Ugotovili so namreč, da bo pokrajina brez teh dreves izgubila tipične značilnosti. Tako ohranjajo sto let stara sadna drevesa, čeprav nimajo nobene tržne vrednosti več. »Ko prideš v te kraje, se ti zdi pokrajina noro lepa. V Sloveniji zavedanja o vlogi dreves žal še nimamo. Za nas je sadno drevje še vedno le nekaj, na čemer zraste sadež, ki ga lahko prodamo na tržnici. Premalo se tudi zavedamo, kako dobrega okusa je naše sadje. Ko sem nekoč v Berlin prijateljem pripeljal marelice sorte flokar, niso mogli verjeti, da so to res marelice,« najin pogovor začne 36-letni Novogoričan Gregor Božič, filmski režiser, scenarist, snemalec, montažer in fotograf.
Gregor Božič, filmski režiser, scenarist, snemalec, montažer in fotograf, je diplomiral iz filmske in televizijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Podiplomski študij filmske režije je opravil na DFFD v Berlinu. Njegov prvi celovečerni film Zgodbe iz kostanjevih gozdov iz leta 2019 je prejel nagrado vesna za najboljši film na 22. festivalu slovenskega filma in kar deset strokovnih vesen (za najboljši film, režijo, glavno moško vlogo, fotografijo, izvirno glasbo, montažo, scenografijo, kostumografijo, masko in zvok). Film je svetovno premiero doživel na enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu v Torontu in bil umeščen v program Discovery, ki odkriva mlade talente svetovne kinematografije. Gregor Božič je tudi raziskovalec starih sadnih sort, na njegovo pobudo od leta 2007 v vasi Kojsko v Goriških brdih raste vzorčni sadovnjak Pod Skalco.
Gregor Božič je drevesom postavil trajen spomenik. Od leta 2007 po njegovih zamislih v družinskem sadovnjaku v Kojskem v Goriških brdih nastaja sadovnjak starih sadnih sort, ki je zasnovan kot genetska banka. Gre za visokodebelni sadovnjak, v katerem raste okoli 230 dreves, starih od treh do sedemdeset let. Lani je zgodbe dreves in ljudi predstavil tudi v svojem prvem celovečernem filmu Zgodbe iz kostanjevih gozdov. »Film je bil posnet v Benečiji in del navdiha zanj so bile zgodbe, ki so mi jih ljudje pripovedovali, ko sem raziskoval stare sadne sorte. Film ni neposredno povezan s sadjem, je pa moja raziskava sort vplivala na to, da je bil film posnet ravno tam in ravno na tak način.« Film je lani na 22. festivalu slovenskega filma prejel deset strokovnih vesen, med njimi vesno za najboljši film in najboljšo režijo. Tudi njegov naslednji celovečerni film bo posvečen drevesom. »Čutim, da je čas za film, ki bo pripovedoval o tem, kako ljudje dojemamo in kako smo dojemali sadna drevesa. Da so drevesa veliko več kot to, kar vidiš na prvi pogled.« Tudi sadeži, pove Gregor, so včasih imeli veliko večji pomen, kot ga imajo danes. Celo kralji so se zavedali tega. »V eni od knjig sem našel zapis o hruški, ki je najboljšega okusa le 15 minut. Danes smo za vse to prikrajšani.«
Vi ste se pomena avtohtonih sadnih dreves zavedeli, ko ste bili v Berlinu na podiplomskem študiju filmske režije.
Kot otrok sem vsak vikend preživel v Kojskem pri noni in čisto samoumevno se mi je zdelo, da je na naši mizi toliko različnih vrst sadja. Šele ko sem šel študirat v tujino, najprej v Rim in potem v Berlin, sem spoznal, kako dobro je bilo v resnici to naše sadje. Zato ni čudno, da prijatelji v Berlinu, ko sem jim enkrat od doma prinesel marelice sorte flokar, niso mogli verjeti, da so to marelice. V tujini ljudje ne poznajo različnih sort, saj je ponudba zelo siromašna, sadje pa brez okusa.
V Brdih je bilo nekdaj sadjarstvo del kulture.
Goriška je bila v času Avstro-Ogrske monarhije dunajska tržnica, tam so pridelovali najboljše sorte sadja. In še posebej tu je bila kmečka kultura, v dobrem smislu, osrednji del naše identitete. To se je videlo v pristopu ljudi do dreves. Drevesa so ljubili in spoštovali. Zato se nikoli niso šli brutalnega kmetijstva. Ti kmetje so bili gospodje, razgledani in občutljivi. Zanje je bilo sadje simbol priboljška in presežka. Danes tega ni več. Hruška je samo hruška, ki stane toliko in toliko. Sam sem samo v Goriških brdih našel 40 sort hrušk, ki so se ohranile prav zato, ker so imeli ti ljudje oseben odnos do njih. Pred stotimi leti so v Brdih pridelali dvestokrat več češenj kot danes. Prve češnje so bile na Dunaju dražje od tobaka in ruma. Zato verjetno ni naključje, da je bila v Gorici ena največjih kmetijskih šol v Avstro-Ogrski, na kateri so izdelali poseben sadni izbor samo za Goriško. Vsak sadež so skrbno popisali, mu dodelili krajevno ime in zapisali njegovo zgodbo.
Ker sem vam je zdelo, da ta vedenja ne smejo utoniti v pozabo, ste začeli raziskovati.
Načrtno sem začel obiskovati vasi, najbolj so me zanimale tiste bolj odmaknjene. Največ zgodb se je ohranilo v vaseh na meji z Italijo in v Benečiji. Obiskal sem vse vasi tako na slovenski kot italijanski strani. Bilo je zelo navdihujoče. Vsakič, ko sem prišel domov iz Berlina, sem šel raziskovat. Tri leta sem pohajkoval po vaseh in se pogovarjal z ljudmi. Spoznal sem nekaj fantastičnih ljudi in se k njim vračal. Eden od njih, ki mi je veliko pomagal pri moji raziskavi, je žal že pokojni Bruno Podveršič. Bil je neverjeten človek, ki je tako rekoč sam v Brda vrnil oljke. Povedal mi je, kako je v sedemdesetih letih razlagal agronomom v Ljubljani, da so v Brdih rasle oljke, saj je odraščal ob njih. Ni jih prepričal. Zato je na lastno pest »prešvercal« sadike oljk iz Italije in ustanovil oljkarsko društvo.
S pomočjo družine ste leta 2007 obnovili sadovnjak svoje none v Kojskem. Kraljica sadovnjaka je prav tista marelica, zaradi katere se je vse skupaj začelo.
To je tudi najstarejše drevo v našem sadovnjaku. Posajeno je bilo med obema vojnama. Za marelico je to zelo dolga življenjska doba. Nove vrste živijo največ od 25 do 30 let. Ravno zato ji pustim, da raste po svoje. Zame predstavlja spomenik sadnemu drevju. Da smo lahko zasadili čim več različnih vrst, smo potem dokupili še nekaj zemlje in v najem vzeli še stričevo zemljo, kamor sedaj sadimo klonirane sorte iz našega sadovnjaka. Vsako drevo v našem sadovnjaku je druge sorte. Poleg primerkov lokalnih sort smo nasadili še najboljše sorte iz Italije in Francije.
Zasaditev sadovnjaka je le del projekta Zgodba sadeža, ki je trajal sedem let. V okvirju projekta sta izšli tudi dve publikaciji. Knjižica v dveh delih Stare sadne sorte in monografija Sadje sonca, zelo lepo oblikovane knjiga, v kateri v sliki in besedi opisujete stare sadne sorte. Razen v knjižnicah se je nikjer ne da dobiti.
Knjiga je bila zaključek evropskega projekta in smo jo natisnili v tisoč izvodih. Naša želja je bila, da jo kmetovalci dobijo brezplačno. Knjig v enem tednu ni bilo več.
Je bil tudi s pomočjo knjig dosežen vaš namen, da bi se ljudje spet začeli zanimati za stare sorte?
Da, vendar je potem nastopil problem. Ljudje so želeli kupiti sadike, a jih ni bilo. Veliko so nas klicali, vendar jim nismo mogli pomagati, ker nismo drevesnica. Pri nas lahko dobijo le cepiče. Ker je bilo povpraševanje tako veliko, sem se potem dogovoril z eno od drevesnic v Italiji. Izbrali smo pet najodpornejših sort češenj in hrušk in iz njih so v drevesnici vzgojili sadike. Pošle so v nekaj dneh.
Koliko različnih sadnih sort ste opisali v knjigi?
Opisal sem samo tiste, za katere sem bil prepričan, da so pravilno poimenovane. Teh je bilo 64. Mnoge od njih sem našel v opisih v knjigah, ki so izšle pred sto leti. Precej sem si pomagal tudi s knjigo agronoma, grofa Attemsa, ki sem jo dobil iz dunajske knjižnice. Pri približno desetini sort, ki nikjer niso bile uradno popisane, pa so mi z opisi pomagali ljudje, ki sem jih obiskal v svoji raziskavi.
V sadovnjaku imate okoli 230 različnih dreves. Kdo skrbi zanje?
Vsa naša družina. Čeprav nisem veliko doma, sem vedno zraven, kadar obrezujemo drevje in sadimo nova drevesa.
V načrtu imate, da bi nekatere sorte uradno registrirali in tako dobili dovoljenje za njihovo razmnoževanje in ponovno širjenje.
Res je. Povezali smo se z drevesnico Bilje iz Nove Gorice. Oni so že sami vzgojili marelici flokar in catar, dogovorili smo se, da bodo vzgojili še nekaj starih sort, hruški figovko (perifigi) in fermentinko, jablano trdolesko in češnjo kozanko, zelo dobro po okusu, ki dozori pred češnjevo muho in je zato ni treba škropiti.
Lani je bilo vaše leto. Film Zgodbe iz kostanjevih gozdov je dobil 11 vesen, med njimi za najboljši film. Pripravljate že nov film, tudi tokrat bo povezan z drevesi.
Ta celovečerni film bo o sadju. V njem bo dosti tega, o čemer sva govorila v intervjuju, pa ne samo v slovenskem merilu, tudi v mednarodnem. Film bo govoril o tem, kako je bilo gojenje sadja nekoč ena od najpomembnejših stvari v življenju ljudi, pa tudi o tem, kako je njegov pomen danes razvrednoten. Sadež je imel v vsaki kulturi tudi simbolno vrednost.
Zdaj v Franciji pripravljate fotografski projekt. Tudi ta je o sadju. Za kaj gre?
Projekt govori o sadju, o katerem kmetovalci sanjajo pozimi. Pozimi sem fotografiral drevesa na Siciliji, na jugu Francije, v Belgiji, pa tudi v Brdih, ki bodo rodila šele čez pol leta. Zanimiv projekt je nastal. Fotografije bom uporabil tudi za promocijo svojega novega filma in za iskanje sponzorjev.
Kako daleč ste s filmom?
Smo v fazi razvoja. Problem je, ker pri nas zaradi korone vse stoji. Blokirana so tudi izplačila za nazaj. Cela generacija ljudi je, ki v tem trenutku nima niti evra. Izplačil ni že od novembra. Dela se skoraj nepopravljiva škoda. Eden od razlogov, da sem se začel ukvarjati s sadjem, je bila tudi ta večna negotovost. Ko nisi v delovnem razmerju, si zelo krhek. V Sloveniji je kultura samo strošek, v tujini je precej drugače.
Če se še enkrat vrneva k drevesom – velika drevesa so v današnjih časih že skoraj fantomi, sploh v mestih.
Nova Gorica, kjer sem odraščal, je zrasla na topolih, ki so jih zasadili, da so izsušili močvirnata tla. Danes jih skoraj ni več. Ob občini, denimo, so jih požagali, ker so se ljudje pritoževali, da se cvetovi zatikajo v klimatske naprave. Tak odnos do dreves je grozljiv. V tujini je že precej drugače. V Berlinu je kazen, če nekdo poškoduje drevo do te mere, da ne bo preživelo, 30.000 evrov. Vsako drevo v mestu imajo označeno.
Kako torej povrniti veljavo našim sadnim drevesom?
Najprej bi morali imeti drevesnice, ki bi ljudem ponujale te stare sorte. Mi smo na tem področju poskušali nekaj narediti. Sodelovali smo z biotehnično fakulteto in drugimi inštitucijami. Marsikaj se je premaknilo, vendar država temu področju namenja premalo denarja. Več bi morali delati tudi za izdelavo žganj iz izbranih sort. V Švici, na primer, delajo posebno žganje iz kutin. Ko sem jih spraševal, kje dobijo zadostne količine, so mi povedali, da jim kutine prinašajo ljudje z dreves, ki rastejo na njihovih vrtovih. Ne vem zakaj kaj takega pri nas ne bi bilo mogoče. Tako zgodbo smo nekoč že imeli. Imenovala se je Fructal. Nagrade za najboljše sokove so pobirali zato, ker sta bila marelični in breskov sok narejena iz lokalnega sadja. Glede na to, koliko sredstev se v Sloveniji namenja kmetijstvu, sploh če primerjam s kulturo, bi lahko veliko naredili na tem področju. Dobro bi bilo razmisliti tudi o projektu, katerega rezultat bi bili prestižni izdelki. Pred leti sem k enemu od najboljših proizvajalcev žganja na svetu poskusno peljal marelice flokarce. Nastal je vrhunski izdelek. Takšen, ki v Sloveniji ne obstaja. Cena takega žganja bi bila na trgu zelo visoka. Če bi se lotili takih izdelkov, bi pokazali, da spoštujemo lastno zemljo. Zdaj pa se sokovi delajo iz najcenejšega uvoženega sadja, ob tem da ogromno domačega sadja zgnije pod drevesi, ker ga kmetje v vsakodnevni borbi za preživetje ne uspejo pobrati in predelati. Če bi se našlo podjetje, ki bi se začelo ukvarjati s predelavo, bi to rešilo marsikateri problem.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
