Bolnik s covidom-19 je na intenzivnem oddelku povprečno po tri tedne in tudi več. Zaščitna oprema za zdravstveno osebje je dobra, če se pravilno uporablja. Delo v popolni zaščitni opremi je zahtevno in izčrpavajoče.
Delo s pacienti s covidom-19 kljub zaščitni opremi, ki jo imajo zdravniki in sestre na voljo, ni enostavno; izpostavljeni so tveganju za okužbo, a vendar večina zmore in z veliko volje dela – tudi v Splošni bolnišnici (SB) Novo mesto, ki je covid bolnišnica s covid oddelkom in covid intenzivo, ima pa tudi svoj urgentni center. Prav tu so se kot prvi že od začetka epidemije koronavirusne bolezni letos spomladi začeli srečevati z bolniki s covidom-19, saj je bila tu dolgo edina točka za testiranje in tako imenovana siva cona.
Diplomirana medicinska sestra Maja Martinšek, glavna sestra urgentnega centra z bolniki s covidom-19, dela od samega začetka. Kot razloži, so od vsega začetka zastavili varstvo vhodov v bolnišnico, vse storili za varnost in se prilagajali navodilom stroke ter razmeram, ki so se spreminjale.
Zaščitna oprema se je izpopolnjevala
V UC so že prej imeli prostor v izolaciji, ki je še pred spomladansko epidemijo covida-19 služil izolaciji pacientov, ki so imeli na primer rdečke in druge nalezljive bolezni. V filtru, kot rečejo, so se zdravniki in medicinske sestre preoblačili v posebno varnostno opremo (OVO-opremo), brez katere pri takem delu seveda ne gre.
»Naša bolnišnica je vedno sledila izboljšavam za zaščito delavcev, in takoj ko je bilo mogoče, je naročila tako imenovane PAPR (Air-Purifying Respirators). To je res odlično. Gre za zaščito glave z vpihom zraka prek filtrov, nič se ne megli, kot se lahko sicer pri maski in vizirju. Z uporabo PAPR so maska in očala odpadli, čeprav prvo različico na urgentnem centru še kdaj uporabljamo,« pove sogovornica.
Zdaj tudi nimajo več kirurških plaščev, ampak posebne šivane vodoodporne plašče, ki se po uporabi zavržejo v pranje. Odlagajo jih v posebne vreče. Za vsakega bolnika je potreben nov plašč, »ker je vse skupaj lahko precej kužno. Ko jemlješ bris, bolnik lahko zakašlja in drobni delci ter kapljice se razpršijo tudi na plašč,« pojasni Martinškova. Tudi PAPR se opere, razkužuje in suši v sterilizaciji, kar pomeni, da so za večkratno uporabo. Preostalo opremo, rokavice, zaščito za čevlje in maske, se po uporabi zavrže.
V preoblačenju so že zverzirani
Na vsakem delovišču, kjer se zdravstveno osebje oblači in slači iz posebne varnostne opreme, ki ji rečejo OVO-oprema – seveda gre za različne prostore –, imajo napisano, kako to početi. Vsak to stori sam, brez pomoči sodelavca, le pri slačenju, kjer je nevarnost okužbe večja, sta dva, da sodelavec lahko na kaj opozori.
Na začetku je slačenje in oblačenje v OVO-opremo trajalo dlje, previdneje in s strahom so to počeli kot zdaj, »ko smo že bolj izurjeni in gre vse hitreje. Tudi v minuti zmoremo.«
Pijejo manj tekočine, da ni treba na stranišče
Kljub posebni obleki so torej zdravniki in medicinske sestre izpostavljeni tveganju za okužbo, kar prinaša stres in psihični pritisk, a delo v popolni zaščitni opremi je tudi sicer zahtevno in izčrpavajoče.
Kdor na primer jemlje brise v urgentnem centru, mora v »skafandru«, kot rečejo opremi po domače, zdržati osem ur oziroma čim dlje. Da ni treba hoditi na stranišče, pije manj, čeprav je pod to zaščitno obleko zelo vroče. Spodaj so oblečeni v svoje delovne uniforme. Tisti zdravniki in sestre, ki delajo na covid oddelku oziroma na covid intenzivi, kjer je izpostavljenost okužbi še večja, pa imajo spodaj posebne filter obleke. Te so malce zračnejše in lažje. A njihove izmene trajajo lahko tudi po 12 ur! Tu obujejo tudi posebna filter obuvala; ne gre le za zaščitno prevleko po čevljih.
Covid ambulanta
Tudi v drugem valu epidemije na UC delajo s pacienti s sumom na covid-19 ali s tistimi, ki imajo potrjeno bolezen. K njim namreč vsakodnevno prihajajo na pregled ljudje z zvitim gležnjem, opeklinami, bolečinami v trebuhu in prsnem košu ter z raznimi kroničnimi boleznimi, ki so že pozitivni ali s sumom na to okužbo. »Ker je zdaj že toliko okužene populacije, takih bolnikov ni malo. Zdravnik jih pregleda; nekateri, ki niso ogroženi, gredo domov, včasih pa so tudi sprejeti na covid oddelek,« pove Martinškova.
Poudari trud, da ločujejo obravnavo okuženih in tistih s sumom na okužbo z novim koronavirusom ter zdravih oziroma neokuženih bolnikov. Vsak obiskovalec UC pozvoni na domofon, ob prihodu dobi vprašalnik, in včasih je covid anamneza razvidna že iz odgovorov, da se pravilno razporedi v obravnavo. Če je najmanjši sum na okužbo, morajo pristopati, kot da je okužen, saj je varnost zdravstvenega osebja na prvem mestu.
Najhujše še vedno ni za nami
Maja Martinšek ne spada med medicinske sestre, ki bi jih bilo posebej strah, ko je morala začeti delati z bolniki s covidom-19. »Naj se sliši še tako nenavadno, ampak meni sta se to zdela zanimiva izkušnja in izziv. Ni me bilo strah, zdelo se mi je, da sem poklicana za to. Že ko sem šla v zdravniški poklic, sem vedela, da ne bom delala z zdravimi ljudmi, ampak z bolnimi,« pravi sogovornica, ki je bila do zdaj dvakrat testirana na novi koronavirus, ker je bila malo prehlajena in se je bala, da ne bi morda koga okužila. Doma ima družino, štiri že odrasle otroke, tudi enega vnuka, a iz nevarnosti okužbe z novim koronavirusom pri svojem delu v bolnišnici ni delala velikega problema.
Čeprav je Martinškova po naravi optimist, je obenem tudi realist. Meni, da bo stanje zaradi covida-19 še bolj resno, da bo bolnikov še več, in potruditi se bodo morali, da bo zdravstvenega osebja dovolj, da bodo vsi bolniki primerno oskrbovani. Vsem ljudem zato polaga na srce, naj se vedemo odgovorno ter upoštevamo vsa navodila in ukrepe stroke, ki so tako enostavna – zaščitna maska, higiena, varnostna razdalja.
Je to res tako hudo, gre res za kratenje svobode in človekovih pravic, kot nekateri oznanjajo? Kdor to misli, bi moral iti vsaj za en dan delat v covid intenzivo, kjer se večina bolnikov na respiratorjih bori za življenje, zdravstveno osebje pa pregoreva od naporov v vročih skafandrih, ko jim pomaga. Gotovo bi si kmalu premislil.
