Poleg naštetih dvojčkov in trojčic imajo na šoli še tri pare dvojčkov. Toda toliko, kolikor jih je tokrat v prvih razredih, jih ni bilo še nikoli. Ravnateljica pravi, da je prav zanimivo srečevati te razposajene dvojne obrazke. Trije pari dvojčkov so namreč enojajčni, le en par – deček in deklica – je dvojajčen. Da o navihanih trojčicah Eli, Viti in Zali ne govorimo. Ne le da so tri, še podobne so si kot jajce jajcu. V prvih mesecih po njihovem rojstvu jih je še mamica težko razločila, zato so imele na rokicah barvne zapestnice še iz porodnišnice. Zdaj pa ni več problem, saj je Ela, ki je prišla tudi prva na svet, malce drobnejša od sestric. »Vsaj nje ne moreš zgrešiti, medtem ko preostali dve še vedno včasih zamenjam,« se je nasmehnila njihova mamica Maja Fidler Lončarič. Ko smo jih vprašali, ali vedo, zakaj jim pravimo trojčice, so zamišljeno poskusile: »Ker nas je mami tako rodila!«
Poplava dvojčkov v malem mestu
Ker so prav ti otroci pripomogli k razdelitvi prvega razreda na dva oddelka, so jih še pošteno razdelili po razredih. Pri razredničarki Veri Pesjak sta dva para, in sicer Simon in Aljaž Matijec ter Lea in Tea Jerot. Pri Bredi Jakop pa so Kaja in Gal Kovšak ter Matej in Jernej Kožuh. V tem razredu so tudi trojčice Ela, Zala in Vita Lončarič. Pesjakova je povedala, da nima težav z ločevanjem dvojčkov, saj eden od Matijecevih (Simon) nosi očala, pri Lei in Tei pa se tudi vidi razlika – čeprav sta enojajčni, je ena malce drobnejša. »Dveh parov dvojčkov v razredu še nisem imela,« je povedala. Ima pa kar nekaj izkušenj z njimi – dvojčka sta namreč njena vnuka, prav tako prvošolčka, njen drugi sin pa je poročen z dvojčico. »S sestro sta si tako podobni, da sem v mestu nekajkrat sinovo punco zamenjala za njeno sestro.«
Podobno izkušnjo ima tudi druga razredničarka Breda Jakop – njen sin je poročen z eno od trojčic. »Redko kdo ve, da so bile tri, ker je ena že zelo zgodaj umrla, preostali dve pa sem celo učila,« je razložila. Tudi ona nima večjih težav z ločevanjem dvojčkov. Če pa se zmoti, ji to povejo, saj so še premajhni, da bi se znali poigrati na račun svoje podobnosti. Kako pa loči trojčice? »Ela je malce drobnejša, Zala pa ima vedno v laseh obroč. Poleg tega so v razredu vsaka na svojem koncu, saj so že prvi dan sedle vsaka v svojo klop.« Učila je že tudi njihovega očeta Robija Lončariča.
Tri namesto enega
Si predstavljate, da pričakujete enega otročička, pa potem izveste, da boste dobili kar tri? To se je zgodilo Maji in Robiju Lončariču, ki sta si želela družbe za sina Brina. »Hotel je sestrico, dobil je tri,« se je pošalila mamica Maja. Na prvem ultrazvoku ji je ginekologinja povedala, da pričakuje dvojčke, in jo prosila, naj pride čez teden dni na kontrolo, da bodo novico potrdili. In ko se je naslednji teden vrnila, se je ginekologinja potopila v smrtno tišino. »Na, pa smo oba otročka izgubili,« si je mislila Maja, potem pa jo je zadelo popolno presenečenje, da v njenem trebuščku ne rasteta le dva, ampak trije otročki.
»Bila sem povsem šokirana.« Poklicala je moža, ki je nekje v gozdu podiral drevesa, in mu rekla, naj sede, preden mu je povedala vznemirljivo novico. »Pa mi je rekel, naj naslednjič ne grem več na ultrazvok, ker bodo štirje!« se je nasmejala. Ko sta prebrodila prvi šok, sta začela razmišljati, kaj to pomeni, kaj se lahko zgodi, pretehtala sta vse nevarnosti in tveganja, na katera so ju seveda opozorili, odločitev pa je bila na koncu v njunih rokah. In ker se je Majina nosečnost že od začetka povsem normalno odvijala in ni imela težav, sta se odločila obdržati vse tri. »Cela nosečnost je bila rizična, ampak jaz sem živela in delala, kot bi bila noseča samo z enim otročkom. Bila sem sicer ogromna in široka, toda z veliko pozitivne energije sem nosečnost lepo speljala do konca. Stiska je bila le vsakih štirinajst dni, ko sva se z možem vozila v Ljubljano na ultrazvok. Med vožnjo je bila v avtu vedno smrtna tišina, bila sva vsak v svojih mislih, dokler nisva izvedela, da je vse v redu. Pri večplodnih nosečnostih lahko pride do številnih komplikacij.« Je pa tako, je modrovala, več stvari veš, bolj te skrbi. Ker sta oba z Robijem iz zdravstvene stroke, sta vedela kar veliko. Kljub vsemu sta vse obrnila na svetlo plat in do konca verjela, da bo vse v redu. In je tudi bilo.
Deklice je prinesel Miklavž
Rodile so se 6. decembra, v 32. tednu nosečnosti, s carskim rezom, težke med tisoč petsto in tisoč šesto grami. Prva je na svet pokukala Ela, za njo Vita, zadnja je bila Zala. Ker se je Maja zelo hitro navadila skrbeti za malčice in kmalu ni več potrebovala pomoči, je že po osemnajstih dneh zapustila porodnišnico. Doma je sestrice željno pričakoval petletni Brin, izredno ponosen bratec. Že z enim dojenčkom imajo mamice veliko dela, koliko neprespanih noči in utrujenih dni je šele za Majo! Ampak nas je presenetila z izjavo, da ni bilo težko. »Prisežem,« se je nasmehnila naši nejeveri. »Res je bilo ogromno dela, ampak bili smo disciplinirani, deklice pa so bile zdrave, zato je šlo. Tako in tako so na začetku samo jedle in spale.« Ponoči jih je hranila ona, podnevi pa sta ji pomagala mož in tašča, ta je poskrbela tudi za zdrave obroke preostale družine. Sprva je deklice še sama težko razločila, a bolj ko so rasle, lažje je bilo. »Evo ločim, Zalo in Vito pa občasno zamenjam, priznam. Za zdaj še povedo, da sem se zmotila, sem pa že opazila, da se jim zdi vedno bolj zanimivo koga nahecati.« Vsa ta leta je bilo veliko izzivov, toda Robi in Maja sta jih z veliko discipline, vedrine in humorja uspela premagati.
Prvošolke
Danes imajo punce šest let in so že izredno samostojne. Doma imajo kmetijo in zelo rade pomagajo skrbeti za živali – hranijo kužke, muce, pobirajo jajčka kokoškam in veliko časa preživijo zunaj. »Naš delovni dan se začne ob pol šestih, ko vstanemo, spustimo ven kužka in se nato pripravimo za šolo. Ob pol sedmih pride po otroke kombi in jih odpelje v šolo.« Naslednje pol ure pa si vzame zase mamica, da se uredi za službo v Celju. »Zdaj je malce lažje kot lani, ko sem jih vozila v vrtec in smo se vsi hkrati zjutraj gnetli v eni kopalnici.« Ko se popoldne okoli petih vsi zberejo doma, pogledajo, kaj so delali v šoli, preberejo kakšno knjigico – dekleta so povedala, da mamica prebere vsaki svojo, potem pa pregledajo še Brinove šolske obveznosti. »Najkasneje do pol devetih so vsi v postelji.«
Podobne, a zelo različne
Čeprav so si navihane trojčice tako zelo podobne, so po značajih precej različne. »Zala je ogenj – trmasta, eksplozivna, močnega karakterja, Vita je veter – obrne se, kamor ji bolj ustreza, Ela pa je voda, ki na koncu pogasi vse spore, sicer je pa nežna, pridna in delavna.« Ker so tri, se velikokrat zgodi, da se dve zarotita proti eni, vsakič drugi dve, odvisno od situacije, ko pa gre za vse tri, potegnejo skupaj in so velike zarotnice. »Nikoli ne smemo kupiti eni nekaj drugega kot drugi, vsem moramo kupiti enake igrače, razen če izrecno želijo drugače. Tudi oblačila moramo vsem trem kupovati enaka, pa čeprav niso nikoli enako oblečene. Tako so jih namreč naučili v vrtcu, da so jih lažje ločili.« Vse tri so rade urejene, obožujejo punčkaste stvari in so prave male princeske. Zvezdice. »Tako nam pravi mamica,« so nam zaupale.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
