Kako se popelješ na sprehod
»Ker pa sem po mestnem tlaku hodil precej vzravnano in se samo najvišjim vljudno priklanjal, nižje pa sem načrtno prezrl, se je kaj kmalu po Kranju glede mojih znamenitih sprehodov, verjetno tudi zato, ker sem se pretežno sprehajal sam, spletla krilatica: 'Glejte, glejte, ta lepi Tavčar pelje sam sebe na sprehod!'«
Tavčar, zaradi slovitega Cvetja v jeseni ikona vseh slovenskih met, je bil v resnici zelo krvav pod kožo. To je v Visoškem gospodu, napisanem v prvi osebi ednine, še posebej očitno. Ta Ivan, s krstnim imenom Janez, po očetu, je znal biti precej domišljav, samovšečen, ošaben, preračunljiv – in vsaj enkrat je grdo opeharil svojo stranko, ki je prišla k njemu urejat nakup posestva Visoko, pa je Tavčar, ki si je tudi zaželel posestva z dvorcem, s prevaro dosegel, da ga je lahko kupil sam. Njegov biograf mu tega ne zameri preveč. »To so pač pravniki,« skomigne. »Pravnik je pravnik, ima vedno prav in dela za svojo korist. Pazi, da si ne umaže imena, in on si ga ni. Njegovi politični nasprotniki so o njem napisali ogromno slabega; jaz sem ga zelo olepšal, kar se tiče njegove službene poti. Verjetno je imel tako močno željo kupiti Visoko. Vrnil se je v domači kraj, v božji mir, med svoje ribiče in lovce.«
O ljubeznih in boleznih
Zakaj prav Tavčar? In zakaj prav zdaj? Sivec, ki je napisal tudi romana o Prešernu in Simonu Gregorčiču, pravi, da mu je bil Ivan Tavčar že od nekdaj ljub. »V bistvu je moja mladostna ljubezen. Preganjal me je. Vsaka stvar me preganja tako dolgo, dokler je ne uresničim. Peter Pavel Glavar, duhovnik in mecen iz 18. stoletja iz Komende, na primer – videl sem ga v kotu, pod posteljo, povsod. Pa sem napisal. Zdaj je v knjigi in mi da mir. S Tavčarjem je bilo enako.
Zelo resno in zelo od blizu sem se z njim srečal ob bolezni. Tri mesece sem doma počival, večinoma sem ležal in se spraševal, kaj bi znova prebral. In tako sem se lotil celega Tavčarja. Blizu mi je bil že prej, takrat sem ga pa zares začutil, ker je bil ravno toliko star kot takrat jaz, dobrih sedemdeset, vedel je, da je bolan in bo umrl ter mu ne more nihče pomagati. Bil sem v enakem položaju, le da so mene zdravniki rešili. Imel sem rakavo tvorbo na ledvici, pa so mi ledvico izrezali in je zdaj vse v redu. Dobro se počutim, normalno delam naprej. Pred operacijo sem se pa spraševal, bom lahko sploh še kaj naredil, je že konec? Hudo mi je bilo – mislil sem, da sem bolj sebičen – ampak hudo mi je bilo zaradi žene. Reva bo ostala sama, sem si rekel, sama bo ostala v hiši. Kar presenečen sem bil nad sabo, bil sem v bistvu že spravljen s svetom. Nekaj sem naredil, kakšnih večjih krivic ljudem nisem delal, z ženo sva se lepo razumela, za zaključek nekega življenja je to čisto v redu. Če bom zvozil, pa toliko bolje. Tavčar ni zvozil, jaz pa sem. In v tistem prelomnem trenutku sem si rekel, še najlepše se mu poklonim tako, da podoživim, kar je on, čeprav se nočem primerjati z njim, sem ga pa zelo čutil. Prebral sem vse njegove stvari, zatem pa še strokovno literaturo. Raziskovanje je trajalo petkrat dlje kot pisanje. Vse, kar je dostopno na spletu, potem knjižnice, ogromno materiala je, obiskal sem še ljudi ...«
Mili dežek
In ko smo pri ljubeznih, eno od desetih poglavij je posvečeno štirim ženskam, ki so poskrbele za Tavčarjevo spolno vzgojo, ko je bil odvetniški pripravnik v Kranju. Lovile so ga že dunajske dame, ko je še študiral – saj je bil čeden, oh, kako je bil čeden! – ujeti se je dal pa šele v Kranju, čeprav niso bile vse Kranjčanke. Dve sta bili prebogati zanj, se je potem pokazalo, ena prestara, eni je pa oče posekal lipo pred oknom, po kateri je njen ljubi k njej v sobico plezal. In so se tako vse štiri ljubezni končale, ampak potem, že v naslednjem poglavju, je prišla nova, in ta je bila prava: njegova bodoča žena Franica. In vse njegove ženske so bile dobre zanj – zbrusile so njegove ostre robove in ga omehčale, ali kot mu v knjigi pravi njegov šef, odvetnik Mencinger, pri katerem je opravljal pripravništvo: »V Kranj si prišel kot oblak pred nevihto, odhajaš pa kot mili dežek.«
V Kranju Tavčarjeve ljubezenske podvige menda še vedno pomnijo, pravi Sivec: »Neka slavistka iz Kranja, že pokojna, je pred leti to napisala. Luštna stvar, žgečkljiva, ne? Mislim, da je bila seminarska naloga. Med ljudmi je to še živo. In vse je res. Treba je vedeti, da je bil Tavčar gospod, 'gospodin', kot se je takrat reklo. In malo tudi postavljač. Začel je iz nič in vse, kar je dosegel, je dosegel zato, ker je bil izjemno prizadeven, brihten in tudi zelo stremuški. Cankarju je bilo na primer dano isto. Ravno tako je začel iz nič, vse je bilo enako, pa ni prišel nikamor. Ves čas je trpel in jamral. Tavčar pa prav nasprotno – če si je zastavil cilj, je šel in to naredil. Cankar je v svojih delih blato prinašal na pladnju, Tavčar je pa hotel lepoto.
Te punce so bile zelo koristne za njegovo samozavest. To so bile samo nekakšne ljubezenske vaje, ne samo telesne, ko je videl, kako se ženske odzivajo nanj. Po mojem je bil v ženskih rokah malce nebogljen, hkrati pa v sebi zelo samozavesten, o sebi je imel najboljše mnenje. Ko pa je naletel na svojo bodočo ženo Franico – ta je znala z njim! Ženska lahko iz moškega naredi čudež, če ga zna uravnavati. Vsa čast ji, kapo dol, klobuk dol pred njo, čeprav je bila osemnajst let mlajša od njega. Razumela ga je, občudovala ga je kot pisatelja, njej je pisanje pomenilo vse, tako kot njemu, še v postelji sta se pogovarjala o knjigah! Hkrati pa mu je puščala tudi veliko svobode. To je bilo nenavadno. Da je lahko šel na lov, da ga je z moškimi lomil cele noči, kdo ve kaj so počeli po tistih kočah ali na ribolovu. Zaupala mu je. Ni vsaka ženska taka. Bil je svoboden v sebi – samozavesten in hkrati svoboden. Ko je videl v njej resno partijo, je bil zelo pošten do nje, se mi zdi. Odlična kombinacija sta bila. Ona kot narodna dama je izvajala njegov program. Njegovo je bilo bolj na papirju, ona je pa to v prakso spravila. Spodbujala ga je tudi k pisanju.«
Ljudje, ki hodijo za nami
In najpozneje pri straneh, ki razkrivajo njegova ljubezenska doživetja, se človek vpraša, koliko je res in koliko je prispevala biografova domišljija. Ne veliko, zatrjuje Ivan Sivec. »Moje domišljije je tu bolj malo. Zelo malo sem dodal. V bistvu je zelo v realnih okvirjih. Ampak nekatere stvari lahko seveda podaljšaš, ali, kot je rekel Aristotel, napišeš tako, kot se je zgodilo, četudi se ni zgodilo, vendar je verjetno, da se je zgodilo. Saj ni veliko manevrskega prostora. Najprej vse preštudiraš, potem pa vidiš, kako bi reagiral on. Moja soseda, vdova, je enkrat dobro rekla, ko pridem do kakšne življenjske odločitve, se vedno vprašam, kaj bi o tem rekel mož, in na koncu je odločitev vedno skupna. Vsi ti ljudje, ki hodijo za nami, vplivajo na nas. Očitno tudi Tavčar vpliva name. Blizu mi je tudi njegov vedno pozitivni način razmišljanja. Cvetje v jeseni se, na primer, žalostno konča in vsi vidimo le to, da Meta umre, ampak – tega v filmu ni, pa tudi v knjigi vsak ne opazi – da je (Metin oče) Presečnikov Boštjan dobil sina. Tavčar ni hotel biti pesimist, vedel je, da mora napisati zgodbo z žalostnim koncem. To je tudi naredil, in to dobro, hkrati pa je našel izhod. Tudi meni je to zelo blizu, mogoče sem z domišljijo stvari malo olepšal.«
Manj sprti, kot mislimo
Knjiga razkriva med seboj zelo različne plati Tavčarjevega življenja. Pisatelj je pomembna, a le ena plat od mnogih. Bil je tudi politik, župan, pravnik – predvsem pa je bil vedno in povsod Slovenec. In je malce ironično – čeprav povsem naključno, zatrjuje avtor – da je knjiga prišla ravno zdaj, ko se tako krvavo koljemo okrog tega, kdo je pravi Slovenec. Ni tako hudo, pravi Sivec: »V tem oziru nisem pesimist. Mi mislimo, da smo skregani, ampak poglejte, ko pride dobrodelna akcija, takoj stopimo skupaj. Nekomu pogori hiša, enako. Neumen je tisti človek, ki naseda politiki. Politika je skregana med sabo, zato da ohranja svoje stolčke. Če mi temu nasedemo, smo naivni. Ni pa prišlo še do notranjega očiščenja, tudi spoštovanja je premalo. V Tavčarjevih časih so bili v politiki še ostrejši toni kot danes, se mi zdi. Mladoslovenci in staroslovenci so se še bolj dajali med sabo, ker Slovencem to očitno kar ustreza.«
Sivčeva naslednja biografija se utegne ukvarjati z Josipom Jurčičem. »Tako blizu sta mi le dva, Tavčar in Jurčič. Jurčič je bil evropski pripovednik, Tavčar pa globoko slovenski, a hkrati zelo razgledan. Takega avtorja v Sloveniji ni. Od Potočke zijalke naprej smo si ljudje pripovedovali zgodbe. Povedati zgodbo tako, da je užitna, da nekaj pove in da človek, ko odloži knjigo, reče, izvedel sem veliko novega, pa premišljuje o prebranem ... takih avtorjev ni veliko. Tavčar je imel pravo mero.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
