Novice Svet24

Minister za zunanje zadeve Anže Logar je svoj mandat začel z razvpito depešo o slovenskih medijih, da večinoma izvirajo iz nekdanjega komunističnega režima. Depeša je bila poslana kot odgovor na oceno Evropske komisije, da v Sloveniji prihaja do pritiskov na novinarje in nesprejemljivih posegov v pravico javnosti do obveščenosti. To je bil začetek mednarodne zgodbe, zaradi katere se je Slovenija na zadnjem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta znašla v košu s Poljsko in Madžarsko.

Logar in zunanje ministrstvo sta se takrat od depeše distancirala, odgovornost zanjo pa je prevzel Uroš Urbanija, vodja Urada vlade RS za komuniciranje. Urbanija je dejal tudi, da po njegovem mnenju Logar z vsebino depeše ni bil seznanjen, o njej naj ne bi nič vedeli tudi premier Janez Janša in njegovi koalicijski partnerji. Soloakcija ga ni stala položaja.

Kljub slabemu začetku pa je naša zunanja politika kmalu okrevala. Politično motivirano povezovanje s Poljsko in Madžarsko se je izkazalo za zelo dobrodošlo pri sprejemanju večletnega finančnega okvirja Evropske unije, v katerem je Slovenija proti vsem pričakovanjem ostala neto prejemnica proračunskih sredstev. Za mnenje o bilanci slovenske zunanje politike po enem letu smo vprašali dva nekdanja zunanja ministra.

STA

Rupel: Zunanja politika se je normalizirala

»Če pomislim, da je Šarčeva oziroma Cerarjeva politika nameravala z glavo skozi zid (slovensko-hrvaški odnosi) in da je vsa svoja jajca polagala v eno samo košaro (slovensko-ruski odnosi), bi rekel, da se je slovenska zunanja politika v zadnjem letu normalizirala,« meni nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel.

Vajgl: Zunanja politika se je prilagodila Janševim ciljem

»Vlada Janeza Janše je zunanje politično usmeritev Slovenije od prvega dne prilagodila osnovnemu cilju svojega predsednika, dolgoletnega vodje SDS. Kot se je ta, trenutno najmočnejša stranka v državi, odmaknila od profila, ki ga je poosebljal njen utemeljitelj Jože Pučnik, in se umestila na skrajno evropsko politično desnico, se je temu ideološkemu premiku prilagodila tudi trenutna slovenska diplomacija,« ocenjuje nekdanji zunanji minister Ivo Vajgl.

Dva nasprotujoča si pogleda na to, kdo krha kohezijo EU

»Zaradi tega je nemogoče govoriti o uspehih ali neuspehih takšne zunanje politike. V preteklem letu je bila najuspešnejša pri uresničevanju koncepta odmika od dosedanjega umeščanja Slovenije kot samostojne države v kontekst evropskega in globalnega desnega populizma, ki je na čelu z Trumpovo administracijo in njenimi ideologi tipa Banon agresivno načenjala kohezijo Evropske unije,« je oster Vajgl, »država se je znašla v družbi populističnih režimov, ki rahljajo kohezijo EU. Pred prevzemom predsedovanja EU smo se znašli na tapeti kritik zaradi kršenja osnovnih pravil in vrednot Unije.«

STA

Krhanje kohezije EU identificira tudi Rupel, a v tem vidi povsem druge razloge – dejavnost poslank in komisark ženskega spola. »Tako EU kot Slovenija sta se znašli sredi kulturnega boja med Zahodom in Vzhodom, med 'staro' in 'novo' Evropo. Po nepotrebnem so si za tarčo svojega nezadovoljstva izbrale Slovenijo evropske poslanke iz Slovenije in Nizozemske ter še bolgarska komisarka. S pomočjo medijev, ki ne vzbujajo vtisa, da bi znali poljsko, madžarsko ali slovensko, napadajo Poljsko, Madžarsko in Slovenijo, ne vidijo pa spopadov z islamskimi levičarji v Franciji in španskega nasilja proti katalonskim domoljubom.«

Smo ugled zapravljali prej ali smo ga šele zares začeli?

»Seveda čakajo Slovenijo – ob tem da je v preteklih letih zapravila nekaj ugleda – zahtevni časi. Evropski uniji se je zataknilo pri cepivih proti covidu-19, pri odnosih z Rusijo (kjer nič ne kaže, da bi nehala s Severnim tokom 2) in pri Kitajski; medtem ko jo čaka veliko dela pri popravljanju odnosov z Ameriko in Natom,« sklepa Rupel.

»Novembra lani so slovenski diplomati na skupščini Svetovne zdravstvene organizacije glasovali proti resoluciji, ki bi Palestincem na okupiranih ozemljih zagotavljala zdravstveno oskrbo, vključno z dobavo cepiva. Janša je še pred spremembo, ki ga je pripeljala na oblast, napovedal možnost priznanja Jeruzalema ko prestolnice Izraela, ob obisku Izraela pa se je povsem poistovetil s sporno politiko premiere Benjamina Netanjahuja,« izpostavlja Vajgl. »Slovenija se je odpovedala vsaj simboličnemu razumevanju, če ne podpori pravice Kataloncev do demokratične samoodločbe. Država se je odpovedala vlogi, ki bi jo lahko igrala v svetu kot dosledna zagovornica mednarodnega prava, človekovih pravic, svobode izražanja, medijev in kot promotor teh evropskih vrednot v mednarodnih odnosih, posebej še na Balkanu.«