Blazine in tapiserije, ki vzamejo dih.
»Ko sem se odločal za diplomsko nalogo, sem imel v mislih tapiserije, okrasne blazine, prte, skratka izdelke, ki bi odražali vrednote lastnikov, njihove prioritete, čustva.« Zamisel sta podprla zakonca Gaber iz Ljubljane, svetovljana in ljubitelja umetnosti. Odprli so mu vrata svojega doma, da je lahko postopno spoznaval njihov življenjski slog, otroke (ena od hčera je balerina), hobije (predvsem golf), družinska člana pa sta tudi dva hrta, Soraya in Dimni. Ko je začutil njihov utrip, je začel slikati, tkati, vesti, šivati ... Nastajali so izdelki, ki so nekakšni portreti te družine. Na žametnih okrasnih blazinah sta, na primer, upodobljena Soraya in Dimni kot kraljica in kralj. Soraya ima turban in plašč iz hermelina, povodec je iz ročno izvezenih biserov, tako kot zlate sponke in črni cofki na hermelinu ... Baletka in konji ter hrt kot igralec golfa so upodobljeni na dveh tapiserijah, odeja s priimkom družine je žakarsko tkana in obrobljena s svilo – vse od ideje do izvedbo je nastalo v Uroševi glavi in pod njegovimi rokami. Zagovor diplome je potekal v stanovanju Gabrovih. To je bil dogodek, poln čustev, saj je s svojo zahvalo ganil vse po vrsti. Neskončno je hvaležen Gabrovim, da so mu dali to možnost, mu zaupali in ga podprli, čeprav ga prej niso poznali.
Pa vendar niso začeli sodelovati s popolnim neznancem. Dve leti prej je Brane Gaber za ženo Matejo na študentski prodaji kupil Urošev izdelek, zanimivo konstruktivistično oblikovano jakno. Matejo je tako navdušila, da je Urošu, ki je bil v takrat v Milanu, po Instragramu poslala pohvalo. »Prvič se je zgodilo, da je nekdo kupil moj izdelek in me, čeprav ga ne poznam, tako lepo pohvalil.« In na Gabrove se je spomnil, ko si je zamislil kolekcijo za diplomsko delo. Tako so se končno spoznali tudi v živo.
Talenti in vedno novi izzivi.
Za magistrsko nalogo pa si je Uroš izbral nov izziv: osredotočil se je na pohištvo z dodatki, zanje je dobil navdih v rokokoju. Pri projektu sodeluje z odličnima Gašperjem Gajškom in Klaro Rešetič, ki soustvarjata divje modne kreacije pod imenom Garnir2. Več o projektu še ne more razkriti, saj se še razvija, za izvedbo pa bo potrebna pomoč številnih obrtnikov, pri čemer se bo zanesel tudi na svojega očeta, ki je spreten rokodelec.
Uroš je od malega kazal zanimanje za ustvarjanje in še zlasti za modo. Pri komaj treh letih ga je malokaj tako navdušilo kot valovanje širokega krila na elegantno oblečeni dami ali živahen cvetlični vzorček na oblekici sestre Rosane. V osnovni šoli ga je zanimalo veliko reči, igral je klavir, fotografiral in se resno lotil tudi pisanja. Leta 2013 je izdal fantazijski roman z naslovom Emma Storm – bratovščina Culis, ta je bil naslednje leto izbran za obvezno čtivo za Cankarjevo tekmovanje za poklicne srednje šole. Najraje pa je imel vse, kar je bilo povezano z likovnim ustvarjanjem. Od tod izvira zanimanje za estetiko, umetnost in pozneje modno oblikovanje. Pri tem ga je mama Milena vedno podpirala in spodbujala. Hodil je na klasično gimnazijo v domačem Novem mestu, med počitnicami, pri šestnajstih, pa je šel na začetni šiviljski tečaj in nato še na nadaljevalnega. Z materialom, ki ga je dobil od okoliških šivilj in zaposlenih v nekdanjem Novoteksu, so nastajali začetni po(ne)srečeni krojaški in šiviljski poskusi. Prvo krilo, narejeno za mamo, ni preživelo, je pa pozneje zanjo ustvaril marsikateri izdelek, pri čemer, poudari, je vedno najpomembnejša žlahtnost tekstila, pa naj gre za razkošen plašč, živahen hlačni komplet, eleganten top .... Veliko oblačil je ustvaril tudi za brata Miloša. Skozi leta Uroševega študija je vsa družina počasi spremenila odnos do oblačil in tekstila nasploh. Bolj cenijo stare, ročno izdelane tekstilije, in namesto da bi takoj kupili nov kos, se raje pozanimajo, ali lahko kje dobijo rabljen kakovosten izdelek, ki ga včasih Uroš še malo dodela … Število oblačil v omarah se postopno manjša, njihova garderoba pa postaja boljša, bolj premišljena, trajnostna in lepša.
Baročni princ v 21. stoletju.
Začel je z oblikovanjem ženske mode, sedaj pa se vse bolj posveča oblikovanju moških oblačil in pri tem briše meje. Moška moda se tudi sicer vse bolj prepleta s tipično ženskimi elementi in tako postaja vse bolj feminilna. Ko je za študijsko obveznost pripravljal svojo zadnjo kolekcijo oblačil, se je ozrl v barok; takrat so moški praviloma nosili petke, razkošne suknjiče, ki spominjajo na obleke, krila ... »Ena opaznejših modnih osebnosti tistega časa je bil Filip Orleanski (brat Ludvika XIV.) in razmišljal sem, kako bi se ta radoživi moški oblačil danes,« razloži Uroš. Ustvaril je kolekcijo, ki je zahtevala veliko truda – od tkanja do ročnih del, kot je pletenje, kvačkanje, vezenje. Marsikatero od svojih kreacij tudi obleče, le visokih pet (še) ne nosi. »Tega mu pa jaz ne bi dovolil,« v šali pripomni brat Miloš, študent fizioterapije, ki pravi, da so visoke pete smrt za stopalo.
Moška oblačila malo drugače.
»Nihče se ne zgraža nad tem, da so ženske povzele moške suknjiče in hlače, je pa za mnoge hudo, če moški obleče krilo,« razmišlja Uroš. Krilo je oblačilo in nikjer ne piše, da je samo za ženske, kar nam kaže že zgodovina oblačenja. Za Škote (in angleškega princa Charlesa) je tudi danes krilo pač eno od oblačil in te izjeme je svet sprejel. Med »navadnimi ljudmi« pa večina še vedno prisega na stereotipe, kaj lahko obleče ženska in kaj »ni za moškega«. Zato tako buren odziv na naslovnico Vougea, na kateri je popularni glasbenik Harry Styles poziral v razkošni obleki! Inženir robotike Mark Bryan, mož in oče, ki ga je Uroš po naključju našel na družbenih omrežjih in o katerem pravi, da je vir navdiha, pa redno nosi krila in visoke pete. S plešasto glavo in mišičastim telesom kljub kostimčku ter visokim petam ne izgublja moškosti, okolica pa ga je tako oblečenega tudi sprejela.
Tudi Urošu krila in nekateri ženski znaki na hlačah, majicah, jopah itd. niso tuji. Kljub nekonvencionalnosti so bila pri nas njegova oblačila doslej dobro sprejeta. Vendar se zaveda, da ustvarja oblačila za manjšino, ki s svojim odnosom do lepote ostaja v mehurčku, izolirana od množice, ki modo nekritično sprejema po dnevnem nareku. Je bil pa začuden, ko je v Milanu, kjer je bil na študentski izmenjavi, doživel v krilu kar nekaj čudnih pogledov in celo opazk. »Pričakoval sem več ekstravagance, pogumnejši pristop, vendar je tudi tam večina ljudi precej standardna.« Ga je pa toliko boj razveselila reakcija tipične starejše Italijanke, ki ga je na cesti glasno pohvalila, ko je v hlačah, ki so bile od kolen navzdol plisirane in so med hojo razkošno plapolale, odhajal v milansko Scalo, kamor so bili povabljeni gostujoči študentje. Zaploskala je in mu glasno pritrdila s pravim italijanskim »Bravo!«. O šoli, kjer je gostoval, pa Uroš pravi, da je tesno povezana z velikimi modnimi imeni, zato pridobijo študentje precej posebnih praktičnih spretnosti. A z veseljem doda, da tudi študentje na ljubljanski fakulteti usvojijo veliko tehnik in tudi sicer zelo široko znanje.
Kaj je prestiž?
Uroš je »po novem« tudi eden od dveh dobitnikov štipendije MO Novo mesto za posebne dosežke. Vesel je, da sta njegova dar in delo prepoznana ter cenjena. Poleg mode ga navdušuje notranje oblikovanje. To se odraža na opremi v stanovanju, ki ga njihova družina počasi in skrbno spreminja v dom ljudi, ki cenijo lepoto. »Mislim, da bi morali redefinirati pojem prestiža. Čedalje bolj vidim prestiž v prtu, ki ga je natančno in z ljubeznijo izvezla moja babica, v majhnih mojstrovinah, čeprav nimajo pečata znanih blagovnih znamk. Prestiž je v enkratnosti, ustvarjalnosti in pravi lepoti, ki pa se ne razkrije vedno že na prvi pogled.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
