Nevenka Šorli je bila sedemnajst let sodnica, ko je v sodstvu dosegla raven, ki ji je zagotavljala ugoden status in dobro plačo, je leta 1994 odprla odvetniško pisarno in niti minuto ji ni bilo žal, pravi. Ugledna pravnica, ena redkih, ki javno povedo, kar si mislijo in se pod tisto tudi podpišejo, je bila članica sodnega sveta, a je iz njega leta 2003 protestno izstopila, tako odmevno, da se je znašla na prvi strani Dela. Očitkov slovenskemu sodstvu je bilo kar nekaj, predvsem pa negativna selekcija, kar pomeni, da niso nagrajeni tisti, ki delajo požrtvovalno in dobro, ampak oni, ki so lojalni in poslušni.
Odvetnica je v Financah in Pravni praksi opisala nezaslišano pristranskost sodnice, prestrašena mati pa si je poiskala drugega odvetnika, ker se je bala, da Nevenka Šorli preveč provocira sodnico. Pred tremi tedni se je v Zarji Jani z anonimnim prispevkom oglasila sodnica, ki obsoja divjaški rubež otrok in ravnanje sodišča, hkrati pa mamini odvetnici očita, da je z vsemi topovi, dopustnimi in nedopustnimi, napadala sodišče in zavlačevala postopek. Prav to je spodbodlo Nevenko Šorli, da je pristala na intervju.
Dan po tistem, ko sva opravili pogovor, se je obrnil na javnost vidno razburjen mamin novi odvetnik, saj sodnica striktno zavrača vse njegove predloge, upošteva pa vse očetove in zavlačuje prepoved stikov otrok z materjo. Naštel je tudi vse institucije, ki bi morale reagirati, pa niso! Sodnico ste ovadili kar dvakrat. Zakaj?
Prva ovadba zaradi pristranskega sojenja je bila vložena v zvezi z začasno odredbo o dodelitvi otrok očetu in odreditvi stikov za mamo pod nadzorom CSD. Druga ovadba pa je bila vložena zaradi mučenja otrok med rubežem. Ovadbo smo vložili na predlog mame, ker smo poznali celotno zadevo, čeprav nas je hkrati že obvestila, da ima drugega odvetnika. Z mamo smo se razšli sporazumno.
Obakrat je tožilstvo ovadbo zavrnilo. Je bila obrazložitev prepričljiva?
Ne, bila je presplošna, z našimi številnimi dokazi se niso vsebinsko ukvarjali.
Očitajo vam zavlačevanje postopka. Kako to pojasnjujete?
Nasprotno! Zavlačevala je sodnica. Zaradi njenega počasnega dela so bile potrebni številne urgence, nadzorstvene pritožbe, rokovni predlogi. Ravno zaradi teh neresničnih, nedokazanih očitkov, ki jih nekritično povzema tudi sodnica N. N. v pismu, ki ste ga objavili v zadnji številki Zarje Jane, sem pristala na ta intervju. Ne dovolim, da na sodišču svoje nestrokovno in pristransko delo še kar naprej branijo na moj račun.
Kako razlagate očitno sodničino naklonjenost očetu XX? Je normalno, da sodnica kar sama prešola otroke in daje navodila CSD-jem in šoli?
To je zloraba sodniške funkcije, neke vrste privatizacija, ko sodnik kreira odločitve mimo zakona v korist ene stranke – seveda ima za to motiv, ki ga stranka ne more poznati. Ne šola ne CSD nista znala pomagati otrokom, sledili so izključno navodilom očeta in sodnice.
Motiv? Ve se, da je oče bogat, precej očitna je tudi sorodstveno-prijateljska naveza, ki jo lahko izbrska že povprečno izurjen brskalec po spletnih straneh.
Saj veste, da vam na to vprašanje ne smem odgovoriti.
Vprašam pa lahko. Pričakovala sem, da bo po tako hudem incidentu, kot je brutalni štiriurni rubež otrok, predsednik sodišča takoj sodnici odvzel primer in ga dal nekomu drugemu. Sem naivna, kajne?
Predsednik sodišča nima te pristojnosti, je pa vseeno tudi sam soodgovoren za mučenje otrok. Imel je možnost, da že pred rubežem ugodi zahtevi mame za njeno izločitev, in to iz več razlogov: (1) ker ni bila zakonita sodnica, (2) ker nima ustrezne specializacije, (3) ker ni spoštovala in vodila postopka v skladu z zakonom o pravdnem postopku, ki edini zagotavlja objektivno sojenje, (4) ker je uporabila za to zadevo takrat še neveljaven Družinski zakonik. In predsednik jo je ves čas cehovsko ščitil, čeprav so bili prav ti očitki vsebina več zahtev za njeno izločitev. In to še ni vse: čeprav me med postopkom nikoli ni kaznovala za očitano zlorabo procesnih pravic, me je (namesto nje?) on prijavil odvetniški zbornici, ker naj bi nad njo izvajala nedopustne pritiske. In po vsem tem o teh mojih nedopustnih »topovih« spet nekritično, nedokazano piše sodnica N. N. v vaši reviji! Čeprav ji gre vse priznanje, da se je – vsaj po mojih informacijah – edina s sodišča javno zavzela za trpinčene otroke.
Še bolj je bilo pričakovati, da se bo pri priči zbral konzilij vseh mogočih strokovnjakov, ki bodo takoj preučili, kaj se dogaja z otroki, zakaj tako silovito odklanjajo očeta, pa sem se seveda tudi zmotila.
Žal za otroke nikomur ni mar – po naših izkušnjah še najmanj CSD-ju, pa tudi s kliničnimi psihologi imamo grozljive izkušnje, ko so, na primer, pred časom na centru na Gotski ulici v Ljubljani organizirali nasilno soočenje 15-letne hčerke z nasilnim očetom, od katerega je pobegnila.
Ker ste bili tudi sami sodnica, seveda natančno veste, po kakšnem ključu dobivajo sodniki zadeve. Dober urednik ve, kateri od novinarjev bo določeno zadevo najbolje opravil in kateremu je nikakor ne sme dati v obdelavo. Predpostavljam, da je tako tudi na sodišču.
Na sodišču velja načelo zakonitega sodnika. Primer se dodeli tistemu, ki je po pravilih sodnega reda na vrsti. Vendar pa v konkretnem primeru ta pravila niso bila spoštovana in je bil spis nezakonito dodeljen sodnici, ki ni razporejena na družinski oddelek. Poleg tega je strokovnost zlasti na obravnavanem sodišču podrejena drugim prioritetam. Vse je še slabše, kot sem zapisala v odstopni izjavi 2003. leta ob odstopu iz sodnega sveta.
Si lahko sodnik med ponujenimi primeri izbere, kar mu ustreza ali za kar ima morda celo poseben interes?
Sodnik mora reševati primer po vrstnem redu oziroma glede na nujnost zadeve. Žal pa so tudi takšni sodniki, ki si izbirajo lažje primere, težje pa prepuščajo novincem ali naslednikom. Nadzor nad delom sodnikov ni učinkovit, dovolijo si stvari, o katerih bi se lahko pisale knjige.
Sprašujem zato, ker primer sicer naj ne bi imel političnega ozadja, obstaja pa sum, da ni čisto tako. Spomnimo se samo afere »koroška dečka«, ki je sploh ne bi bilo, če se ne bi vmešala ena od strank.
V tej državi je vse možno, prav zato ker ni nobenega resnega strokovnega nadzora nad delom sodnikov, ni ustrezne osebne odškodninske odgovornosti za njihove hude napake, kar vse bi bilo nujno tudi zaradi trajnega mandata.
Vseeno ne razumem, kako je lahko sodnica, ki sploh ni na družinskem sodišču, dobila v obravnavo majhne otroke, takrat stare pet in sedem let? Kolegica s televizije je ugotovila, da sploh ni imela najmanj odprtih zadev, kot pojasnjuje sodišče. Zadeva je še toliko delikatnejša, ker so pravde na tem sodišče pod informacijskim embargom in prizadeti v sodnem procesu ne morejo v javnost!
To je možno samo zato, ker se ne spoštuje ustavno varovana pravica do zakonitega sodnika, ki jo zagotavljajo pravila o dodeljevanju spisov v delo sodnikom. Poleg tega tudi glede izvajanja te pravice ni učinkovitega nadzora s strani države oziroma uprave sodišč, pa tudi odvetnikom nadzor ni dosledno omogočen. Nekomu pri nas to stanje zelo ustreza.
Sodni piar opleta s pojasnili, da je bila ogrožena največja korist otrok, slišalo se je tudi, da so bili pri materi življenjsko ogroženi. Ker poznate zadevo – kaj je s to ogroženostjo?
Otroci so ogroženi kvečjemu pri očetu, ne pri mami. Pred vložitvijo tožbe z družino ni bilo nobenih problemov. Otroci so imeli lepo otroštvo z mamo in babico, ki je bila v bližini, oče pa je družino le občasno obiskoval. Z razvezo pa se je začela maščevalna vojna.
Kadar se otroci zarubijo tako nasilno, gre seveda za sum, da je mati narkomanka, prostitutka, duševna bolnica, mafijka … Ko sem 2. junija objavila članek z naslovom »Je okrutni odvzem otrok res v njihovo korist – Morda pa država uči otroke, kako ljubiti očeta«, se je vsul plaz pisem ljudi, ki družino poznajo in prisegajo, da mati boljša, kot je, ne more biti. Z avtorji pisem, ki so bila v reviji objavljena, imamo stike in pravijo, da so enaka pričevanja poslali tudi na sodišče, ki pa nikogar ni pozvalo na pričanje.
Sosedje so tudi na sodišče, v šolo, CSD in še kam poslali pismo s pohvalami mame in hkrati opisali znake hude odtujenosti očeta. Pismo so napisali, potem ko so postajali čedalje pogostejši obiski policije na domu otrok zaradi očetovih prijav, da mu mama preprečuje stike. Sodnice pismo ni zanimalo, kot tudi nič drugega v zvezi z mamo in razmerami pri njej. Ves čas je iskala način, kako otroke čim prej dodeliti očetu. To se vidi tudi po tem, da je bil prvi sklep o očetovih stikih že pravnomočen, pa ga je začela spreminjati po njegovih željah, ko je prevzela spis v delo zaradi odhoda prve sodnice.
Obstaja tudi prva sodnica?
Seveda, primer je vodila sodnica, ki je že določila očetu stike, potem pa je šla na drugo delovno mesto. Vera Gams Premerl je potem pravnomočen sklep o stikih tako dolgo prirejala v očetovo korist, da mu je nazadnje dodelila otroke, materi pa prepovedala stike ne le z otroki, ampak tudi z javnostjo.
Scenarij je bil po pričanju poznavalcev razmer zmeraj enak – oče je prišel in začel naganjati otroke v avto, ne da bi jih objel in jim namenil lepo besedo. Ta srečanja je snemal ali pa je pripeljal s seboj partnerja, ki je to počel in je »čisto slučajno« prišel mimo tudi med štiriurnim odvzemom otrok. Otroci niso smeli več niti na rojstne dneve k prijateljem ali na športne in druge dejavnosti. Kako, za božjo voljo, naj bi sprejemali očeta, ki je že prej prihajal le občasno na obiske? Sodnica to nedvomno ve, kajne?
Nimam kaj dodati, vse je res, za razumevanje otrok sta potrebna le ljubezen in sposobnost vživeti se v njihov svet. Če tega ni, otroci postanejo stvari, ki se jih lahko tudi na silo zarubi in stlači v avto, odpelje daleč stran od doma …
V prejšnji Zarji Jani se je oglasila sodnica, ki je bila izjemno kritična do ravnanja sodišča v primeru rubeža treh otrok. Kaj menite, se sodišče zdaj ukvarja predvsem s problemom otrok ali pa ognjevito išče sodnico, ki se zaradi razmer v sodnem hramu ni drznila podpisati?
Od rubeža otrok naprej o postopku nimam nobenih informacij. Me je pa njeno pismo razveselilo, vsaj nekdo na sodišču, ki razume uboge otroke. Kot sem povedala, me je pa tudi izzvalo, da sem sprejela vaše vabilo za intervju. Trditve v pismu o mojem »nedopustnem ravnanju« niso poštene, so žaljive in jih moram zavrniti. Dejstvo, da je sodnica napisala anonimno pismo, pa je žal »koristen« dodaten dokaz, da je z našim sodstvom nekaj močno narobe, da je v popolnem razsulu in da ne sprejema nobene kritike ne od znotraj ne od zunaj. Zastavlja se tudi vprašanje o sodnici N. N., kako je z njeno ustavno zagotovljeno svobodo izražanja. Kako bo taka sodnica sodila pravično in neodvisno od pričakovanj javnosti oziroma medijev, če svoje osebne interese postavlja pred interese otrok in družbe sploh? Očitno ji več pomeni kariera in udoben mir, kot pa da kot sodnica z imenom in priimkom opozori na hude anomalije, ki postajajo že usodne za vse nas državljane.
Kako dolgo so lahko po vaših izkušnjah otroci še ločeni od matere?
Pri sedanjem tempu dela, ko od vložitve tožbe teče že tretje leto – vse do polnoletnosti! Vsak dan je preveč.
-------
Ve se, da sodnica ni videla niti matere niti otrok, se pa govori, da mati preprosto noče na sodišče. Zakaj?
To ni res. Pri prvi sodnici sta bila na razpravi oba z očetom, ona je govorila zelo dobro in smiselno, on pa je bil zmeden, saj smo ga spraševali, kdo so prijatelji otrok, h kakšnim dejavnostim hodijo, kakšna so njihova nagnjenja, zakaj otrok potrebuje logopeda – nič od tega ni vedel, le ugibal je. Ko je mamo povabila zdajšnja sodnica, ta na obravnavo ni mogla zaradi službenih obveznosti, a pri sodnici niti opravičilo direktorja njene firme ni zaleglo. V več kot dveh letih je ni nikoli več povabila! O usodi otrok se je odločila že več mesecev pred obravnavo, z naročilom predloga CSD, da se dodelijo očetu.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
