Tudi po epidemiji opozarjata, da četudi smo se vrnili v stare tire potrošništva, ne smemo riniti glave v pesek, da je duševno zdravje naše družbe odlično. Je namreč vse prej kot to. Leonida je v času epidemije izgubila mamo in na res najbolj žalosten način spoznala, kako v času krize ljudje pokažejo svoj pravi obraz in svojo ravnodušnost ali človečnost.
Leto 2020, čas epidemije koronavirusa, je pustilo slabe in dobre strani. Po čem se ga bosta spominjala?
Albert: Zgodilo se je nekaj, na kar nismo bili pripravljeni. Prvič se je zgodilo, da ljudje v težkih časih nismo mogli stopiti skupaj in se družiti. Da smo skupnost navidezno ohranjali le s pomočjo družbenih omrežij. Pokazalo se je, da potrebujemo živi stik, obraze brez mask in objeme. To so osnovne človeške potrebe. Pri otrocih in mladostnikih se je na koncu šolskega leta pokazalo, da vsi niso bili dovolj opremljeni z znanjem in vsem drugim, kar šola ponuja. Nastalo je zelo veliko stisk, o katerih nihče ni razmišljal in o katerih nihče ne govori. Čeprav pošiljamo pobude vsem mogočim državnim ustanovam, ki imajo moč odločanja, ni odziva. Malo se bojim, da bo vse padlo na pleča ljudi, ki so že tako v stiski. Otroci bodo najbolj prizadeti.
Leonida: Osebe, ki pomagamo ljudem v stiski, smo lani marca za nekaj časa ostale nemočne in sploh nismo mogle pomagati. Razna virtualna orodja so bila rešitev, a na začetku je bil šok, saj starši niso mogli dostopati do pomoči, in midva sva bila brez načina, kako bi jim pomagala. Ta sprememba me je zelo pretresla. Na srečo je bil Albert v boljši kondiciji in je povlekel vlak, da sva se pobrala. Sama sem namreč zelo družabna oseba in sem pogrešala ljudi, terapije, govorne nastope v dvoranah, dinamiko dela. A človek se vsemu prilagodi.
V času poletja je bilo spet vse po starem, potem je prišla jesen. Epidemija se je ponovila, sledilo je ponovno zaprtje in nove stiske ljudi.
Leonida: Ko je bilo ponovno zaprtje, sva bila bolje pripravljena, kaj vse in kako bova delala. V drugem valu mi je bilo res zelo hudo, ko sem dobivala strašljive klice staršev, ki so obupovali, kako imajo njihovi otroci znake samomorilnosti, samopoškodb ter kako so izgubljeni. Nikjer ni bilo organizirane pomoči za te ljudi. Morala sem ljudi naročiti čez mesec, kar je lahko že za koga prepozno. Zame je bilo to zelo boleče. Četudi se je marsikaj odprlo in sem mislila, da bo bolje, je postalo še huje. Otroci so bili v šoli izgubljeni.
Katere so najpogostejše stiske otrok in kako so se odražale?
Albert: V času zaprtja se je pokazala kakovost odnosov. Nekateri otroci so se krasno prilagodili, nekateri so celo izboljšali šolski uspeh, starši so jim pomagali. A teh ni bilo veliko. Pokazalo se je, da so tam, kjer že prej niso bili urejeni, odnosi postali še bolj napeti, starši so postali še manj strpni, več je bilo nasilja. Kot predsednik Tom telefona, telefona za otroke in mladostnike, lahko potrdim, da so otroci res tožili o hudih stiskah. Več je bilo samomorilnih misli, apatije, depresije. Starši so poročali, kako so bili otroci brez nadzora pri uporabi elektronskih naprav, in zdaj je več takšne zasvojenosti. Tistim staršem, ki imajo medsebojno zdrav odnos, bo uspelo to kompenzirati v odnosu do otrok. Tam, kjer so starši obupani, so postali še bolj jezni in so agresivni ter se je napetost v družini samo še slabšala. Posledica je tudi, da je zdaj več ločitev. Celotno duševno zdravje družbe je prizadeto.
Osredotočenost celotne družbe je kljub vsem negativnim posledicam epidemije ponovno na denarju, mentalno zdravje je drugotnega pomena.
Leonida: Obnašamo se, kot da se nič ni zgodilo; pomembno je, da se blago prodaja. Naš odnos do družbe in potrošništva se bo še dolgo celil. A družba je mentalno bolna. Dobivam klice staršev, kako so izgubili stik z otrokom, kako ne razumejo, da so otroci po cel dan doma, a niso naredili naloge.
Albert: Sliši se res preprosto, a otroci niso imeli stikov, niso dobili povratnih informacij, odziva sošolcev. Otrokom predstavlja smisel, da pripadajo skupini, in s smislom pride motivacija. Zelo malo je tistih, ki lahko samostojno funkcionirajo.
Leonida: Težava je, ker merimo uspešnost otrok le po šolskih rezultatih. Tisti, ki so obdržali enak uspeh, so torej neprizadeti otroci. A v resnici ne vemo, kako se počutijo in ali so dobro prenesli to krizno obdobje. Merilo je rezultat, ki ga otrok prinese iz šole, in to me res zelo jezi. Ocene bomo pozabili. Vsi se bodo spominjali osamljenosti, stiske, izločenosti, občutka, da nikamor ne pripadajo. Ostal bo tudi občutek, da se zaradi virusa bojijo ljudi. Danes, ko sta s fotografom stopila v pisarno, smo si mi podali roko. A po krizi vedno pomislim, ali se nekdo strinja s ponujeno roko. Ker sem že srečala ljudi, ki so odmaknili roko. To pomeni, da smo se začeli bati stika z ljudmi.
Opazila sem, da se po epidemiji v našem naselju otroci pogosteje zbirajo na igrišču, več kot kadarkoli prej. Kot da so se še bolj povezali.
Albert: Najstniki imajo biološko potrebo po druženju. Možgani se jim ne razvijajo zdravo, če ne dobijo teh impulzov. To je nekaj, kar imamo v sebi kot nujno potrebo. To tudi nakazuje, kako so bili otroci med zaprtjem oškodovani.
Če smo v prvem valu korone pokazali sočutje in ponudili pomoč, smo v drugem potrebovali rešitve. Dovolj je bilo besed v smislu: »Potrpite, skupaj zmoremo.«
Leonida: Ljudje smo naveličani in sprti med seboj. Povsod se izmenjujejo različna mnenja, ki vodijo v izločanje. Ali si z mano ali proti meni. Veliko je jeze v okolju. Ljudje bi se morali bolj zavedati, da je to njihova jeza in zanjo nihče ni odgovoren, samo vsak sam.
Kako jezo spraviti v nekaj uporabnega, nekaj, kar bo imelo smisel?
Albert: Mogoče je dobro, da se, ko smo jezni, enostavno vprašamo, zakaj smo jezni. Recimo, jezen sem, ker sem zbegan, ker se ne morem opreti na zanesljivo informacijo, ker me je strah, ker ... Jeza je občutek izgube varnosti in jo je treba nasloviti.
Leonida: Z jezo lahko nekaj naredimo, ko znamo odgovoriti na vprašanje, zakaj smo jezni. Ko se zavedamo, da je to naše, lahko vedenje na ta občutek izbiramo. Kadar nekdo na družbenih omrežjih zapiše določen komentar, naj ga za sabo prebere in premisli, ali želi biti takšna oseba. Vsi smo krvavi pod kožo in vsi imamo v sebi nekaj, da smo grobi in žaljivi do drugih. Pomembno je, kaj s tem občutjem naredimo.
Naveličanost je del najstništva. Kako lahko določimo, kdaj je pri otroku to še del odraščanja in kdaj je preveč? Kakšnega starša potrebuje najstnik?
Leonida: Naveličanost je lahko samo obdobje najstništva in na to ne bi gledala, kdaj je preveč. Otrok potrebuje starše, ki ga sprejmejo takšnega, kot je. Da je lahko tudi kdaj depresiven in se mu kdaj kaj ne da. Da se mu znamo kljub vsemu približati. Da se spomnijo sebe, kakšni so bili kot najstniki in kaj so potrebovali od svojih staršev. Zdaj se preveč meri otroke po tem, kakšne rezultate prinesejo iz šole. Poglejte, kaj objavljajo starši na družbenih omrežjih. Nikoli ne bodo objavili slike otroka, če za sabo nima rezultata. Majhne otroke objavijo, ker so luštni, in kasneje, ko imajo zlate medalje ali odličen uspeh. Kdo ta otrok v resnici je, je vprašanje za starše. Staršem rečem, naj se poslušajo, kaj govorijo otrokom: »Ali si naredil? Zakaj nisi naredil? Pojdi ven iz kopalnice! Koliko časa boš še na telefonu?« Zakaj ne rečejo: »Kakšen je bil tvoj dan? Ti skuham kakav? Si utrujen?«
Svoj uspeh merimo z uspehom otroka. Zdi se nam, da je otrok sposoben več, kot pogosto pokažejo njegove ocene, in da bi lahko iz sebe naredil precej več. Kako naj se pomirimo, da otrokov uspeh ni naš uspeh?
Albert: Otrok mora biti lastnik svojih dosežkov. Mora mu biti jasno, da če vloži malo, dobi nižjo oceno. Starši se razburjajo, da so slabi starši, ker ima njihov otrok slabe rezultate. Otroci začutijo starše kot vsiljive, kot nekoga, ki jih ves čas nadzira. Temu se uprejo, in najlepši upor je, da se ne učijo in imajo slabe ocene. In starši, namesto da bi izstopili iz tega plesa, še bolj rinejo noter. Treba je spustiti svoja pričakovanja, kar je v resnici zelo težko.
Zapisali ste, da je otrokov neuspeh za starše večja polomija kot neuspešen zakon. Zakaj se to zgodi?
Leonida: Ker se zdi samoumevno, da ko dobimo otroka, ga znamo vzgajati. Ob otrocih spoznavamo svoje šibke točke, zato moramo najprej stopiti v svoje otroštvo in se soočiti z vzgojo, ki smo je bili deležni. Vse z namenom, da jo lahko izboljšamo. Midva sva napisala navodila za starše, s pomočjo katerih lahko pridejo do vsebin, ki jih imajo v sebi, da začnejo razumeti sebe, katere vzorce imajo. Šele nato pomaga vsa literatura o vzgoji. Prej ne moremo delati sprememb.
Albert: Težava je, ker otroke doživljamo kot nesamostojna, samosvoja bitja, ki morajo razvijati spontanost. V svoji glavi smo si zamislili, kako mora biti. Odnos do partnerja smo nekako že dojeli, da ne bo čisto tako, kot smo si zamislili.
Leonida: No, jaz si še vedno želim, da bi bil hitrejši. (smeh)
Albert: Partnerja jemljemo kot nekoga, ki so ga vzgajali drugje, in da je drugačen. Pri otroku se nam zdi, da je naš produkt. Držimo ga v odvisnosti, simbiozi in mu ne damo možnosti, da se razvija po svoje. Ljudje, ki niso spontani, imajo velike težave s samopodobo in samozavestjo.
Leonida: Po drugi strani je kakovosten partnerski odnos najpomembnejša stvar za kakovostno vzgojo otroka. Starši se bodo veliko prej oglasili pri naju, če se bo otroku šolski uspeh poslabšal, kot če so s partnerjem odtujeni. Otrok, ki ima starše, ki se razumejo, se pogovarjajo, so iskreni drug do drugega, otrok, ki ima občutek varnosti, bo rešil tudi svojo stisko.
Otroci nam s stisko nakazujejo, da je težava v partnerskem odnosu.
Leonida: Velikokrat. Otroci počnejo stvari, da nas lepijo ali vlečejo narazen.
Leonida, v času korone ste izgubili mamo. Po vaših objavah sodeč, je bila to nepričakovana izguba, ki je v vas prebudila veliko jeze in razočaranja zaradi ukrepov.
Leonida: Ta zgodba je dolga in boleča. Moja mama je bila v domu starejših. Ne zato, ker bi bila nepokretna, ampak ker ni mogla biti več sama. Ko je prišla v dom, se je del nje prebudil. Tega smo bili zelo veseli, res smo se imeli dobro. Ko je sledilo zaprtje, je bilo najhuje, da mi je vodstvo doma omejevalo obiske na zelo grob način. Počutila sem se, kot da sem njihov sovražnik. To je bilo obdobje, ko sem bila zelo jezna, in če bi se spustila z vajeti, bi lahko pisala grde komentarje. Mama je bila zdrava in bila sem prepričana, da bo preživela. Ko je prišel covid-19 v njen dom, je drugi dan zbolela in nato umrla v osmih dneh. Dajali so mi neresnične informacije. Imela sem občutek, da so jo prepozno odpeljali v bolnišnico. Šesti dan so me klicali iz bolnišnice in zdravnica mi je rekla, da mama odhaja. Kljub drugačnim ukrepom mi je dovolila obisk in še vedno imam v glavi sliko mame, kako mi je pomahala v slovo.
V tem času nam je bil odvzet dostojanstven, sočuten sloves od ljubih ljudi. To boli močneje od smrti.
Albert: Bili so trenutki, ko se je presojala človečnost. Nekateri so delali po navodilih, ki so bila popolnoma nečloveška. Vsako stisko se da reševati bolj ali manj človeško.
Leonida: Veliko ljudi je umrlo zaradi osamljenosti. Mamo sem vsak dan obiskovala, veselila sem se teh obiskov, spreminjala sem svoj odnos do nje in gradili sva odnos. Lahko sem se pogovarjala z njo. Prav zabavno je bilo, vsak dan nama je šlo bolje. Jezna sem na vodstvo, da ni našlo načina, kako bi lahko obiskovali svojce.
Epidemije še ni konec in jeseni se bo marsikaj spremenilo. Tako v domovih za starejše kot v šoli. Kaj smo se naučili?
Albert: Dobri poslovneži znajo razmišljati vnaprej. Žal teh odlik trenutno v slovenskem političnem vodstvu ni. Zato ne vem, česa smo se naučili.
