Predvsem je pri njem spoštovala to, da je odločno zagovarjal, kar se mu je zdelo prav, s svojimi dejanji pa je pridobil zaupanje ljudi. V politiko je najprej na lokalni ravni vstopila na dolgo prigovarjanje svojih strankarskih kolegov iz Moravč in postala županja. Kar 14 dni je potrebovala, da se je s sprijaznila s tem, da je postala poklicna političarka. Upa, da bo čim manj žensk slišala reči, kaj je meni tega treba, in ji bodo sledile.
Ali ste po tem, ko ste bili čedalje uspešnejši v politiki - dolgo časa ste vodili stranko NSi – občutili, da se niste spremenili toliko vi, temveč zaradi vaše funkcije odnos ljudi do vas?
Če ugotavljate, da se nisem spremenila, me to zelo veseli – ker moja politična pot ni bila tako jasna, ni bilo vse samo lepo, sploh ne. Vedno sem si pa rekla, da ne glede na to, na kakšni funkciji sem, bom naredila vse, kar je v moji moči. Funkcije pridejo in gredo, naša dejanja ostanejo. Že od začetka sem bila sicer deležna veliko poniževanj in diskreditacij na lokalni ravni. Ampak sem vedno verjela, da če na poti vztrajaš in narediš vse, kar zmoreš, sčasoma pride tudi uspeh. Hkrati pa tisti ljudje, ki to želijo videti, tudi vidijo. Nekateri te bodo vedno diskreditirali, kritizirali oziroma bodo negativno nastrojeni, pa če še tako dobro delaš. Vsem ne moreš nikoli ugajati. Spodbujali pa so me uspehi, pohvale in zahvale tistih, ki sem jim lahko pomagala ali v politiki dobro zastopala njihova stališča. Lahko rečem, da sem imela veliko oporo tudi v veri, česar nisem nikoli skrivala, a tudi nikoli nikomur vsiljevala. Prav tole spoznanje me je vedno spremljalo: če je Kristus delal samo dobro, pa so ga na koncu vseeno križali, kaj naj potem pričakujem jaz? Preprosto je treba iti naprej in delati tisto, kar misliš, da je dobro in prav.
So bile te kritike že nekdaj tako brutalne ali so danes za kakšno stopnjo hujše?
Kritik, takšnih ali drugačnih poniževanj in napadov je danes z mnogimi družbenimi mediji gotovo več. Včasih sem to doživljala v lokalnem časopisu ali tu in tam s kakšnim člankom v katerem od večjih medijev. Veliko ljudi danes spremlja družbena omrežja, pri čemer velja opozoriti, da ni toliko negativnih ljudi, ampak imajo nekatere stranke zaposlene oziroma nastavljene ljudi za to, da diskreditirajo druge. To počno preko lažnih računov, kar bi prepovedala, več telefonov, spletnih omrežij, tako da je taka diskreditacija lahko zelo premišljena in načrtna. Ljudje lahko hitro dobijo vtis, da je v družbi veliko nestrpnosti. Menim, da bi morali takšno početje razkrinkavati, čim bolj obelodaniti, ljudi na to pripravljati in opozarjati. Večina ljudi ne mara tega in so nesrečni, ker se nam to dogaja. Če bi to razkrinkavali, če bi ljudje to zavračali, potem takšni mediji tudi ne bi imeli velikega uspeha. Na žalost pa še vedno kar preveč ljudi naseda vsemu temu. Pogosto se mi zdi škoda časa in živcev, da bi se odzivala na sovražne objave. Četudi si že utrjen, še vedno ni prijetno brati laži o sebi. Temu se skušam izogniti.
Da človek ohrani vsaj še malo notranjega miru, razumem. V nedavnem intervjuju v Oni plus vas je pohvalil Milan Kučan in vas omenil v imenitni družbi glasnic razuma. Navedel vas je med ženskami, ki imate avtoriteto in nam dajete upanje, da izhod obstaja. Kako sprejemate ta poklon?
Tega intervjuja nisem brala, so mi pa nekateri zanj povedali. Vsaka pohvala človeku dobro dene, to priznam. Seveda pa je, če me kdaj pohvali Milan Kučan, to za nekoga drugega takoj povod za napad, za umeščanje na levico in podobno. Ampak za take stvari se ne mislim več sekirati. Mi je pa žal, da temu nekateri ljudje zlahka nasedejo – če ne trobiš v isti rog z našimi skrajnimi desničarji, si pa že kar levičar. Vsaka pohvala je pa dobrodošla, še posebej če ob tem pri sebi vem, da vse, kar delam, delam zato, ker mislim, da je tako prav. Jasno tudi povem, da sem krščanska demokratka, in nisem nikoli razmišljala, da bi šla levo ali desno, ampak se vedno držim vrednot krščanske demokracije.
Kaj so vas naučili na evropskem političnem parketu? Je tam manj surovo?
Podtikanj in tekmovalnosti je v evropskem parlamentu zagotovo manj, ker drug za drugega nismo tekmeci, in tudi ni velikih zamer, ki jih je v domači politiki veliko več. Pa tudi raven komunikacije je na višji, kulturnejši ravni, znamo sodelovati, drug drugega pohvaliti – ne glede na to, iz katere politične skupine kdo prihaja. Če si kdo pohvalo zasluži, jo izrečemo. Nenehno tudi sodelujemo, pravzaprav moramo, saj tam ni formalnih koalicij in opozicij, ampak se dogovarjamo in sklepamo kompromise, iščemo skupne rešitve. Tega, da vključuješ druge, sem se tudi sama na vodilnih funkcijah skušala vedno držati. Kot županja sem vedela, da imajo tudi druge stranke dobre predloge, in bila bi nespametna, če jih ne bi vključila v svojo politiko. Tega je v Sloveniji premalo. Vsakokratna koalicija vedno premalo upošteva pametne, dobre predloge opozicije, zato prihaja do čezmernih napetosti.
Zdaj smo še posebej v obdobju čezmernih napetosti in delitev ter podpihovanja razdeljenosti. Kaj vas glede tega skrbi?
Prej sva že govorili o sovražnem govoru in podpihovanju – to je lahko zelo zelo nevarno in to lahko nekateri ljudje vzamejo zelo dobesedno, zato lahko prihaja do nasilja, nasilnih protestov, do družinskih tragedij, celo do terorističnih napadov. Tega bi se morali vsi bolj zavedati. Besede, ki jih nekdo v javnosti napiše ali izgovori – še posebej če so to pomembni ljudje v politiki, odločevalci ali pomembne javne osebnosti – lahko imajo zelo hude in daljnosežne posledice. Ne glede na to, ali trenutno vlado podpiramo ali ne, pa bi take ukrepe, ki jih predlagata stroka in znanost ter jih sprejemajo tudi v drugih državah, morali vsi sprejemati z razumevanjem, ker lahko tako vsak izmed nas pripomore k izboljšanju stanja. Seveda lahko poteze vlade tudi kritiziramo, vendar bodimo pri tem selektivni in poglejmo, s čim se ne strinjamo, kaj pa je samo napihnjeno, pretirano in ne vodi nikamor.
Govorimo o razdeljenosti slovenske družbe, prav tako to velja v tem trenutku za ZDA, tudi v Evropi se to nakazuje ... Je to obdobje razdeljenosti?
K tej razdeljenosti pripomorejo tudi razni populisti, na žalost jih imamo tako v Evropi kot ZDA na oblasti, to lahko za nekaj časa potegne za sabo tudi politike v drugih državah, saj naenkrat mislijo, da je to edini način za zmago, pozabijo pa na zdravo pamet. Ampak neka dolgoročna uravnotežena pozitivna politika ne izbira populističnih sredstev, temveč naredi tisto, kar mora, kar je pametno, kar je v skladu s strokovnimi smernicami in se ne ozira na populizme. Nemčija, na primer, vseskozi vodi uravnoteženo politiko. Dolgoročno populizem ne prinaša rešitev in mislim, da bo sčasoma tudi takšna politika izzvenela. Sicer se nam slabo piše. Moramo pa si vlivati upanje in stremeti k rešitvam. Optimizem mora premagati pesimizem in temačnost. Zame najsvetejši demokratični inštrument so volitve, abstinenca ni prava pot. Za to, da se lahko prav odločimo, pa moramo tudi nekaj narediti – ne smemo poslušati populistov, ampak pogledati programe in ravnanja strank, politikov, preveriti preteklost, izbirati prave vrednote. Nobena politika ni idealna, ampak če se mi pametno odločamo, sodelujemo, je lahko taka politika boljša. Tudi če v njej sodelujemo, ne le kot volivci, ampak tudi kot politiki na različnih ravneh. Velikokrat sem si že rekla, kaj mi je tega treba, saj mi je bilo prej v pedagoškem poklicu veliko lažje in lepše, tudi za družino je bilo to udobneje. Po drugi strani pa je treba nekaj storiti, ne moremo kar prepustiti vsega populistom oziroma tistim, ki vodijo našo prihodnost v negativno smer. V družbi mora biti več tega zavedanja, da lahko vsak na svoj način na svojem področju pripomore k boljši politiki, k boljši državi, k boljšemu svetu. Tukaj ne smemo dvigniti rok.
Če pustimo epidemijo ob strani – kaj zagovarjate v slovenski družbi, kakšno bi jo radi videli?
Zagovarjam dialog, manj delitev, več medsebojnega spoštovanja, ne nasedajmo tistim, ki nas želijo spreti, ki želijo prepir. Verjamem, da bo epidemija enkrat premagana, verjetno sredi prihodnjega leta, dotlej pa poskusimo čim bolj normalno in polno živeti. To krizo bomo preživeli in za njo bodo zagotovo spet prišli gospodarska rast, normalno šolanje, srečevanje in druženje, potovanja. Verjamem, da bomo tudi to krizo enkrat prebrodili. Zaupam v delavnost, ustvarjalnost in poštenost človeka. Slovenci smo lahko na marsikaj in marsikoga ponosni, prav tako na lepote naše dežele, zato nam nikoli ne sme zmanjkati volje in poguma, da bi se nehali truditi za to uspešno slovensko zgodbo.
Mnoge skrbi za delovna mesta, grozljivo je spremljati zapiranje lokalov, turizma, športnih objektov …, kot smo slišali, je EU že sprostila ogromno sredstev.
Evropska unija je naredila velik korak, saj se bo Evropska komisija prvič v zgodovini zadolžila na trgu v dobrobit vseh držav članic. Za Slovenijo je tako predvidenih več kot šest milijard evrov nepovratnih sredstev. Seveda pa smo v Evropskem parlamentu zahtevali, da morajo ob tem vse države članice spoštovati vladavino prava. Gre za temeljno vrednoto EU, poleg demokracije, od katere ne bomo odstopali. V času tega intervjuja pa je spet prišlo do zastoja, saj se Madžarska in Poljska ne strinjata, da bi bil pogoj za črpanje evropskih sredstev tudi vladavina prava. Z vetom želita blokirati večletni finančni načrt. Tako Slovenija kot druge države bi bile v zelo veliki krizi, če ne bi EU vzpostavila mehanizma za pomoč državam. Upam, da bomo zdržali in da bodo ti ukrepi čim bolj in čim prej pomagali podjetnikom. Žal bodo nekateri za vedno zaprli vrata, a verjamem, da bo po epidemiji spet vse šlo navzgor, vmes pa moramo ljudem omogočiti preživetje – z različnimi oblikami pomoči in primernimi ukrepi.
Verjamete, da država ne bo s temi sredstvi na nikogar pozabila? Skrbi me tudi za filmarje, kulturnike v prekarnih oblikah zaposlitve.
Nikogar pustiti za seboj je v tej krizi vodilo tudi na evropski ravni. Vsak je pomemben, vsak je potreben. Vsakemu stoodstotno pomagati se ne da, a vsaj v tolikšni meri, da bodo ljudje lahko preživeli to krizo, da bodo videli neki izhod v prihodnosti, to pa vsekakor. Tako dobro in obsežno, kot je Evropska unija delala in reševala to krizo – ne vem, če je bilo že kdaj tako! V prvem valu pandemije so bile vse države v stiski in si niso mogle medsebojno pomagati, potem je to steklo. EU je tudi takoj mobilizirala več finančnih sredstev za nabavo zaščitne opreme in se zelo aktivirala pri iskanju novega zdravila s financiranjem določenih raziskav. Podpisala je že več pogodb za skupno nabavo varnih cepiv. Prihodnji večletni finančni okvir zagotavlja več sredstev za okrepitev zdravstvenih sistemov v državah članicah. Imamo evropsko agencijo za zdravila, ustanovljene bodo še nove agencije, pandemije se bodo v prihodnje bolj centralno spremljale, EU bo tudi nosilka strategije za boj proti raku. EU je bila tudi pobudnica donatorske konference za cepivo, da bi to bilo dosegljivo za vse države sveta. Če je bila EU kdaj aktivna, je to gotovo v tem trenutku, in kot ženska sem še posebej ponosna na predsednico komisije Ursulo von der Leyen, tudi sama je ne samo političarka, temveč tudi mati in zdravnica, ki je zelo odločno pristopila k temu problemu. Tudi Angela Merkel, ki je na čelu trenutno predsedujoče države Svetu EU, je političarka ob pravem času na pravem mestu. Ljudje zaupajo njeni preudarnosti, ima ugled in je močna. Zdaj lahko gotovo vidimo, koliko pozitivnih stvari nam prinaša članstvo v EU. Če bi ostali v taki krizi sami, bi nam bilo veliko huje.
Omenili ste dve močni političarki. Je v zadnjih nekaj letih ženskam v politiki kaj lažje ali je enako težko?
Pomembno je, da so ženske v politiki, kot tudi, da sodelujejo pri odločanju v podjetjih. Raziskave kažejo, da so podjetja, ki so po spolu uravnotežena, uspešnejša. Biti politik je samo po sebi zahtevno. Pred sabo imam še štiri leta politike, potem bo čas pokazal, ali sem še kje potrebna ali lahko grem v zaslužen pokoj. Upam, da samo zato, ker je politika težka, ženske ne bodo rekle: tega se ne grem več. Prav zato, da bo politika boljša, morajo v njej sodelovati tudi ženske.
Kako pa vi zasebno viharite skozi te čase?
Imam še več dela kot sicer (smeh). V Bruslju grem zvečer iz službe domov in lahko, recimo, berem knjigo, doma imam pa poleg dela na daljavo še veliko drugega za postoriti – imamo kmetijo, vnuke ... Po drugi strani je pa lepo, saj sem lahko več s svojimi vnuki, vsaj s tistimi tremi, ki so doma, s šestimi pa na žalost samo preko sodobne tehnologije. Lahko priskočim na pomoč, kaj skuham in bolje poskrbim za moža kot sicer. Morda lahko zdaj tisti, ki so bili prej povsod po svetu, končno gredo v bližnji gozd, recimo. Jaz grem zelo rada v gozd na sprehod ali nabirat gobe – tudi včeraj sva z možem naredila lep sprehod okoli vasi. Sicer utrujena, a polna lepe energije nato spet lažje sedim in delam za računalnikom. Tudi glede knjig imam še veliko načrtov – kaj vse še moram prebrati.
Ste kdaj razmišljali, da bi svoje življenje ujeli v knjigo?
To imam še tudi v načrtu. Politični del bom enkrat zapisala z vsemi podrobnostmi – to je moj osebni dolg. Šele potem bom verjetno lahko pisala kaj drugega. V preteklosti sem namreč pisala igre za odrasle in otroke, tudi kakšen esej ali roman. Če mi bo zdravje dopuščalo in bodo okoliščine primerne, bom po tem mandatu, če ne prej, zagotovo še kaj napisala.
***
Ljudmila o svojem receptu: »Ugotovila sem, da uspešnejši ko si in več dobrega, kot ti uspe uresničiti, bolj te nasprotniki kritizirajo, ker jim ni všeč, da ljudje opazijo tvojo uspešnost. Že prvo leto sem se hitro učila, kaj pomeni biti politik. Te stvari so se potem ponovile, ko sem bila predsednica stranke – takrat je bilo veliko negativizma in govorjenja, da še nikomur ni uspelo vrniti stranke v parlament, da nisem karizmatična, da nisem sposobna … To je bilo tudi eno izmed težjih obdobij mojega političnega udejstvovanja, a sem se držala svojega 'recepta' in naredila vse, kar je bilo takrat v moji moči – skupaj s svojimi pomočniki, sodelavci. Čas je pa vendarle pokazal, da nam je uspela vrnitev v parlament, kar si štejem kot enega izmed največjih političnih uspehov, predvsem ker smo rešili krščansko demokracijo v Sloveniji. Na to sem ponosna.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
