Če se iz smeri Šišenskega hriba odpravite proti Mostecu, boste po nekaj minutah hoda prišli do razpotja pri Kanadski čugi. Izberite srednjo pot in kmalu boste zagledali visok opečnat stolp. Gre za ostanek 60-metrske smučarske skakalnice, ki je bila postavljena po načrtih legendarnega slovenskega inženirja in vsestranskega športnika Stanka Bloudka. Smučarski skakalci so iz opečnatega stolpa na hribu skakali v samo osrčje Šiške, vse do Vodnikove ceste.
Smučarska skakalnica na hribu za Galetovim gradom, ki so jo dokončali leta 1954, je bila del večjega travniškega smučišča in sankališča, na katerem je Smučarski klub Enotnost organiziral tudi državne tekme v alpskem smučanju. V Šiški se je takrat smučalo. Se je pa tudi skakalo, prvič 16. januarja, leta 1955.
Iz arhivov
Stanko Bloudek je bil vsestranski slovenski inženir in športnik. Rodil se je leta 1890 v Idriji, zelo zgodaj pa se je začel ukvarjati s konstrukcijo letal. Svoje prvo jadralno letalo je skonstruiral pri rosnih dvajsetih letih. Leta 1920 je postal državni prvak v metu diska, v sezonah 1926, 1927 in 1929 pa je osvojil naslove državnega prvaka v umetnostnem drsanju. Še pred drugo svetovno vojno je skonstruiral športni kompleks Ilirija v Ljubljani in postavil skakalnico v Planici, na kateri so že leta 1938 preskočili 100 metrov. Od leta 1941 do konca vojne je bil del Osvobodilne fronte slovenskega naroda zaradi česar ga je okupator dal dvakrat zapreti. Po vojni je postal predsednik Jugoslovanskega olimpijskega komiteja in Fizkulturne zveze Slovenije. Umrl je leta 1959 v Ljubljani. Leta 1965 oblasti takratne Socialistične republike Slovenije ustanovijo Odbor za podeljevanje Bloudkovih priznanj, ki še danes podeljuje Bloudkove nagrade, najvišja državna priznanja na področju športa v Sloveniji.
Skakalnica je bila velik ponos SK Enotnost. “Z našo novo smučarsko skakalnico sredi Ljubljane smo izpolnili dolgoletne želje ljubljanskih smučarjev, zlasti pa želje vseh tistih mnogoštevilnih smučarskih tekmovalcev-skakalcev, ki si niso mogli privoščiti voženj na Gorenjsko, ker ni bilo sredstev, niti dovolj časa. Zdaj jim pa bo omogočen ceneni trening prav v Ljubljani sami. Našo novo smučarsko napravo pozdravljajo prav vsi, katerim je do nadaljnjega napredka našega domačega smučarskega športa.” Tako sta konec leta 1954, v dopisu ljubljanskemu Mestnemu ljudskemu odboru (MLO) svežo skakalnico opisala sekretar in predsednik SK Enotnost Oton Omerzu in Maks Završnik. Pohvalila sta se, da bo prireditev “vsekakor športni dogodek za Ljubljano, saj bodo nastopili naši vrhunski skakači ter najvidnejši zastopniki iz inozemstva.” A strošek takšnega, za tisti čas prestižnega tekmovanja, je bil za klub prevelik zalogaj, zato sta predsednika MLO zaprosila za donacijo v obliki pokala za enega izmed zmagovalcev.
Sedem let kasneje je predsednik SK Enotnost Završnik v dopisu Občinskemu ljudskemu odboru Ljubljana – Šiška poslal nov dopis, tokrat manj evforičen in bolj zaskrbljen. “Vzdrževanje skakalnice zahteva vsako leto precej finančnih sredstev. V tem letu smo za zemljiška dela, potrebna za ureditev in obnovitev od vode razjedenega doskočišča, za ureditev izteka in za popravila ter konzerviranje lesene konstrukcije skakalnice in ograje potrošili 230.000 din in predvidoma bomo potrebovali še okoli 230.000 din, da bomo mogli skakalnico usposobiti za prihodnjo zimsko sezono.” Občinski ljudski odbor je Završnik zato prosil za prispevek višini 200.000 dinarjev.
Tudi organizacija tekem je postala večji zalogaj. Stroškovnik za tekmo, ki so jo v okviru tekmovanj FIS organizirali 21. januarja, leta 1962 kaže, da so samo za tehnične zadeve, kot so bile priprava skakalnice, izteka in ureditev tribune, potrebovali tri milijone dinarjev, stroški prireditve pa so znašali še dodatnih 2.850.000 dinarjev. “Ti stroški izdaleka presegajo zmogljivost našega kluba, prav tako zmogljivost občinskih ljudskih odborov kamor spada naš klub. Smatramo pa, da je zadeva celotne Ljubljane in okraja, da se klubu zagotovijo potrebna sredstva za nemoteno izvedbo tako pomembne prireditve,” je takrat v dopisu občinskemu svetu za telesno kulturo zapisal Završnik.
Ob koncu sezone leta 1965 Završnik Mestnemu svetu Mestne občine Ljubljana (MS MOL) potarna glede slabega stanja skakalnice, na kateri so v tej sezoni “priredili nekaj uspelih prireditev”, med njimi tudi eno mednarodno tekmo. Vsako izmed tekem si je ogledalo “okoli 20.000 gledalcev, kar je znak za izredno zanimanje, ki vlada med športnim občinstvom v Ljubljani za take prireditve.” A skakalnico bi bilo za prihodnjo sezono potrebno dokončati, urediti iztek in zaletišče, ter celotno obleči v umetno maso, ki bi treninge omogočila tudi v obdobjih brez snega. Obnovitev ni bila nikoli izvedena, saj je že nekaj mesecev kasneje občinski odbor za urbanizem odločil, da ta lokacija za skakalnico ni primerna in da se jo naj poruši, material proda, s pridobljenimi sredstvi pa zgradi novo skakalnico nekje drugje, lahko tudi v radiju 10 kilometrov izven Ljubljane. “Smatramo, da je brez ozira na to kje bo bodoča lokacija smučarske skakalnice, iz varnostnih in estetskih razlogov treba ostanke dosedanje skakalnice odstraniti – material prodati, izkupiček pa rezervirati kot prispevek za izgradnjo nove skakalnice,” so maja leta 1966 zapisali v Odboru za telesno kulturo MS MOL. To je bil tudi dokončni propad Bloudkove skakalnice na Galetovem hribu. Leseno skakalnico in stopnišče so porušili, znameniti opečnati stolp pa je ostal.
Smučarski skakalci iz SK Enotnost so se po tem včlanili v Smučarski skakalni klub Ilirija s skakalnicami v Mostecu, ki deluje še danes, v njem pa so se kalili mnogi dobri slovenski smučarski skakalci. Stolp pa je ostal na hribu, vse do danes. Pred kratkim mu je resno grozilo, da ga bodo porušili.
Premislek tik pred zdajci
V začetku meseca je Dnevnik poročal, da naj bi Mestna občina Ljubljana nameravala v kratkem stolp, ki je medtem postal priljubljena orientacijska točka na Rožniku, podreti, saj da je statika objekta slaba in bi stolp zato lahko bil nevaren. A tik pred zdajci so si na MOL premislili. “Čeprav je bilo sprva predvideno rušenje stolpa, saj so rezultati statične analize, izvedene lani, pokazali, da je 18,5-metrski stolp precej dotrajan, smo se odločili, da ga ustrezno zavarujemo in ohranimo. Stolp ima namreč med občani veliko sentimentalno vrednost, saj ohranja športni duh in spomin na Stanka Bloudka. Trenutno preučujemo tehnične rešitve sanacije,” so sporočili z občine. Kot je za Radio Študent dejal ljubljanski podžupan Janez Koželj, bodo zdaj preučili, ali bi lahko z notranjim stopniščem konstrukcijo povezali in utrdili. Če jim bo uspelo, bodo v notranjosti stolpa uredili stranišče.
Videti potencial tam, kjer ni očiten
Vendar pa je napoved rušenja med arhitekti sprožila razmislek o smislu takšnega objekta in možnih načinih za njegovo novo uporabo. Ob stolpu je zrasla razstava, ki opozarja na nesmiselnost prehitre odločitve o rušenju in odpira razpravo o možnosti novih funkcij stolpa.
Pogovarjali smo se z arhitektko in raziskovalko pri projektu Nonument Danico Sretenović, ki se ukvarja z arhitekturnimi anomalijami v prostoru. “Gre za neke objekte, ki ne funkcionirajo tako kot je predvideno in so, ali ruševine ali pa neki pozabljeni, marginalizirani prostori.” Marginalizirani so zato, ker gre za objekte, ki nimajo statusa dediščine in jih ne varuje Zavod za kulturno dediščino. “Zavod za kulturno dediščino jih nekako ne zna kategorizirati za vredne.” Stolp nekdanje skakalnice na prvi pogled zgleda kot kup opeke brez funkcije in čeprav ima svojo zgodovino, vseeno ne gre za kulturno dediščino. “Težko je po nekih standardnih kriterijih ovrednotiti, zakaj mora stati, zakaj je nekaj vredno.”
Če je Zavod za kulturno dediščino omejen s standardi dediščine, pa so tukaj bolj svobodni umetniški poklici kot so arhitekti, ilustratorji in oblikovalci, ki “vidijo potencial tudi tam, kjer ni očiten.” Ni dovolj le iskati zgodovinske vrednosti, da bi objekt veljalo ohraniti. “Ne ohranjamo samo zato, ker se spomnimo. Absolutno tudi to, a ne gre samo za sentimentalno vrednost stolpa, temveč za to kaj bi lahko postal, če bi se lotili nestandardne metode prenove.”
Stopnice in stranišče so sicer res boljša alternativa kot rušenje, a obstaja še morje drugih možnosti. “V stolpu so lahko koncerti, imeli smo predlog, da bi na njem gojili kivije. Že sam po sebi je stolp zanimiv, ker je sončna ura. Iz njega bi lahko naredili plezalni stolp. Rušenje je le ena izmed opcij, je najbolj agresivna, a opcij in razmišljanj je na milijone. Razstava pokaže druge realnosti, da so te možne, in da bi bile možne tudi z neko participatorno metodo. Ni vseeno na kakšen način se ohrani ta stolp.”
