Javno ali zasebno zdravstvo?
»Večna tema. To polemiko se zlorablja za to, da se ohranja trenutno stanje. Zakaj? Da se tok denarja ne prekine. Žrtev pritiskov na zasebnike je pokojni kolega ortoped Matevž Gorenšek. Umrl je v lastnem zasebnem zavodu, ki mu je bilo pod koncesijo obljubljenih 300 operacij hrbtenice. Nikoli jih ni dobil. Njegov vložek je bil enormen, on pa je naposled kolateralna škoda javne debate o javnem in zasebnem zdravstvu. Umrl je star 48 let zaradi miokardnega infarkta. Torej zaradi stresa! Kako boste preživeli na trgu, če te tri leta nekdo konstantno onemogoča? Takih zgodb je nešteto. Zdravnik lahko dela največ 80 ur na teden, tako je v Švici. Kje in kako delaš, je tvoja stvar, zbornica in ministrstvo te nadzirata, delaš z dovoljenjem, od tega plačaš davek; bolniku, ki si ga operiral, pa si dolžan zagotavljati servis 20 let. Tako je v urejenih sistemih. Reforma zdravstvenega sistema bo težka za paciente, zaposlene v zdravstvu in politike. Zato se tega nihče ne loti.«
Še preden nas je udarila korona, ste konec preteklega leta izrazili strah pred posledicami gospodarske krize, razdelitvijo slovenske družbe, za 2020 napovedali celo to, da se bomo kot država dotaknili dna. In potem je prišla korona. Ste jasnovidni?
Nisem. Smo pa blizu dna. Verjetno ga bomo dosegli, ko nas bodo skupaj udarili prehladna obolenja, gripa in covid-19. Moramo vedeti, da gripa vsako leto slovenski zdravstveni sistem pripelje do roba, včasih že preko. To smo sprejeli kot dejstvo. Tudi tega, da zaradi gripe vsako leto v domovih za starostnike umre kar nekaj ljudi, doslej ni nihče preveč naglas poudarjal. Prehladna obolenja in epidemija gripe povzročijo v slovenskem zdravstvu ogromno težav, pa tega nihče ne sliši, ker so ta obdobja prehodna. Pritisk na interno in infekcijsko kliniko je dva meseca nemogoč, nato se umiri. Zdaj pa imamo stanje, ki ni sezonsko in bo očitno trajalo, zato bo šibke zdravstvene sisteme pripeljalo do roba.
Ko smo pred tedni govorili o 26 bolnikih s covidom v bolnišnici in štirih na intenzivni ter poslušali svarila o robu zmogljivosti, je postalo človeku jasno, kako skromne so naše zdravstvene zmogljivosti.
Slovenski zdravstveni sistem je bil že pred epidemijo covida-19 v škripcih. Moramo vedeti, da je dostopnost zdravstvenih storitev iz leta v leto slabša. O tem, da v zdravstvenem sistemu potrebujemo korenite spremembe, se pogovarjamo že 15 let. Pa se nič ne spremeni. Imamo organizacijsko zastarel zdravstveni sistem, konsenza o tem, kaj narediti in kateri sistem izbrati, pa nimamo. Petnajst let zdravstveni sistem samo molzemo, nič pa vanj ne vlagamo – ne v stavbe, ne v opremo, ne v ljudi. In zdaj smo, kjer smo.
Kakšno injekcijo bi torej nemudoma potrebovali?
Ad hoc rešitve ni. Katerakoli radikalna sprememba mora skozi parlament, nobenega interventnega zakona, ki bi resetiral zdravstvo, ni mogoče izpeljati brez njih. Če si želimo priznati ali ne, pa imamo na vladajočih položajih že 20 let iste ljudi, ki se samo premikajo s stolčka na stolček. V širši družbi ni konsenza, kaj narediti. Zakaj? Ker ima zdravstveni sistem utečen tok denarja. Tega je v sistemu veliko. Od štirih milijard na leto v zdravstvu ena milijarda odpade na dobavitelje zdravil in medicinske opreme. Ena milijarda leto za letom. Ni človeka, ki bi zmogel v to poseči! Razen s korenito spremembo zakonodaje in 60-odstotno večino v državnem zboru.
Torej ima Slovenija dovolj denarja za povprečno dober zdravstveni sistem?
Tako je. Če bi denar, ki se zbira za zdravstvo, za to tudi porabili, bi bilo verjetno denarja dovolj. Bilo je nešteto opozoril na to skozi leta, že z iniciativo zdravnikov leta 2013 z Erikom Brecljem, vse povedano in razloženo, a se do danes ni spremenilo kaj dosti.
Kaj nam torej sploh preostane? Nekega junaka na obzorju ni videti ...
Nič. Počakali bomo, da bomo videli, do kod bomo prišli, in spomladi ocenili stanje. Če se ne bo kaj radikalno sesulo in bomo preživeli, ne bo bistvenih sprememb.
Grozno je to izreči, ampak očitno za vpeljavo sprememb potrebujemo terapijo šoka – sesutje?
Ja. Od marca do aprila smo sistem zaprli in nekako preživeli. Marsikomu smo odrekli zdravstveno storitev, prenaročili vse operacije in marsikdo od teh, ki so že tako mesece čakali na pregled, še do danes ni prišel na vrsto. To je kolateralna škoda ukrepov. Kar pa je zame spet najbolj žalostno, je, da tega nihče ni raziskal, nimamo podatkov, zgolj pavšalne številke. Zato so se zdaj začeli oglašati zdravniki. Mislim, da nismo naredili domače naloge. Če že lahko razumem ukrepe aprila in maja v luči dogajanja v Italiji, pa tega, da nismo od maja do danes naredili nič, ne morem.
Prepirali smo se glede mask in slavili ...
Zdravstvo ne potrebuje preleta letal. Po moji oceni smo zgrešili pristop. Covid-19 je realnost, in namesto da bi iskali poti, kako z njim živeti in to bolezen umestiti v zdravstveni sistem, poiskati rezerve in ohraniti delovanje sistema, nismo delali nič. Julija in avgusta smo odprli meje, se zabavali, bili na dopustu, zdaj je pa panika in še večja bo. Vsi smo vedeli, da nas bo to doletelo. Če bi se maja začeli pogovarjati o solidarni porazdelitvi bremena po 26 regionalnih bolnišnicah, bi danes imeli jasen načrt. Mi pa ga nimamo in odgovorni to vedo.
To sta vlada in ministrstvo za zdravstvo?
Državo upravlja vlada. Lastnik bolnišnic je država. Sveti zavodov so politično pokupčkani, vsaka stranka ima svoje prste v njih, v dveh letih smo obrnili stvari na glavo ... Vsi direktorji zavodov so nastavljeni politično, vsi imajo svoje botre. Zame je bila zgodba s ptujsko bolnišnico in zavračanjem bolnikov s covidom nezaslišana. To lahko vsi naredimo. A ukrepov ni bilo, nič, šlo je mimo ...
Takrat smo bili še prestrašeni, nevedni ...
Ampak od maja do danes?! Imamo skupino za covid na državni ravni, osem regij imamo. Če bi začeli maja ustanavljati regijske strokovne time, rekoč: polovica zdravstvenih domov zdravi populacijo, drugi zdravijo covid, bi imeli načrt. Ampak ga nimamo, zdaj pa je to nemogoče narediti – ker se med sabo ne pogovarjamo, smo sprti, ker je politika globoko vpletena v zdravstvo ... Kristalno jasno je, da je vsak na svoji strani. Zato nikoli ne bomo Švedska, saj je to visoko razvita demokracija, kjer se politika ne vmešava v stroko. Pri nas pa zdravstvo vodi politika in zame UKC Ljubljana ni zdravstvena, temveč politična ustanova, le malo manj političen je UKC Maribor. Dokler si že tukaj ne bomo začeli nalivati čistega vina, je vse zaman. Zakaj covid-19 razdeliti na pet bolnic, ko pa jih imamo 26?
Ker nimamo toliko usposobljenega kadra?
Kje ga bomo pa sedaj dobili? Če bi to bolezen umestili v našo realnost, ne da smo jo stigmatizirali, bi bilo drugače.
Zdaj smo spoznali, da koronavirus ni tako grozljivo usoden za večino, kot je sprva kazalo s podobami iz Italije, recimo.
Tudi mene je stanje presenetilo. Živimo zraven italijanske meje, od marca do aprila je imela šempetrska bolnica tri bolnike s covidom.
Pa čeprav so Italijani hodili čez mejo množično po gorivo in v trgovine?
Tako je. Pa še vse kaj drugega. Je pa res, da so bili januarja in februarja po celi obalno-kraški regiji otroci doma – bolni. Lahko bi govorili o protitelesih ...
Ampak s tem ste že na zelo spolzkem terenu.
Lahko, da sem, ampak to je dejstvo. Ali ga hočemo zanemariti, je pa drugo vprašanje. Vrnimo se k temu, da ni komunikacije. Ker je Slovenija razdeljena, hkrati pa po slovenskem vzorcu pride do korupcije z maskami, je jasno, da ljudje nič več ne verjamejo in imajo vsega dovolj. Marsikdo je zaradi koronske krize lačen, marsikdo je moral zapreti podjetje, bori se za preživetje, saj smo dva meseca stali. Hkrati pa vidimo, kako se vrtijo milijoni in milijoni. Če namenite 200 milijonov evrov za zdravstvo, lahko popolnoma opremite tri bolnice za covid.
Ampak kadra, pravijo, ni dovolj. Že ob nabavi ventilatorjev so dejali, da so zaman, če ni kadra, ki bi z njimi ravnal.
Saj ni nihče prišel, saj se ni nič izobraževalo. Ventilatorji stojijo in od maja do septembra se v nobeni bolnišnici ni govorilo o covidu!
In ljudje bomo očitno umirali že zaradi razlitja slepiča ...
Ljudje že umirajo! Srčni in pljučni bolniki ne pridejo do zdravnika. Vsi internisti v raznih kardioloških in pulmoloških ambulantah opisujejo izjemno slabo sliko kroničnih bolnikov, ker niso prišli pravočasno do zdravnika.
O tem sedaj mirno govorimo, morali pa bi kričati, da bi se odgovorni zbudili, da bi se kaj premaknilo.
Ker smo tudi zdravniki razdeljeni med sabo.
Se delite na pridne in poslušne ter na glasne in vedno kritične?
(zavzdihne) Imamo tri skupine zdravnikov: A, B, C. Skupina A so predstojniki, vodje, stari 60 in več – ti so nedotakljivi. V skupino B sodijo zdravniki, stari od 35 do 60 let, ki v sistemu garamo, malokdo od nas je prišel na neki položaj. Potem pa imate skupino, ki daleč najbolj nasrka – to so mladi zdravniki do 35 let, in veliko teh je šlo stran.
Bomo v nekaj letih ostali brez zdravnikov, ko pa se je jih letos na 80 razpisanih mest za družinske zdravnike prijavilo zgolj 36? Predlani pa se je na 119 razpisanih mest prijavilo 25 bodočih zdravnikov?
Ne vem. Na to vprašanje ne zna nihče odgovoriti.
In tega ne rešujemo?!
Ne. Zame je že to, kar sta naredili prejšnja ministrica in prejšnja vlada, katastrofa. Nič! Administrativno sta posegli v zdravstveni sistem. Dobili smo napotnico s statusom zelo hitro – torej imamo napotnice z zelo hitro, hitro in redno, ampak sistem je pa enak!
Bomo kar naenkrat odvisni samo še od zasebnikov in lastnega žepa?
Bodimo realni, da je že tako. V Sloveniji imamo že 15 let sistem, znotraj katerega so ljudje sprejeli, da iz svojega žepa pridejo do specialista zasebnika. To vsi vedo in so na neki način zadovoljni. Ves čas se pogovarjamo o javnem zdravstvu, ki se pri nas bolj ali manj enači z lastništvom zdravstvenih ustanov. Javno zdravstvo pa je pravica ljudi, da kadar potrebujejo zdravnika, do njega tudi pridejo. Država pa postavlja pravila, organizira in nadzoruje. Tudi Švedska ima 85 odstotkov javnega in 15 odstotkov zasebnega, prav tako Finska – pa deluje!
A tega ne znamo preprosto kopirati? Zakaj ne skopiramo povprečno dobrega sistema, ki deluje, saj ni treba izumljati tople vode?!
Težko je, ker imamo sistem, ki izhaja iz bivše Jugoslavije. Vse bivše jugoslovanske republike imajo hude težave z zdravstvenim sistemom in nobena od njih ni uspela izpeljati tranzicije. Naš sistem je krhek, pritisk bo velik in ne vem, kje je zgornja meja, do kod bomo še zdržali, kje se bomo ustavili. Na ortopediji vodim oddelek, včeraj so me prosili (pred dobrim tednom, op. a.), naj naredim program do konca leta, da zmanjšamo čakalne vrste. To sem storil, prosil ljudi, ekipo: delajmo! Imamo svoj oddelek, svojo operacijsko, delamo pet dni, petke popoldne, sobote dopoldne. Narejeno! Danes so mi rekli, da bodo naš oddelek zaprli, ker ga bodo spremenili v oddelek za covid-19. A ste vi normalni?!
Saj se šalite?!
Ne, tako to gre. Želijo, da prinašamo bolnišnici denar, ker to ortopedija počne – po vsem svetu je tako –, in zdaj nas hočejo zapreti, da bodo naredili oddelek za covid (brez respiratorjev), ki bo verjetno prazen.
Ne morete tega kako ustaviti?
Jasno sem jim rekel ne, ampak ne pomaga nič. Sem tudi rekel, da bo zaradi tega nastala največja štala v tej bolnišnici, a nič ne pomaga. Tako je.
Meni pa gre tale »tako je« že presneto na živce!
Meni tudi. Zato sem direktorju dejal: če boš to naredil, vedi, da bomo naredili juhuhu. Minister reče, da naj se organizirajo oddelki za covid tako, da drugo teče, prosijo nas, da delamo več in zmanjšujemo čakalne vrste, hkrati pa nas zapirajo. To ne gre! Verjamem, da je podobno v drugih bolnišnicah. Lahko se oglašamo, opozarjamo, bentimo, na koncu pa je tako: državo vodi vlada, ukrepe sprejema vlada in marsikdo, ki se bo oglasil, jih bo dobil po nosu. Jaz sem jih že večkrat, pa mi je vseeno. Mladi se ne smejo oglašati ...
Jim je prepovedano?
Ni jim ravno prepovedano, ampak dokler nimaš specialističnega izpita ... Specializant pa si skoraj do 35. leta. Mediji so že dobili ukaze, da se z mano ne smejo pogovarjati ... Mislim, da se moramo kot država odločiti, kakšen zdravstveni sistem želimo. Primerljivega z Avstrijo, Nemčijo in skandinavskimi državami, urejen, transparenten, ali pa bomo imeli mlakužo, v kateri zdaj plavamo. Na papirju že imamo javno zdravstvo, realno pa imamo od javnega bore malo. Pri čemer se ne bi niti dotikal dolgotrajne oskrbe in domov za ostarele, saj je tam zgodba še nekajkrat slabša! Iz hotelov in dijaških domov smo čez noč naredili domove za upokojence – hkrati so to bivališča, negovalni oddelki in zadnje ležišče pred smrtjo, paliativa. Vse v eni stavbi. Tega zunaj ni. Zdaj jih pa ščitimo tako: v naši bolnišnici smo uredili prvi negovalni oddelek za covid. Ljudje božji, iz Rogaške Slatine prevažamo starostnike v šempetrsko bolnico! Zato, da jih zapremo za en teden in potem nekam vrnemo. Pri 26 bolnišnicah v državi in celem kupu praznih prostorov!
Ko vas takole poslušam, se mi zdi, da smo družba nesposobnežev. Ali bi bilo bolje reči, da sposobni ne pridejo (nočejo?) do odločevalskih položajev?
Politika je enaka že 20 let, mladi so odšli, tisti, ki se oglašamo, smo pa od tega že utrujeni. Povejte mi, kako sta kompatibilna Janševa stranka in Desus? Jaz tega ne razumem. V neki normalni demokraciji je kaj takega nemogoče. Vse štiri koalicijske stranke niso tam za nas, ampak so tam vsaka zase. Hkrati pa poslušam, da so imeli podjetniki v Sloveniji leta 2019 štiri milijarde evrov dobička. Če kdo, so ravno to ljudje, ki bi lahko v Sloveniji naredili preobrat – na mizo bi dali denar, izbrali »čiste« ljudi, vzpostavili dialog in naredili povsem novo zgodbo.
Zdaj smo v zgodbi, ko pravijo, da covid že jemlje fokus zdravnikom?
Razumem zaprtje sistema za tri mesece, ampak konec septembra imamo zdravstvo še kar zaprto. Nič se ni spremenilo, ni bilo analize, komunikacije. Po eni strani mi govorijo, naj delam in počistim čakalne vrste, po drugi moj oddelek zapirajo, ker bodo naredili psevdo negovalni oddelek za covid. In vse je strah, da bo prišel covid-19 v stavbo. Čakajte malo, strah vas je ene od bolezni?! Po mojem mnenju smo zgrešili strategijo. Že maja bi morali reči: covid je naša realnost, država bo dala 500 milijonov evrov za zdravstvo, tri mesece bomo garali, da bomo prekategorizirali bolnišnice, da naredimo vse klinične poti, in bi imeli vse rešeno. Zdaj si bomo bolnike podajali kot žogico za pingpong. Glede na število okuženih nas ne čaka nič dobrega. Naš sistem je zastarel in res krhek. Ne vemo, koliko kritično bolnih s covidom smo sposobni zdraviti. Pri preletu letal se je vse končalo in zdaj začenjamo s točke nič. Moja ključna zamera je, da nismo solidarno in enakomerno porazdelili bremena covida-19 in ga umestili v naš zdravstveni sistem. To nas bo stalo največ. Živeti tako, kot smo pred covidom, ne bomo mogli več. Vso zimo in tja do pomladi lahko pozabimo na druženja ter žurke. Lahko pa uporabimo zdravo pamet in umestimo covid v naš vsakdan, ga ne stigmatiziramo in ne zapiramo ljudi za vsako ceno. Jasno je, da bo covid še naprej vdiral tako v DSO, bolnice, šole, povsod.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
