»Vse sem hotela narediti dobro in prav ter imeti stvari pod nadzorom. A življenje je pač življenje, gre svojo pot, ne glede na to, kako se ga trudimo imeti pod kontrolo. In ker, razumljivo, nisem mogla kontrolirati drugih, sem se počutila varno, samozavestno in sposobno, če sem imela pod nadzorom sebe. Tega mi ni mogel nihče vzeti. 'Obvladovala' sem hrano."
Podobno se dogaja tudi z ženskim profesionalnim kolesarstvom. Ena od svetlih zvezd na kolesarskem nebu je Urška Žigart, 24-letna svetlolaska iz Slovenske Bistrice, ki si pred leti niti pomisliti ni upala, da bo segla tako visoko. Preden je sedla na kolo, se je pogumno spopadla z anoreksijo in jo premagala. Poznamo jo tudi kot izvoljenko kolesarskega šampiona Tadeja Pogačarja. »Preden sva začela hoditi, sem imela pred to zvezo kar nekaj pomislekov, saj je dve leti mlajši od mene in je bil takrat res mlad. Ti dvomi so se že zdavnaj razblinili, zdaj je Tadej tisti, ki zna iz mene potegniti samozavest,« je povedala in še razkrila, kako se vzpenja na kolesarski Olimp.
Ujeli smo jo v Sestrieru. Medtem ko je v Sloveniji deževalo, je tam naletaval sneg, živo srebro na termometru pa je kazalo pičli dve stopinji Celzija. Vendar slabo vreme ni pokvarilo Urškinega razpoloženja, saj je bila v italijanskih hribih na višinskih pripravah s Tadejem in njegovo ekipo. Oba imata zelo natrpana urnika in sta vesela dragocenih skupnih ur, saj so jima precej pičlo odmerjene. V Italijo je prišla z dirke po Španiji, skoraj se ni imela časa ustaviti »doma« v Monaku, kjer živita zadnje čase. A pojdimo lepo po vrsti ...
Šport ji je bil položen v zibelko. Njen oče je igral nogomet, bil v mladinski, kasneje pa še v veteranski reprezentanci. Dvakrat na leto so šli smučat v tujino, starša sta se povzpela tudi na številne vrhove, saj je bil oče tudi alpinist. »Mama ga je spremljala, edino športi z žogo ji niso šli,« se je smejala Urška, ki je v osnovni šoli začela trenirati atletiko, kajti tja so ob popoldnevih hodili tudi njeni prijatelji, nato pa je poskusila še z odbojko. In ker je bilo precej zahtevno usklajevati gimnazijske obveznosti s športnimi, se je posvetila šoli.
V krempljih anoreksije
»Vse sem hotela narediti dobro in prav ter imeti stvari pod nadzorom. A življenje je pač življenje, gre svojo pot, ne glede na to, kako se ga trudimo imeti pod kontrolo. In ker, razumljivo, nisem mogla kontrolirati drugih, sem se počutila varno, samozavestno in sposobno, če sem imela pod nadzorom sebe. Tega mi ni mogel nihče vzeti. 'Obvladovala' sem hrano. Govorila sem si, da bom pojedla samo toliko in toliko. Ne da bi se počutila debelo ali želela shujšati, preprosto se mi je zdelo fino, če sem lahko uveljavila moč svoje volje, in bila sem ponosna na trdnost svojih odločitev,« je brez zadrege spregovorila o tem, kako se je v prvem letniku srednje šole ujela v kremplje anoreksije. Sčasoma so te neizprosne zahteve do sebe postajale čedalje bolj špartanske. Starša sta že kmalu opazila, da ima njuna edinka težave, iz katerih se bo sama le stežka izkopala. Mama je poiskala pomoč psihologa in Urška je pristala na terapijo. »Že po enem obisku sem spoznala, da imam res težavo. Na srečo sem precej hitro ubežala najhujšemu. Na začetku sem imela nekaj slabe vesti, ko sem začela več jesti. S kolesarjenjem sem želela nekako ohraniti ravnovesje. Takrat se mi še sanjalo ni, da bom ta šport tako vzljubila in bo sčasoma postal moja nova pot.«
Sprva je kolesarila za svojo dušo
Nato je začela resneje trenirati, a si ni mislila, da ji bo postalo tako všeč. Neznansko je bila vesela, ko se je priključila ženski kolesarski ekipi BTC Ljubljana. »Takrat nisem vedela, kaj je dirkanje. Rada sem šla na kolo, a biti profesionalni kolesar je bil čisto drug svet. Večina punc je imela več izkušenj od mene, ki sem samo pritiskala na pedala. Nato so prišle dirke. Prva tri leta sem dirkala v nižjih kategorijah, moje sanje so bile samo preživeti in končati dirko. Nato pa mi je šlo čedalje bolje, od tega, da sem na dirkah pomagala preostalim članicam ekipe, do tega, da sem zdaj v profesionalnih vodah, kjer tudi posegam po visokih mestih.«
Žensko profesionalno kolesarjenje je po njenih besedah še vedno precej drugačno od moškega. Skupno jima je, da so tekmovalci veliko po treningih in tekmah po vsej Evropi, živijo v letalih, avtobusih. Vidijo dosti sveta, včasih sicer samo hotele in ceste. Razlikujeta pa se po tem, da je v ženskem kolesarstvu še vedno manj denarja. Zato je tudi manj minut prenosov dirk in sponzorjev. »Šele zadnjih nekaj let se to spreminja in večina punc lahko spodobno živi od kolesarjenja. Prej s(m)o mnoge morale početi še kopico drugih stvari in imeti popoldansko službo, da s(m)o lahko preživele. Še zdaj pa vse nismo na takšni ravni, da bi se lahko pri 35 letih upokojile in živele od kolesarskih dosežkov. Sama šele zadnja tri leta prejemam plačo, prej so me ob študiju podpirali starši. Ženske pa smo tudi na tekmah precej drugačne od moških. Predvsem agresivnejše, na nobeni dirki ne dopuščamo kar tako begov naprej in etapnih zmag, kot se to dogaja na moških dirkah. Pri fantih so vloge v ekipi že dolgo pred dirkami natančno razdeljene. Ve se, kdaj in kako se koga podpira, pri ženskah je to v praksi šele zadnjih nekaj let. Prej je vsaka želela doseči dober rezultat, saj sta bili s tem pogojeni pogodba in plača za naslednje leto,« je razložila Urška, ki to sezono tekmuje za avstralsko ekipo. Vendar to ne pomeni, da pogosto potuje v »deželo tam spodaj«. Vse največje svetovne ekipe imajo namreč svoje baze po Evropi, najpogosteje v Italiji. Njena je v Vareseju, kjer imajo halo z vsemi kolesi, pisarne, avtobuse in vse drugo, kar sodi poleg. Zato, na srečo, večino časa preživi v Evropi, kar pomeni vsaj nekaj časa za domače. Avstralke, ki trenirajo z njo, gredo lahko domov za nekaj tednov le decembra ali januarja. Na njeni poti ji je v veliko podporo Tadej.
Golobradi mulc na kolesu
»Spoznala sva se kje drugje kot na kolesu,« se je zasmejala svetlolaska – na pripravah ženske in moške ekipe KD Rog BTC Ljubljana februarja 2017 v Poreču. Takrat je imela še drugega fanta, zato se je s Tadejem zgolj prijateljsko pogovarjala, pa še premlad se ji je zdel. Bil je namreč skoraj še mladinec. »Sčasoma pa nisva mogla brez najinih pogovorov, počasi tudi ne drug brez drugega. Tadej me je osvojil s čisto vsem. Je preprost fant, z glavo in srcem na pravem mestu. Vedno je vedel, kaj je treba reči, našel pravo besedo za vse. Začutila sva globljo povezavo, vse dokler nisva postala par, nama nekaj ni dalo miru. Tadej je bil pogumnejši in je naredil prvi korak. Mene je namreč med drugim skrbelo to, da je tako mlad. Dve leti je namreč mlajši od mene. Vendar pa je dokazal, da je zelo odrasel,« je zatrdila Urška in še pojasnila, da bosta na začetku avgusta praznovala tri skupna leta. Nedvomno so bila zelo zanimiva, razburljiva in polna neverjetnih dogodkov. Na začetku je bila njuna zveza na preizkušnji, saj je bilo kolesarstvo na prvem mestu, šele nato je prišla na vrsto ljubezen. Ves čas pa se trudita najti čim več časa zase.
Vsakdanji monaški glamur
»Oba sva imela zelo natrpane urnike, živela pa sva vsak na svojem koncu Slovenije. Zato se nisva mogla videvati za dve uri in pred tem prepotovati sto kilometrov in se jih še sto vračati. Takšne porabe časa z vožnjami si preprosto nisva mogla privoščiti. Zato sva precej hitro začela živeti skupaj pri njegovih ali mojih starših. Predlani oktobra pa sva se preselila v Monako,« je razložila Urška. V nasprotju s splošnim prepričanjem življenje v Monaku zanju ni tako glamurozno: »Tudi sama sem sprva domnevala, da se bom morala za v trgovino urediti od glave do pete. Vendar sem kmalu spoznala, da sem lahko čisto običajna Urška, ki gre v trgovino v trenirki in z nakupovalnim vozičkom – kot v Slovenski Bistrici. Zdi se mi, da je v Ljubljani na Čopovi na kavi več radovednežev kot po monaških ulicah. Sicer pa je življenje takšno, kot si ga narediš. Lahko se obremenjuješ z videzom in se trudiš biti ves čas brezhibno urejen, lahko pa si tudi bolj sproščen in spontan. Midva sva slednje.«
Na srečo je v srednji šoli vzela za drugi tuji jezik francoščino, saj je le nekaj kilometrov iz Monaka z angleščino precej teže shajati. Žepno kneževino sta si za drugi dom izbrala zato, ker je iz bližnje Nice veliko preprosteje povsod potovati. Živita v delu mesta, kjer je precej kolesarjev. V njuni stavbi sta dva Tadejeva kolega, s katerima gresta včasih na večerjo ali na pijačo. Med sezono imajo vsi toliko obveznosti, da se le stežka uskladijo. Vsak ima svoje dirke, treninge in program. Včasih jima je družba dobrodošla, včasih pa se želita samo spočiti in posvetiti drug drugemu, saj ju že naslednji dan čaka nov potovalni dan. Najbolj se sprostita, če se v dnevih brez obveznosti zapeljeta kam v naravo, pojesta kosilo ali sladoled, pogledata kakšno nadaljevanko, poslušata glasbo ...
Urška poskuša najti kaj časa tudi za študij na pravni fakulteti. Za zdaj je povsem posvečena kolesarjenju, po koncu kariere pa bi rada dokončala študij. Doslej je opravila izpite za prvi in drugi letnik. Za vpis v tretjega ji manjka zloglasno rimsko pravo, za katero je treba vsaj dva meseca trdo garati. Ona pa, žal, tega časa zdaj nima. Pa še vse gospodinjske opravke in nakupovanje opravita kar sama. »Sproti se dogovarjava, kaj in kako. Z opravki začne tisti, ki prej pride s treninga, se stušira, pospravi in skuha. Drugi mu pa pomaga. Nič nama ni težko, včasih, ko se vrneva s poti, bi bilo praktično, če bi naju čakal napolnjen hladilnik, ne pa da morava še v trgovino,« je pripovedovala Urška in dodala, da žal tudi v monaškem stanovanju ne preživita toliko časa, kot bi si želela. »Vesela sem, da je Tadej moja največja podpora in navijač. Vedno poslušava drug drugega in se podpirava. Moj največji problem, da na tekmah nisem še boljša, je pomanjkanje samozavesti. Tadej poskuša prav to pred vsako dirko potegniti iz mene,« je še povedala Urška in takoj po pogovoru že pakirala kovčke ter šla poganjat pedale. Kolesa se pač vrtijo ...
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
