi cepili, držali ukrepov in bi v družbi ravnali še bolj odgovorno, bi se v veliki meri verjetno lahko izognili zaostrovanju ukrepov. Je pa razumljivo, da smo vsi težko čakali na poletje, prireditve, druženja, morje, zato smo se tudi precej sprostili in malo zanemarili misel na korono, kar je spet pripeljalo do povečanja števila okužb. Kar se covida-19 tiče, bi rada izrazila še obžalovanje, da se je v Sloveniji ustvarila tako negativna klima do cepljenja. V začetku, ko so cepiva prihajala v uporabo, je bilo veliko panike, nestrpnosti, kdo se bo najprej cepil, negodovanja, ker je marsikdo svoj odmerek dobil »pred vrsto«. Potem ni bilo dovolj cepiva, zdaj ko ga imamo več kot dovolj, pa se ljudje ne odločajo za to pomembno potezo. Bolj bi se morali zavedati, da lahko samo kot skupnost odgovorimo na to zdravstveno grožnjo.
V slovenski javnosti uživate veliko podpore. Po nekaterih anketah ste že pol leta na vrhu priljubljenosti politikov. Mnogi vas spodbujajo celo h kandidaturi za predsednico države. Vidijo vas v tej vlogi.
Veliko mi pomeni pozitivna naklonjenost ljudi. Seveda pa vem, da nisem vsem všeč in da moram »požreti« kar precej negativnih in zlonamernih opazk. Odločitve o kandidaturi še nisem sprejela. Če bi poslušala ljudi in podlegla njihovemu prigovarjanju, bi že zdavnaj rekla »da«, vendar se zavedam, da ta odločitev ne sme sloneti na »pritisku« okolice. Sicer pa bi se rada iskreno zahvalila vsem, ki mi v anketah dajejo dobre ocene. Ponovno pa želim poudariti, da ničesar ne delam zaradi anket ali preračunljivosti. To mi sicer nekateri nevoščljivci očitajo. Ko so na vrhu lestvic oni, radi verjamejo, da so tako dobri, ko se na vrhu pojavim jaz, pa razglasijo, da je to zgolj zato, ker kritiziram nekatere napake določenih politikov. Kljub vsem pritiskom se trudim delati tako, kot menim, da je dobro in prav. Prišli bodo novi politiki, nove situacije, nove lestvice, novi dogodki in nove volitve. Naše delo in življenje ne sme biti odvisno od lestvic priljubljenosti.
Če boste predsednica države, bo to prvič v zgodovini samostojne Slovenije, da nas bo vodila ženska. Pa tudi na splošno je v slovenski politiki žensk malo.
Bil bi že čas, da začnejo ženske igrati pomembnejšo vlogo v slovenski politiki. Imamo veliko sposobnih predstavnic nežnejšega spola. Verjamem, da bi bile nekatere ženske, ki so se izkazale že v drugih vlogah, zelo dobre predsednice. Morajo kandidirati, ljudje pa jih izvoliti, pa bomo imeli prvo predsednico. Zato si želim, pravzaprav upam, da bo tudi kakšna dobra predsedniška kandidatka.
Kakšne kandidatke imate v mislih? Bi izpostavili prav kakšno ime? Če boste kandidirali za predsednico države, kakšno konkurenco bi si želeli imeti ob boku?
Predvsem si želim, da bi kandidati razumeli pomen odgovornosti do državljanov. Predsednik mora ostati zvest svojim prepričanjem in vrednotam, ne glede na moč pritiska, ki pride s funkcijo predsednice ali predsednika države. V pravem trenutku mora izreči prave besede, enkrat spodbudo in pohvalo, drugič tudi kritiko in opozorilo. Ljudje pričakujejo od predsednika, da je njihov moralni kompas, na katerega se lahko zanesejo.
Ali katero žensko, Slovenko ali tujko, še posebej spoštujete?
Odlična in sposobna poslovna ženska je bila na primer nekdanja direktorica gospodarske zbornice Sonja Šmuc, pa so jo moški postavili na stranski tir. Škoda.
Kako se razumeta z Matejem Toninom, ki je od vas prevzel vodenje stranke NSi? Njegovo in vaše vodenje se precej razlikujeta. Kako ocenjujete njegovo delo?
Seveda sem stranko kot predsednica deset let vodila drugače, kot jo moj naslednik Matej Tonin. Zadeve sem peljala na način, ki se je meni zdel dober, pri čemer mi je bilo zelo pomembno, da sem imela podporo širokega kroga kompetentnih ljudi v stranki. Matej Tonin kot novi predsednik pa ubira druge poti. Posvetovanje v širšem krogu ljudi vodi k boljšim in varnejšim odločitvam, za katerimi stoji tudi več ljudi. Vsak predsednik vodi stranko na svoj način, kar je seveda tudi njegova pravica, a na koncu mora vsak za svoje delo prevzeti tudi odgovornost. Sem članica NSi, stranki iskreno želim vse najboljše, zato skrbno spremljam, kaj se dogaja v njej. Svoje mnenje, včasih kritično, večkrat tudi na glas povem, čeprav vsi tega ne slišijo radi. V kolikšni meri je upoštevano, pa je že druga pesem.
Bi nam morda zaupali še, ali imate kakšno življenjsko filozofijo ali priljubljeno modrost, ki vas spremlja v življenju?
Eno od pravil, ki se ga držim, je, da ne tratim moči za malenkosti. Trudim se, da me manjše, manj pomembne stvari ne zaposlujejo preveč. Ne glede na vse je življenje lepo in se ga veselim. Pa še en rek me spremlja že od začetka moje politične kariere, in ta je: »Ni sreča v tem, da delaš tisto, kar ljubiš, ampak v tem, da vzljubiš tisto, kar moraš delati.« Avtorja te modrosti sem pozabila, vsebina pa mi je večkrat pomagala, ko sem se spraševala, zakaj sem sploh pristala v politiki, čeprav si tega nisem najbolj želela. Potem pa sem sčasoma vzljubila delovne naloge in s tem povezane obveznosti, kritike in druge pritikline politike, predvsem pa sem vzljubila ljudi, s katerimi sem sodelovala in so me podpirali ter mi pomagali. Politika je delo za skupno dobro. Vsaj tako bi moralo biti in tega bi se morali politiki vsak dan in vsak trenutek bolj zavedati.
