Bržkone skoraj ni Mariborčana, ki ne bi poznal frizerskega salona Škarica. Frizerstvo se nahaja v središču mesta ob Dravi, vodi pa ga lastnik in prvi frizer salona Smiljan Škarica.
Z njim smo se pogovarjali v prostorih frizerstva, enem izmed 2800 salonov, ki samevajo od 24. oktobra, ko so se vrata zaprla po odloku vlade. Enak ukrep je doletel še drugo podjetje družine Škarica, v Gornji Radgoni, kjer salon vodi Smiljanova mama. Tako kot marca in aprila so tudi tokrat vse zaposlene poslali na čakanje; kot priznava Škarica, so sicer ob prvem valu morali razmišljati tudi o odpuščanju. Pojasnjuje, da ob ustavitvi javnega življenja preprosto niso vedeli, koliko državne pomoči si lahko obetajo, ne nazadnje je ta prišla šele ob koncu aprila, zaradi česar so bili primorani uporabiti premostitveni kredit, s katerim so zagotovili pravočasno plačilo za vse zaposlene.
Fiksni stroški
Subvencioniranje čakanja na delo ob zaprtju dejavnosti le deloma pokrije stroške, zato Škarica skupaj s kolegi na Obrtni zbornici Slovenije (OZS), kjer je predsednik Sekcije frizerjev in kozmetikov Slovenije, vlado poziva, naj pomaga tudi s preostalimi fiksnimi stroški; v primeru našega sogovornika je to odplačevanje kreditov, saj je šele pred nekaj leti kupil in obnovil prostor, kjer deluje frizerstvo, za mnoge druge pa je to najemnina. Škarica pravi, da je pri banki sicer dosegel odlog plačila, kar pa samo predstavlja dodaten strošek. Ne dvomi, da bodo ob podaljšanju trenutnega stanja številni frizerski saloni prisiljeni dokončno zapreti vrata.
Logična posledica ustavitve javnega življenja je razmah sive ekonomije. »Bojim se, da bo tega vse več, ker ljudje pač morajo preživeti,« stisko frizerjev opisuje Škarica in dodaja, da je sicer tudi v »normalnem« času delo na črno trn v peti tega poklica, zaradi česar so že večkrat pozvali inšpekcijo, naj poostri nadzor.
Hitre spremembe odlokov
Kaotični postopki sprejemanja odlokov žalostijo našega sogovornika, saj so se regulative menjale tako rekoč iz ure v uro. »V ponedeljek, torek, sredo smo delali po principu ena oseba na prostor, ne glede na kvadraturo, v četrtek in petek z eno stranko na 20 kvadratnih metrov ... še isti dan popoldne pa je prispela informacija, kar naenkrat, da bomo že naslednji dan povsem zaprli.« Škarica je opisal izkušnje določenih kolegov, ki so celo vložili sredstva v postavitev gips plošč, a se je to ob spremembi odlokov dva dni kasneje izkazalo za strani vrženi denar.
Podobno je bilo z zaščitno opremo. Ob poslabšanju epidemiološke slike je bilo rečeno, da so vizirji za celoten obraz obvezni, že dva dni kasneje pa je prišla informacija, da – poleg maske – zadostujejo že zaščitna očala. »Kot da se norca delajo iz tebe,« pravi sogovornik in poudari, da pri dodatni opremi ne gre za zanemarljiv strošek. V primeru njegovega salona zaščitna oprema stane približno 150 evrov na mesec, zato upa, da jim bo tudi glede tega država prišla naproti in pomagala pri nabavi materiala po vzoru OZS, ki je tako uspela vsaj malo pripomoči določenim frizerskim in kozmetičnim salonom v teh težkih časih. Ob vsem povedanem si Škarica želi zgolj, da bi vsaj 48 ur prej dobili podatke o načrtovanih ukrepih, da se lahko nanje pripravijo v odnosu s svojimi strankami in dobavitelji. Frizerji »pogrešamo ušesa, ki bi slišala«, pravi; sicer pa zagovarja dialog, ne raznih peticij in »agresivne retorike«.
Po vnovičnem odprtju opaža več prometa, a bo ta, sodeč po izkušnji spomladi, kratkoročen: »Tiste prve tri tedne je bilo veliko dela, potem pa se umiri … Saj ne moreš dvojno barvati ali dvojno postriči. Ne moreš dobiti nazaj, kar si izgubil.« Škarica se poleg striženja med drugim aktivno ukvarja z organizacijo raznih seminarjev, njegovo frizerstvo pa ima tudi distribucijo za nemško lasno kozmetiko Glynt. Omenjeni dejavnosti sta prav tako v mirovanju, v podjetju pa tako ali tako veliko večino prometa naredijo v salonu. Je pa zato ekonomska realnost toliko hujša za razne samozaposlene (freelancerje), katerih posel temelji na snemanju spotov ali reklam ter na profesionalnem fotografiranju, skratka, dejavnostih, ki že skoraj celo leto delujejo v skrajno zmanjšanem obsegu zaradi omejitev.
Kaj pa dijaki in dijakinje?
Zaprtje frizerskih salonov in šol je še posebno prizadelo dijake in dijakinje frizerske šole, ki na daljavo pač ne morejo pridobivati izkušenj. Škarica tukaj predvsem izpostavlja prve in druge letnike, ki jim je onemogočeno pridobivanje ustreznih znanj. Zato upa, da bodo primanjkljaj znanja uspeli nekako nadomestiti, pa četudi s prakso v času poletnih počitnic. Škarica je to težavo opazil že lani ob srednješolskih zaključnih izpitih, kjer je bilo videti, da dijaki in dijakinje »nimajo te samozavesti, kilometrine in prakse. Treba bo vložiti veliko časa, da se to nadoknadi.«
Veliko bodo morali nadoknaditi tudi saloni, ki se jim letos obeta najmanj trimesečni izpad dohodkov, a kot pravi Škarica, »frizerstvo nikoli ne bo izumrlo«. Vendar v isti sapi doda, da se je treba v času aktualne krize tudi zavedati, da potem »ko nekdo frizerstvo zapre, ga ne bo spet odprl«.
