Novice Svet24

Bomo imeli tudi Slovenci svojega astronavta?
Postati astronavt je za marsikoga sanjski poklic in do pred kratkim smo Slovenci o tem res lahko samo sanjali. Odkar smo se leta 2016 pridružili Evropski vesoljski agenciji (ESA), pa obstaja možnost tudi za nas. ESA namreč prvič po več kot desetih letih išče nove astronavte, ki se bodo pridružili odkrivanju in raziskovanju, usmerjenemu v dobro Zemlje. Iščejo sodelavce z magistrsko ali višjo izobrazbo naravoslovnih, tehničnih, medicinskih, matematičnih in računalniških smeri, z ustreznimi triletnimi poklicnimi izkušnjami. V program Paraastronavt pa želijo vključiti tudi astronavta s telesno okvaro. Agencija namreč proučuje, pod kakšnimi pogoji bi kandidat lahko letel na mednarodno vesoljsko postajo. Izbrali bodo od štiri do šest kandidatov, za katere bodo izvedli šeststopenjski izbirni postopek, ki se bo končal oktobra 2022. Izziv je seveda velik, in če ste se pripravljeni odpraviti v vesolje, imate časa za prijavo le še do 28. maja.  

Raketa, ki ga je ponesla v nebo, ni padla nazaj v atmosfero, kjer bi v večjem delu zgorela, ostanki pa bi brez večje nevarnosti popadali v morje, pač pa je 21-tonski osrednji del rakete vstopil v začasno orbito in začel nenadzorovano vstopati v Zemljino atmosfero. Nekateri strokovnjaki so bili v strahu, da del razbitin ne bi zgorel v atmosferi in bi padli na obljudena območja, čeprav naj bi bila večja verjetnost, da padejo v morje, saj oceani pokrivajo kar 71 odstotkov našega planeta.

Razpletlo se je po pričakovanjih. Večina rakete je dejansko razpadla nad Indijskim oceanom in bila uničena že med padanjem.

Kakšne potencialne nevarnosti nam še grozijo iz vesolja. Bodimo brez skrbi, dr. Tomaž Zwitter, profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko pravi, da so možnosti zanemarljive.

»Lani maja so imeli Kitajci podobno zgodbo,« je dejal dr. Zwitter. Večina rakete je zgorela, nekaj kosov kovine pa je vseeno padlo na Slonokoščeno obalo in poškodovalo nekaj stavb. Na srečo ni bil nihče ranjen. »Vendar iz te zgodbe ni treba delati senzacije. Promet je neskončno bolj nevaren,« je še dodal. »Z mednarodnimi standardi je dogovorjeno, da morajo rakete imeti eksplozivni naboj, ki jih raznese na drobne kose in v atmosferi razpadejo. Tako se reši taka težava. Kitajci pa tega iz neznanih razlogov ne počnejo.«

Zgodba ima širše ozadje

»Razlog, zakaj Kitajci sami razvijajo vesoljski program, je v politiki. Leta 2010 je Evropska vesoljska agencija dala pobudo, da bi Kitajsko kot partnerja uradno povabili v mednarodno vesoljsko postajo, žal so to Američani zavrnili. Leta 2011 so republikanci predlagali sprejem zakona, ki ne dovoljuje nikakršnih uradnih stikov Nase s kitajskim vesoljskim programom, celo z znanstveniki ne. Ko na neko znanstveno konferenco v Ameriki kitajski znanstveniki niso smeli priti, so se ameriški znanstveniki uprli, to je bil kar škandal. S tem ne opravičujem Kitajcev in njihovega vedenja, je pa treba vedeti, da tudi vedenje ZDA prinaša nekatere težave. Zaradi vsega tega so Kitajci šli po svoje. Evropejci poskušamo z njimi vzpostavljati stik, tudi Rusija. Roskozmos, ruska vesoljska agencija, je pred izstrelitvijo uradno zaprosila Kitajce, če bi lahko bila tirnica njihove vesoljske postaje dosegljiva tudi njim. V prihodnosti so namreč Rusi želeli sodelovati z njimi in imeti možnost priklapljanja svojih plovil na njihovo postajo, a so jih Kitajci zavrnili. Razlogi mi niso razumljivi. Še v času hladne vojne so se Rusi in Američani dogovorili, da bo vesolje brez vojaške navzočnosti, danes pa je očitno veliko bolj moderno podstavljati si pod noge polena,« razmišlja. »S tega vidika je bilo vznemirjenje zaradi te rakete nepotrebno. Sicer pa je objektivna nevarnost minimalna in je ogromno možnosti, da delci padejo v morje (pogovarjali smo se 5. maja, op. a.). Menim, da je bilo vse skupaj nepotrebno vznemirjenje in bi bilo bolje, če te novice ne bi bilo.« Kot smo že poročali, je imel dr. Zwitter prav, največji svetovni mediji, piskrček pa s(m) pristali še manjši, so po nepotrebnem proizvajali nemir.

Sateliti namesto zvezd

Bodo pa vse te odprave v prihodnosti imele kar velik izziv, saj se bodo morale izogniti ogromnemu številu satelitov, ki bodo v prihodnjih letih zapolnili nebo nad nami. »V zadnjih dveh letih število satelitov pospešeno raste. Danes jih je trikrat več kot pred dvema letoma. Že res, da je obveza, da se sateliti samouničijo, ko je njihova naloga končana – usmerijo se v zemljino atmosfero, kjer jih eksplozivni naboj raznese in razpadejo. Če imamo v vesolju le nekaj sto satelitov, je prostora veliko, ne bodo trčili, ko pa število satelitov raste, je večja možnost, da se kakšen pokvari, postanejo nevarni drugim satelitom in pride do trkov, kar je lahko zelo nerodna zgodba. Sateliti letijo okoli Zemlje s hitrostjo osem kilometrov na sekundo. Tak trk jih raztrga na koščke, ki spet krožijo okoli Zemlje z isto hitrostjo. Po vsakem trku nastane 10.000 koščkov, nevarnih za druge satelite. To omenjam, ker nameravajo družbe, kot so na eni strani Starlink, na drugi OneWeb, v nekaj letih poslati v nebo več kot 40.000 satelitov – še pred nekaj leti jih je bilo samo 500. To bi razumel, če bi bil za to upravičen razlog, koristen za človeštvo. Vse te mreže satelitov so namenjene komunikaciji, kar na primer pomeni, da boste imeli hitrejši internet. Ampak za tak internet bi bilo število satelitov lahko tudi precej manjše, recimo manj kot tisoč na višini tisoč kilometrov. Zdaj jih je pa mnogo več in so nižje zaradi finančnih trgov. Borzni posrednik iz Londona lahko tako hitreje komunicira s satelitom nad sabo in po celi verigi satelitov z New Yorkom. Se pravi, računalniki borznih posrednikov bodo na ta način imeli za nekaj tisočink hitrejšo zvezo in jim bo uspelo nekaj pridobiti pri delnicah. Borzno hazarderstvo nam bo tako uničilo nočno nebo. Zaradi velikega števila satelitov bodo imele težave vesoljske odprave, ker bo z raketo težko leteti mimo tega roja satelitov. Astronomi pa smo slabe volje tudi zato, ker se ti sateliti vidijo že s prostim očesom in slabijo opazovanje nočnega neba z Zemlje. Morda bo komu koristil satelitski internet, večina pa si tega ne bo mogla privoščiti. Slika skratka ni čisto taka, kot nam jo prikazujejo.« Na vprašanje, ali meni, da bi bilo mogoče kaj storiti, da bi se kaj takega preprečilo, je odgovoril: »Lani je imela Evropska astronomska zveza srečanje, kjer smo vse popoldne govorili o problematiki satelitov. Navzoči so bili tudi profesionalci Starlinka. Govorili so samo o tem, da bodo satelite prebarvali, da ne bodo tako svetli. Dejali so torej, da se lahko pogovarjamo o tem, kaj bi manj motilo opazovanje nočnega neba, ne moremo pa vplivati na število satelitov, ki jih bodo poslali v vesolje. Stvar bi bilo treba dvigniti na višji politični nivo.«

Meteoriti in druga telesa

UL

Še pred časom so se romantično pojavljale zgodbe o neznanih letečih predmetih, ki so jih posamezniki občasno videvali na različnih koncih našega planeta, v zadnjem času pa je bilo teh ugibanj veliko več. Na socialnih omrežjih so se ljudje spraševali, kaj pomenijo nenavadne, svetle premikajoče se luči na nebu. Zdaj bomo seveda najprej pomislili na številne satelite nad nami. Bomo zaradi tega nehali verjeti v NLP-je? Pričevanja namreč še vedno obstajajo, pravijo strokovnjaki, vendar zanje redko izvemo, ker se tisti, ki v zraku vidijo nekaj nenavadnega, po navadi nočejo izpostavljati, ali so v današnji družbi deležni posmeha. Kot se je zgodilo eni mojih kolegic lanskega februarja, ko je na modrem nebu nad Pohorjem videla veliko svetlo kroglo, za katero se je vlekel žareč rep. Kot nekakšen velik utrinek, ga je opisala. Zdelo se ji je, da se je zgodilo nekaj nezemeljskega. Ko je dogodek opisala prijateljem, so se ji nejeverno smejali, da je celo sama pomislila, ali ni imela privida. Pozneje pa je iz medijev izvedela, da je bila ena redkih srečnežev, ki so 28. februarja videli eksplozijo meteorita nad Slovenijo in Hrvaško. Dogodek, ki je nad našo državo izjemno redek, se zgodi na nekaj let, zato je pritegnil veliko pozornosti. Celo mi smo se z ekipo podali na iskanje drobcev padlega meteorita. Nevarnosti, da bi z zemljo trčilo kakšno večje telo, pa so neznatne.

»V zadnjih dvajsetih letih je tehnologija precej napredovala in bi že veliko prej vedeli, če bi se nam približevala kakšna velika telesa. To je zelo redek pojav,« zatrjuje dr. Zwitter. Znanost in tehnologija pa danes tudi že tako hitro napredujeta, da bodo takšno katastrofo, če bi nam grozila že čez nekaj let, sposobni preprečiti. Zaključimo torej lahko: ja, nad našimi glavami se veliko dogaja, a dostikrat večjo nevarnost pomenimo mi, sami sebi, na Zemlji!

Zarja Jana