Medtem ko mlajši in aktivnejši lažje prestajajo potek bolezni ter ukrepe in omejitve, so na drugi strani starejši, ki se s posledicami epidemije ter z njimi povezanimi spremembami in tveganji težje soočajo. Pesti jih osamljenost, zaskrbljeni so, da ne bodo imeli dostopa niti do najosnovnejših dobrin. Zato so prostovoljci, ki gredo zanje na primer v trgovino ali lekarno, ali pa z njimi »samo« poklepetajo, nepogrešljivi.
Starejši so ta hip, ko se med nami širi koronavirus, med najbolj ranljivimi. Bolezen lahko prav njih najbolj prizadene, močno pa na kakovost njihovega življenja vplivajo tudi veljavni ukrepi.
Že od marca, z izjemo poletnih mesecev, ko epidemije in tako strogih omejitev ni bilo, imajo precej drugačen vsakdan. »Predvsem je ta poln tesnobnih občutkov. Kar se dogaja, na starostnikih pušča velik pečat. Prežema jih strah. Bojijo se, kaj jim bo prinesel ta čas. Zelo pogrešajo stike v živo, saj se med sabo ne smejo družiti, mnogo pa je med njimi celo takih, ki živijo sami. Zato so naši prostovoljci iz programa Starejši za starejše, ki se udejanja v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije, zanje skoraj življenjskega pomena,« poudarja Rožca Šonc, vodja programa Starejši za starejše (SZS). Potreb je veliko, še doda, zato »naše prostovoljke, ki pomagajo starejšim, dobesedno izgorevajo«.
Kar skozi okno
Namen programa je, da mlajši in aktivnejši upokojenci pomagajo starejšim in malo manj samostojnim ali celo obnemoglim starostnikom. Glavni smisel SZS je obisk na domu, na kar so ukrepi močno vplivali. »Še vedno, če je bilo nekomu treba zagotoviti živila iz trgovine ali na primer zdravila iz lekarne, smo jim jih odnesli na dom, vendar smo izmenjavo izpeljali na varen način. Potrebščine smo jim pustili pred vhodnimi vrati ali jim jih podali skozi okno,« je Šončeva opisala, kako je bilo videti prostovoljstvo v času virusa.
Halo, kako si
Eno najpomembnejših vlog so mlajši predstavniki jeseni življenja odigrali na daljavo, in sicer ko so svojim starejšim kolegom krajšali čas prek telefona, saj so z njimi klepetali, jih obveščali o virusu, predvsem pa jih bodrili, saj je po besedah Šončeve močno opaziti, da je vzdušje zelo prežeto s skrbmi. »Na srečo tehnologija omogoča, da so se uporabniki in prostovoljci povezali po telefonu in drug drugega s pogovorom malo razvedrili, opolnomočili, ker, bom še enkrat poudarila, je bila prav pomiritev ena od glavnih aktivnosti prostovoljcev. Namenjali so jim tople besede, jim vlivali optimizem, spodbudo in jih tolažili, da bo seveda tega enkrat konec.«
Sporočilca so kar letela
Upokojenci so si med sabo, kot še pove vodja programa Starejši za starejše, precej pošiljali tudi kratka sporočilca z lepimi mislimi, »ali lepe fotografije, na primer slike rož, zato da drug drugega spomnijo, da niso sami, da se z drobno pozornostjo malo razveselijo. Ker tako dejanje lahko pomeni ogromno v sicer hudi obremenitvi zaradi misli na črno statistiko, kot je število umrlih na dan, s katero smo oblegani z vseh kanalov,« razlaga Šončeva in s ponosom poudari, da so v samo dveh mesecih in pol karantene opravili kar okoli 40.700 telefonskih pogovorov in besedilnih sporočil!
(Ne)vidni
Rožca Šonc pravi, da imajo njihovi prostovoljci toliko dela, da pri nekaterih prihaja do izčrpanosti, celo izgorelosti, zato si želijo novih prostovoljcev.
Tisoč devetsto osem prostovoljcev se je tako zelo izkazalo, in to ne samo ker so bili na voljo za klepet, ampak so med 1. junijem in 30. oktobrom opravili tudi 26.663 obiskov pri skoraj 20.000 osebah. V največ primerih so dostavljali zdravila iz lekarn, iz trgovin prinašali hrano, delili so tudi podarjene tople obroke. »Prostovoljci programa smo tako v prvem valu epidemije, kot tudi zdaj, ko smo sredi drugega vala, dokazali, da nam je mar za sočloveka, kar je poslanstvo prostovoljstva in medsebojne pomoči, in to dokazujejo tudi rezultati dela. In ne delamo zato, da bi nas hvalili, želimo pa si priznanja za motivacijo dela v prihodnje, še posebno v tako oteženih pogojih dela, s kakršnimi smo soočeni zdaj. Naj ob tem omenim še, da težko sprejemamo oceno nekatere javnosti, da smo nevidni. Prav gotovo nismo nevidni za 19.575 oseb, ki smo jih obiskali, in za tiste, ki smo jim nudili in organizirali pomoč,« dejstvo izpostavi Rožca Šonc.
Malo se bo naslonila
Ena od prostovoljk, Albina s Ptuja, upokojena višja medicinska sestra, razkrije, da izjemno rada pomaga, vendar prostovoljstvo predvsem iz čustvenega vidika ni vedno najbolj enostavno, saj je precej tudi težkih trenutkov in spoznanj. Kot prostovoljka vsak dan obiskuje 94-letno gospo, ki živi sama, saj ima vse svojce v Zagrebu. »Ti bi jo radi odpeljali k sebi domov, a ženica vztraja, da dokler bo lahko, bo ostala na svojem domu. Kljub temu, da je še bistra, njeno zdravje že precej peša, poleg vsega pa še zelo slabo vidi. Bi si upala reči, da sem ta hip zanjo kot prostovoljka nepogrešljiva. Odvisna je od mene. Se me je tudi navadila, navezala name in mi zaupa. Med drugim z njo tudi poklepetam. Ravno zadnjič sva se kakšno uro pogovarjali, nakar se je naenkrat naslonila name in mi rekla, naj ji zdaj dam samo še protibolečinsko tableto, potem pa bi rada malo počivala,« o lepem čustvenem trenutku, polnem zaupanja in naklonjenosti, priča prostovoljka Albina, ki poudarja, da si, kar je moč ugotoviti iz prakse programa, marsikateri slovenski upokojenec svojo starost brez prostovoljcev programa Starejši za starejše bolj težko predstavlja.
