Kadar se na spletu oglasi Violeta Tomić, komentatorji od veselja zavriskajo. Nekateri zato, da jo podprejo, drugi zato, da jo raztrgajo. Tako je bilo tudi ob njeni nedavni izpovedi o tem, zakaj je pred leti zapustila varno službo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Tisti prvi so ploskali, ker so izvedeli še eno prepričljivo zgodbo o nadlegovanju žensk, tisti drugi so ji očitali, zakaj se je spomnila in jo povedala šele zdaj, zakaj ne takrat, ko se ji je zgodila. O vsem tem, o pobudi »ja pomeni ja« in o položaju žensk danes sva se pogovarjali, medtem ko je njen kuža Tofy iz čiste ljubosumnosti in posesivnosti silil na klopco med naju v vetrovnem parku Tivoli.
Violeta, pa vas še jaz vprašam – zakaj ste zgodbo o tem, zakaj ste zapustili varno službo igralke v Mestnem gledališču ljubljanskem, povedali šele zdaj? Zakaj ste tudi vi, ki ste znani po tem, da govorite brez dlake na jeziku, čakali toliko let?
Dejstvo je, da nikoli ne sprejemamo velikih odločitev na podlagi zgolj ene izkušnje, moja je bila takrat zgolj kaplja čez rob. Zdaj je drugačen čas, mlade ženske so dobile občutek, da so slišane, da lahko stopijo skupaj in nekaj spremenijo. Ampak to se dogaja šele zdaj. Poznam punco, ki so jo posilili na valeti in je na sodišču preživljala grozljive stvari. Ljudje, ki so ji to storili, niso bili nikoli obsojeni. Mojo sodelavko, ki je napadalca sunila stran, je policija zelo grobo obravnavala, kot storilko, ne kot žrtev. Sem tudi članica sveta Evrope, tam smo veliko govorili o tem, da bi policiji morali dati navodila, nekakšen priročnik, kako je treba ravnati z žrtvijo kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. Dekleta se počutijo znova posiljena, nočejo skozi torturo znova in znova. Mnoge so bile med napadom bodisi omamljene ali ohromljene od strahu ... zato je nedopustno predvidevati, da molk pomeni strinjanje. To so grozljive stvari in te stiske je treba razumeti. Če žrtev nima podpornega okolja, si ne upa izpostaviti. V naših časih je bilo še hujše, ker so nam lastne matere rekle: Ah, ženske pač moramo malo potrpeti. Veliko je bilo nedopustnih dejanj, a komu naj bi se pritožila? Ko sem šla v osemdesetih z vlakom v Beograd, nisem mogla kupiti vozovnice na postaji, zato sem bila odvisna od sprevodnikove dobre volje, ta pa je prodal spalnik vsem, ki so prišli za mano, meni pa je ponujal svoj kupe. Tako sem vso noč sedela na hodniku in vsakič, ko je šel mimo, me je opomnil, kako zelo neumna sem. Takšni in podobni dogodki so bili del našega vsakdana, nasilje nad ženskami je bilo sprejemljivo. Zato nismo mogle nič, ker se je vsem to zdelo normalno. Še zdaj se nekateri pridušajo, češ: A zdaj pa ne bomo smeli ženskam dati niti komplimenta?
Sistemsko je torej še vedno normalno, da ženske lahko nadlegujejo, morda tudi tepejo, posiljujejo, za zdaj je to menda dovoljeno, če ženska med posilstvom spi? Če malo karikiram, pa ne dosti, ker se je to zgodilo, pri nas, v Sloveniji, na sodišču.
Ja, žal je v naši kulturi normalno, da se ženska lahko tepe ali posili. V parlamentu sem postavila cel kup vprašanj ministrom. Ženske mi govorijo, da so jih posiljevali bratje, očetje ... in te punce so še danes tiho. Na koga naj se žrtev obrne, če jo dedek in oče posiljujeta, mama pa gleda stran? Nič ne more. A zdaj je v družbi končno dozorel upor. Morda se bo zdaj končno začelo kaj premikati. Tudi sistemsko.
Vi ste odšli iz varne službe, zaradi nadlegovanja.
V umetnosti je tanka črta med tem, da si si z nekom blizu, in tem, da ti ni prijetno. Kar je povedala igralka Mia Skrbinac, me je po svoje prizadelo. Poznam domnevnega storilca. Ko sem prišla na akademijo za igro, je bilo res čutiti, da nekateri mislijo, da bomo uživali veliko svobode. V drugem letniku sem si zlomila nogo, imela sem profesorja, ki sem ga imela za očetovsko figuro, on nas je pa kar malo preveč objemal, predvsem študentke, seveda. Jaz tega nisem marala. No, ko sem bila doma zaradi zlomljene noge, me je na vsak način hotel obiskati, tako da so me izmenično »stražili« moji sošolci, in ko sem se vrnila, me je želel vreči iz letnika, češ, da nisem nič naredila zase. V petih dneh sem morala za kazen naštudirati osem izpitov. Dobila sem čir na želodcu, naredila izpite, a za kakšno ceno? Akademijo sem končala dokaj psihično razrvana.
Ampak Violeta, delujete kot izredno odločna ženska, ki moškemu pove ali pokaže, kar mu gre. Tako da se zdite varni pred morebitnimi napadalci. Ste bili drugačni, ko ste bili mlajši?
Nisem bila zelo drugačna. Se je pa zgodilo, da sem režiserja na dan premiere s stolom podila po gledališču, da je vpil: Ta je nora, primite jo!
Zakaj?
Ker je oslinil prst in ga pritisnil na moj dekolte. In meni se je utrgalo, to me je užalilo, prizadelo, posegel je v moj prostor. Potem slišiš, da so druge bolj prijazne, jaz pa tako groba. Tako da sem bila že takrat »groba, grda, arogantna«. Slišiš, da si verjetno lezbijka ali pa vsaj frigidna. Če ne ustrežeš moškemu, je nekaj narobe s tabo. A jaz res nočem, da se me drugi dotikajo. Jaz izbiram tiste, ki jim dovolim, da posegajo v moj prostor. Ko sem bila mlajša, sem bila še bolj občutljiva na te stvari. Z mamo sva imeli gostilno, tam sem delala od 14. leta naprej, pijani moški so komentirali, stegovali roke ... pa sem tudi kakšnega vrgla iz gostilne. Ko so mi rekli, da nas oni živijo, sem jim odgovorila, da rajši umrem od lakote! Oče mi je umrl, ko sem imela devet let, in ker ni bilo moškega pri hiši, so očitno mislili, da si lahko vse privoščijo.
Zdi se, da je res napočil čas za ničelno toleranco do moškega nasilja nad ženskami. Da imamo ženske tega dovolj.
Zelo sem vesela, da so se ženske uprle nasilju. To, kako hitro se zbirajo podpisi za pobudo »ja pomeni ja«, kaže, da je to tlelo v nas že dolgo. Tudi mnogi moški to podpirajo. V knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače smo lahko brali, koliko zlorab je bilo znotraj slovenskih družin, da je incest neke vrste folklora. Čas je, da se jasno pove, da je to nedopustno. Samo »ja pomeni ja« samo takrat, ko se ženska strinja, saj si nobenega človeka ne moreš jemati s silo. Sploh ne s pozicije moči. Moč pa imajo očetje, dedki, šefi, profesorji, učitelji, duhovniki – ljudje, ki si te lastijo.
Pa se bo dalo vse to zajeti v novem zakonu?
Doslej je bilo tako, da če se ženska ni izrecno branila, je bila za. Kaj pa, če je spala, če je bila omamljena, paralizirana od strahu? Če bomo to uzakonili, bo morala tudi policija drugače obravnavati žrtve.
V zvezi s tem zakonom ste postavili kar nekaj vprašanj ministru za notranje zadeve in ministrici za pravosodje – kakšni so bili njuni odgovori?
Notranjemu ministru sem postavila vprašanja, ali imajo policisti kakšna posebna navodila, kako obravnavati posiljeno žensko, in kaj se zgodi, če je policist seksist in sprašuje žensko, koliko je spila alkohola in kako kratko krilo je imela? Takšna vprašanja žrtvi so nedopustna. Pravosodni ministrici pa sem postavila vprašanje, kdaj namerava uzakoniti redefinicijo posilstva. Pa je rekla, da jo namerava, a nič bolj konkretnega. Z grozo ugotavljam, da nekatere problematične vzhodnoevropske rekatolizirane države govorijo celo o odstopu od Istanbulske konvencije, ki ščiti družine in njene najranljivejše člane – otroke in ženske. Največ, kar se pri nas zgodi, je, da gredo ženska in otroci v varno hišo, nasilnež pa hodi okrog in še naprej grozi. Nasilje v času covida je še naraslo, precej otrok je izgubilo možnost edinega mirnega prostora, šole, tudi uboji žensk je pogostejši.
Bi bilo treba uvesti strožje kazni za nasilneže?
Absolutno! Tudi če sodišče izreče prepoved približevanja, se nič ne zgodi, saj nasilnež pride nazaj in je potem še hujše. Ko ženska kliče policijo, si po navadi ne upa povedati, kaj je bilo, ker bo spet tepena, saj mora pričati v njegovi prisotnosti. Nasilneže bi bilo treba pravočasno odstraniti, ne pa, da se čaka, da žrtev pokonča. In to se velikokrat tudi zgodi.
Včasih se ženske sramujemo, če nam moški počnejo kaj nesramnega.
Ja, poznam ta občutek. Ivana Djilas je pisala o tem v Mladini in njeno pisanje me je spodbudilo, da sem še jaz napisala ta zapis, o katerem danes govoriva. Verbalno nadlegovanje je težko dokazljivo, in to običajno počnejo ljudje, od katerih si eksistenčno odvisen, v družini, na fakulteti, v cerkvi, v službi. Zlorabljajo svoj položaj, da si žensko podredijo. Doslej se jim praviloma ni nič zgodilo. Dovolj je! Vsi moramo spregovoriti, ne glede na to, kje se dogaja!! Spolna nedotakljivost otrok mora biti še bolj ultimativna. Kot družba moramo temu odločno reči ne!!
Potem pa komu uide, da se moški ne bodo mogli več igrati.
(smeh) Razni seksisti bi se igrali s tujimi življenji! Naj se igrajo sami s sabo! Igrati se z drugimi je nedopustno!
Vse to, izpovedi, ovadbe, zahteve po spremembi zakonov, to so prvi koraki, to je šele začetek dolgega procesa.
Res je, to so prvi koraki na poti k osvoboditvi, meni se zdi skrajni čas. Ponosna sem na mlade dame, stare okrog 30 let, med njimi je tudi moja hči, ki so dovolj samozavestne, drugačne, kot smo bile me. Imajo svoj ponos in visoke standarde, kako se lahko obnašamo do njih. Morda smo pa le naredile nekaj dobrega, saj smo jih vzgojile v ponosne mlade ženske. Nove in nove generacije pa bodo zagotovile resnično enakopravnost. Še danes komu uide vprašanje, ali sem gospa ali gospodična. Kaj pa te naredi gospo? Moški? Poroka? Je samska ženska pri 80. gospodična? To je žaljivo, zastarelo pojmovanje.
Ženske imamo še vedno nižje plače za isti položaj v službi kot moški, zato imamo nižje pokojnine.
Dejstvo je, da so najbolj revne in najbolj ogrožene samske ženske, upokojenke. Za enako delo, enako izobrazbo bi ti morala pripadati enaka plača. A žal so še vedno razlike. In tudi o tem ne govorimo. To je zelo daleč od enakopravnosti. Revščina v starosti, mraz, lakota ... Čeprav ženska poleg svojega dela vse življenje v veliki meri opravlja še vsa gospodinjska dela in skrbi za otroke, kar ni ustrezno ovrednoteno.
Za kaj si prizadevate kot poslanka? Kaj ste si postavili za cilj, za nalogo?
Če ženska pove, kar misli, ji rečejo, da je jezikava, da ima oster jezik. To govorijo zame. Moškemu tega ne rečejo nikoli. Ženska mora biti tiho. Ne bo šlo! V to ne bom nikoli privolila. Moji govori v parlamentu kar lepo krožijo naokrog po medmrežju, mnogi jih delijo in rečejo, da mislijo kot jaz, a niso slišani. Vesela sem, da sem lahko njihov glas. Zato sem šla v politiko, da govorim v imenu tistih, katerih glas se ne sliši. In mi veliko pomeni, ko mi to potrdijo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
