V Sloveniji prevladujeta dve obliki prostitucije, prodajanje v zasebnih stanovanjih in v nočnih klubih, za ulično prostitucijo smo premajhni.
Jedro štajerske kriminalne združbe, ki se je ukvarjala z najstarejšo obrtjo, naj bi predstavljal 40-letni Zlatko Župac s soprogo iz Dominikanske republike. Lokal, poslopje nekdanje legendarne diskoteke Yucatan, zdaj se imenuje Tropicana, pa sta najemala od vplivnega lokalnega poslovneža in dolgoletnega svetnika SDS, 63-letnega Bojana Belne, po katerem so celo poimenovali ulico v Šentilju.
Kakorkoli. Policisti so v preiskavi ugotovili, da je bilo žrtev najmanj 38, večinoma državljank Dominikanske republike, Kolumbije, Paragvaja, Venezuele, Romunije, Srbije, Hrvaške, pa tudi Slovenije. Osumljeni so izkoriščali deprivilegirani ekonomsko-socialni položaj deklet in jih novačili pod pretvezo dobro plačanih natakarskih služb. V Sloveniji se je potem odvijala povsem druga zgodba. Najprej so s prostituiranjem morale odplačati prevoz, pa tudi potem so jim pobirali lep del prihodka. Dekleta so nastanili na različnih lokacijah v Mariboru in okolici in jih od tam vozili na delo v Tropicano. Nadzirali pa so jih tudi v prostem času. Prodajati so se morale vse dni v tednu, po vnaprej določeni ceni 140 evrov na uro, tudi v času epidemije. Na dogajanje v šentiljskem nočnem klubu so kriminalisti postali pozorni predlani. Osumljenci so od takrat protipravno zaslužili dobrih 200 tisoč evrov. Ovadbo je policija podala zoper osem posameznikov in dve firmi.
Marina: najbolj razvpit bordel v državi
Močno je v javnosti odmevala zgodba goriškega nočnega kluba Marina. Eden od glavnih protagonistov, razvpiti poslovnež Sergej Racman, grobar kompleksa Kolosej, je pred očitki poleti 2019 celo pobegnil v Kanado. V Ottawi so ga potem prijeli avgusta lani po naključju, ko so ga ustavili zaradi prekrška v prometu in med preverjanjem ugotovili, da njegov portret krasi mednarodno tiralico iskanih. Po prepričanju tožilstva so bili Racman, Jože Kojc, Dejan Šurbek in Vesna Ternovec vodje kriminalne združbe, ki je v klubu Marina na Ajševici skrbela za donosen posel s prostitucijo pod krinko spa in wellness storitev. Glavni slovenski akterji so obtoženi zlorabe prostitucije, pranja denarja in ponarejanja listin, trije romunski zvodniki pa trgovine z ljudmi. Tožilstvo je 400 strani dolgo obtožnico sicer spisalo zoper 18 oseb in družbo Cratos.
Oprali naj bi milijone
Od odprtja avgusta 2014 do racij v začetku leta 2019 je Marina po ugotovitvah organov pregona dosegla prihodke v višini dobrih 21 milijonov evrov. V klubu je delalo najmanj 413 žensk, večinoma iz Romunije, v tem času pa ga je obiskalo skoraj 150 tisoč moških. Posel je tako cvetel, da so se Racman, Kojc in Šurbek pogovarjali o ustanovitvi kluba Marina 2, ki bi stal na območju mejnega prehoda Vrtojba. Načrt so potem po poročanju portala Pod črto preprečili občinski svetniki. Po izročitvi Sloveniji je Racman pristal v priporu, ki pa mu je bil po enem letu odpravljen. Odvetniki priprtih so uspeli z argumentom, da ponovitvene nevarnosti ni, saj je bila zadeva tako medijsko odmevna, da si je isto zgodbo težko predstavljati v nekih drugih okoliščinah. Obtoženim sicer kaže dobro, saj so januarja letos iz kazenskega spisa zaradi malomarnega dela policije romali nekateri ključni dokazi.
Premišljen sistem s pomočjo pravnikov
Vodje kluba Marina pa žensk v prostitucijo niso prisilili na »tradicionalen« način kot v Šentilju. Kolegi s portala Pod črto so razkrili podrobnosti iz preiskave. Obiskovalci so za vstop v klub morali odšteti od 60 do 85 evrov. Vstopnino 70 evrov so morala plačevati tudi dekleta, ki so se v notranjosti prodajala, denar od strank pa je ostajal njim. Cena spolnih storitev je bila 140 evrov na uro. V primeru neprihoda na delo ali predčasnega odhoda iz 12-urne izmene so dekleta prejela črne pike. Če so jih nabrale preveč, so jim prepovedali vstop, s tem pa povzročili izgubo dohodka in jezo njihovih romunskih zvodnikov, ki so imeli eno od ključnih vlog pri obratovanju celotnega posla. Prostitucija v Sloveniji sicer ni kazniva, če osebe, ki ponujajo mesene užitke, delujejo samostojno. Zakon pa prepoveduje služenje na račun dela spolnih delavk oziroma organiziranje prostitucije, če gre za izkoriščanje oziroma fizično ali psihično prisilo v prodajanje telesa. Racman in kompanija so obratovanje bordela »na tiho« temeljito naštudirali s skupino odvetnikov, med njimi je celo nekdanja sodnica, razkrivajo na portalu Pod črto.
Nasilneži iz zasebnih stanovanj
Po ugotovitvah strokovnjakov v Sloveniji prevladujeta dve obliki prostitucije. Prodajanje v zasebnih stanovanjih in prostitucija v nočnih klubih, medtem ko ulične prostitucije praktično ni. Do nedavnega je veljalo, da v zasebnih stanovanjih storitve ponujajo Slovenke v lastni režiji, v zadnjem obdobju pa se pojavljajo tudi tujke, kar poraja vprašanje, v kolikšni meri sta v ta segmet prostitucije že vpletena mednarodno organizirani kriminal in trgovina z ljudmi.
Poleg vsega se dekleta srečujejo tudi s prav brutalnimi strankami. Konec februarja so 35-letnemu državljanu BiH Mehmedu Mehmutoviću na ljubljanskem okrožnem sodišču nepravnomočno odmerili skupno 25 let zapora za več ropov, posilstvo in spolni napad. Z dekleti, ki so svoje storitve oglaševala na spletu, se je zmenil za obisk, po vstopu v stanovanje pa je punci nameril pištolo v glavo in jo prisilil, da je legla na tla, ali pa je omahnila pod težo udarcev. Zahteval je denar, grozil s smrtjo, brcal, boksal, pogosto v glavo. Eno je zvezano posilil, drugo pa spolno zlorabil s pištolo z dušilcem.
Na Obali pa se je pred leti odvijal primer, ko je Ljubljančan, zadolžen do vratu, svojo zunajzakonsko partnerico, ki mu je tudi rodila otroka, v najetem stanovanju v Ankaranu silil v prostitucijo in ji jemal denar, v povprečju 250 evrov na dan. Moški je bil naposled za zlorabo pravnomočno obsojen na dve leti in deset mesecev zapora, oškodovanki pa je moral tudi vrniti 20 tisoč evrov, kolikor ji je pobral.
Legalizacija ali kriminalizacija?
Društvo Ključ, ki se ukvarja z bojem proti trgovini z ljudmi, Društvo SOS telefon za ženske in otroke, ki so žrtve nasilja, in še nekatere druge organizacije so leta 2017 oblikovale skupno stališče do prostitucije, v katerem se zavzemajo za prepoved legalizacije. V njem med drugim opozarjajo, da so posledice prostitucije za vse, ki se s tem ukvarjajo, precej podobne, ne glede na to, ali so bile osebe v prodajanje spolnih storitev prisiljene ali ne. Te osebe se soočajo z zelo slabo samopodobo, s posledicami posttravmatske stresne motnje, so pogosto depresivne, anksiozne, se zatekajo v odvisnost od alkohola in drog.
Tudi osebe, ki sprva pravijo, da se prodajajo prostovoljno, po izkušnjah društva Ključ ob vzpostavitvi nekoliko več zaupanja izpovejo, da so bile v preteklosti zlorabljene, da je prostitucija pravzaprav posledica nekih travmatičnih izkušenj iz preteklosti.
Na Amnesty International in Mirovnem inštitutu imajo drugačno stališče. Prostitucija je po njihovem prepričanju lahko legitimna oblika dela, spolnim delavcem pa je treba zagotoviti potrebne zakonske pravice. Na Mirovnem inštitutu zavzemajo stališče, da vsaka prostitucija še ne pomeni nasilja nad osebo, ki prodaja spolne storitve. Takšno prepričanje spolne delavce stigmatizira, ker se jim pripisuje, da so travmatizirani in zlorabljeni. Kriminalizacija prostitucije bi po mnjenju Mirovnega inštita tudi pomenila zatekanje v manj varne pogoje dela, v podzemlje.
