Mineva deset let od vašega vstopa v politiko. Kakšna so bila vaša pričakovanja leta 2010, ko ste kandidirali za kamniškega župana?
Po naravni sem človek, ki nikoli nima prav velikih pričakovanj. Vedno sem prizemljen, rajši pričakujem manj kot več. To me drži pokonci, saj lahko realno gledam na svet, zato pred desetimi leti, ko sem vstopil v lokalno politiko, nisem imel nekih velikih pričakovanj, kako bom svet vrgel s tečajev in v pol leta spremenil vse. Že v svoji prvi kampanji praktično nisem dajal nekih veliki obljub. Bolj realno je z majhnimi koraki priti do nekaterih sprememb. Ljudje, ki imajo velika pričakovanja, so potem tudi razočarani in postanejo zagrenjeni.
Ne bom rekel, da tudi jaz nisem kdaj razočaran, ampak svoja pričakovanja sem že zdavnaj v življenju zelo znižal. Postopni koraki pa pripeljejo do uspeha. To je podobno kot vse drugo v življenju, od gradnje hiše do restavracije avta. Tudi avtomobila ne moreš restavrirati čez noč, ampak je to včasih tudi večletno delo. Na koncu se vidi rezultat.
Kot župan Kamnika ste bili na lokalni ravni precej uspešni. Državna politika je veliko bolj »surova«, ali kdaj obžalujete odločitev o vstopu na državo raven?
Razlika med lokalno in državno politiko je v tem, da je v državni politiki ogromno preigravanja, nekakšnega prostega teka, na lokalni ravni pa narediš projekt, ki lahko traja eno ali pa šest let, in te sodijo po tem. V državni politiki je v zadnjih 30 letih postalo tako, da je vse skupaj eno »tenstanje«. To je tudi posledica našega volilnega sistema, v katerem je v parlamentu veliko strank. V tem sklicu rekordno. Glede na to, da že od svojega desetega leta spremljam politiko, me tudi tukaj zadeve ne presenečajo.
Če se vrnem na avtomobilsko terminologijo, bi lahko slovensko politiko v zadnjih 30 letih primerjali z motorjem z notranjim izgorevanjem. Marsikaj se je spremenilo, ampak bistvo je še vedno enako. Danes imamo na vrhu države predsednika republike in predsednika vlade, ki sta praktično še edina od vidnih slovenskih politikov, ki sta bili v zvezi komunistov. Oba pa sta danes bolj predstavnika desne strani. Čeprav sta oba naredila obrat iz neke socialne demokracije, takšne ali drugačne, jaz vedno povem, da sta SDS in SD kot Rim in Bizanc. Oba izhajata iz iste osnove.
LMŠ je danes opozicijska stranka. Stranka SDS pa z vaše strani ni deležna napadov zaradi slabe epidemiološke slike, čeprav vam je prvak SDS pomladi celo grozil z zaporom. Kakšen je vaš komentar?
Mi nikoli ne bomo takšna opozicija, kot je SDS, ko je v opoziciji, ker nam to niti ne pritiče, saj nismo takšni ljudje, zato se na takšno raven niti ne moremo spustiti. Druga pomembna razlika med SDS in nami kot opozicijo je, da imata Janez Janša in SDS, kjerkoli je, ali v opoziciji ali v koalicij, vedno močan primat. Danes ima SDS v vladi 18 poslancev več kot druga stranka v koaliciji SMC. Tudi kadar je SDS v opoziciji, je tam hegemon, okoli sebe pa ima še ministrante.
Sredinskolevi politični pol je bistveno bolj različen. Imamo Levico in SD, ki sta levi stranki, in imamo SAB in LMŠ, ki smo sredinska opcija. Ljudje pravijo, naj se vzamemo skupaj, kar je tudi posledica pisanja medijev o tem, da je opozicija raztreščena in skregana, a je resnica daleč od tega. Smo si različni tako, kot so lahko v eni družini popolnoma različni trije otroci, ampak to ne pomeni, da so skregani. Da občasno nastajajo tudi trenja, je normalno, v nekih ključnih zadevah pa vendarle stopimo skupaj.
Ko smo imeli manjšinsko vlado, smo bili odvisni od podpore zunajkoalicijske Levice. Ko so rekli, da se z nami ne gre več, so za moje pojme dlakocepili. Na levem političnem polu se absolutno preveč filozofira.
To je razlika med levo sredino in desno sredino ali desnico. Tam se zadeve naredijo in se nič ne sprašuje, na tem polu pa v iskanju neke perfekcije, za katero niti sami ne vemo, kaj naj bi to sploh bila, ne dosežemo niti minimuma.
Že v naši vladi bi se morali vsi zavedati, da takšna vlada ne bo delala epohalnih sprememb, ker je manjšinska. Naredila pa je bistveno, preprečila je, da bi bil Janez Janša na oblasti že leta 2018 in bi že takrat začel ta sistem, ki ga imamo danes, in potem si predstavljajte, kje bi že bili.
Pozitivna stran tega, da sem odstopil, če je v tem lahko kaj pozitivnega, je to, da danes ljudje vidijo, kakšna je ta vlada je in kaj bi imeli že leta 2018. Takrat sem zbral ogromno potrpljenja, da smo se tri mesece pogajali za vlado, in iskreno lahko trdim, da LMŠ ni imel nekih velikih zahtev. Če bi jih imeli še mi, je vprašanje, ali bi se vlada sploh sestavila.
Danes me sprašujejo, kaj pa zdaj. Jaz sem pred 100 dnevi zapisal, da smo v LMŠ pripravljeni podpreti neko prehodno vlado, v kateri ne bi bilo političnih liderjev. Te opcije danes ni več. Če gre Levica v vlado, prevzame resor in odgovornost, potem smo danes na tem, da če bi se vlada sestavila, bi bila ta politična. Če pa je vlada politična, je jasno, kdo ima koliko poslancev. Ali še bolj pošteno, kakšen je bil volilni rezultat leta 2018. In zaradi mene se lahko tik tak sestavimo. Samo če ne bomo dlakocepili in se bomo zavedali, da je treba v tem trenutku preprečiti najhujše.
Na zunaj je videti, kot da se stranke levega pola med seboj bolje razumete v opoziciji kot v koaliciji. Imate občutek, da je bila prejšnja koalicija dobra šola, ki bo izboljšala sodelovanje v prihodnosti?
Če sem prej govoril, da nimam nikoli velikih pričakovanj, v tem primeru gojim veliko upanje, da smo se vsi skupaj nekaj naučili iz te situacije. Če govorimo o LMŠ, so bili včasih tudi mediji in komentarji pred volitvami 2018 zahtevnejši do nas, kot so bili leta 2014 do SMC. Pred evropskimi volitvami so opozarjali, da z Ireno Jovevo ne bo nič. Danes ima LMŠ dva dobra, kakovostna evropska poslanca. Mimogrede Joveva je prejela priznanje za najboljše evropske poslance. To je s svojo aktivnostjo dosegla v enem letu. Za dve leti v državni politiki smo v LMŠ dosegli veliko. Ob tem je treba upoštevati, da smo se leta 2014 ustanovili praktično iz nič in da smo s 105 tisoč evri vložka prišli do 13 poslancev.
Kar zadeva LMŠ kot partnerico drugih strank tega pola, pa lahko rečem, da smo se velikokrat tudi umikali za ljubi mir, čeprav nam tega verjetno ne bo nihče priznal. Zavedamo se, da bodo vse vlade koalicijske, a je vendar treba vedeti, da je bistvena razlika med manjšinsko in večinsko vlado, različna pa so tudi razmerja med strankami znotraj vlade.
Je rešitev povezovanje ali združevanje strank na levem političnem polu?
Naša vrata so bila vedno odprta za povezovanje, ampak ne tako, da bomo ob tem zanemarili, koliko je dobila katera stranka glasov na volitvah. Povezovanje v prihodnje bo prav gotovo potrebno z marsikom.
Nekateri pravijo, da sem svojo priložnost že imel. Svojo priložnost je imel Borut Pahor leta 2008, ko je zmagal s 30 poslanci in mu je potem razpadla vlada. Priložnost je imel Zoran Janković, ki je dobil 28 poslancev, pa vlade niti sestavil ni. Priložnost je dobil tudi Miro Cerar, ki je imel 36 poslancev, na naslednjih volitvah pa le še deset. To so bile priložnosti. Mi pa prvič, ne le da nismo zmagali na volitvah, ampak je bila razlika od nas do prvega precejšnja.
Govoriti o neki hudi priložnosti ni primerno. Ko sem vodil vlado, sem se velikokrat počutil, kot da bi mi nekdo tiščal glavo pod vodo in me hkrati spraševal, zakaj ne diham. Ko govorimo o povezovanju, se je treba zavedati tudi tega. Tako da nikoli nismo bili proti povezovanju, imamo pa svoja načela in se jih tudi držimo. Ves čas smo načelni. Smo rekli, da v koalicijo z SDS ne gremo in tudi nismo šli. In je tudi ni ponudbe, zaradi kateri bi to naredili. Je ni!
Če se dotakneva aktualnega stanja v državi. Vlada ob slabi gospodarski napovedi in štirimilijardni luknji v proračunu zagotavlja, da so stvari pod nadzorom, medtem ko pripravlja tričetrtmilijardno investicijo v Slovensko vojsko in podnebno strategijo do leta 2050.
Vse skupaj je precej nerealno. Da denarja ni in da je prišla tudi gospodarska kriza, je logično, če si imel dva meseca vse zaprto. Če espeji niso delali, če nihče ni delal. Brez ustvarjanja ne more biti niti dobička in to je logična posledica.
Jasno moram povedati, da ko kritiziramo to vlado, ne kritiziramo ukrepov, kot so nošenje mask, razdalja in razkuževanje, ter ukrepov prireditev, kritiziramo oziroma opozarjamo na to, da so kot opozicija takrat napovedovali, da so sposobni to, kar mi nismo sposobni rešiti v 50 letih, oni rešiti v nekaj mesecih. In da je Janez Janša čudežni odrešenik, ki ni nikoli nič kriv in ni nikoli nič naredil narobe. On bo nepredušno zaprl mejo in migracij ne bo več. On bo ustavil virus čez noč. Bi ga sicer že prej, če mu ne bi Šarec postavil toliko ovir in tako naprej. Glede na te napovedi je danes izplen zelo boren in na to mi opozarjamo. Mi nismo ne kot vlada ne kot LMŠ nikoli trdili, da je mogoče čez noč vse rešiti. Oni pa so to trdili.
In zdaj, ko meja ni nepredušno zaprta, ko migracije so, poskušajo krivdo zvrniti na nas, ker nismo potrdili 37. a člena. Namesto da bi realno povedali, da se nepredušno meje pač ne da zapreti. Lahko pa usmerjaš te migracije, kot jih je že vlada Mira Cerarja in še kdo. Stranka SDS ni edina zveličavna v tej državi, ki vse ve in vse zna. Skratka, njihov največji problem je, da jim nihče ničesar več ne verjame. Ne, ko predpisujejo ukrepe, ki se jih potem sami ne držijo, ne, ko na mizo dajejo številke. Mi samo nastavljamo ogledalo.
Ko so začeli vladati, bi morali reči, prejšnja vlada je sprejela neke ukrepe za zajezitev virusa. Ali so vsi dobri ali niso, gotovo, da ne, a takrat je bil virus nekaj novega, nihče še ni vedel vsega. Danes se bistveno več ve o tem in pri takšnih besedah pač ne moreš pametovati. Rešuješ zadeve, kot jih lahko in kot ti govori stroka. Vsekakor pa mi ne bi delali tako, kot se dela zdaj.
Kako pa?
Ne potrebujemo vladnega govorca za covid-19, temveč potrebujemo ministra za zdravje, ki ga imamo in ki mu pustimo delati. On naj postavi svojo strokovno skupino in na novinarske konference naj hodi vodja strokovne skupine ali direktor NIJZ, seveda pod pogojem, da mu zaupamo. Po potrebi naj pride še kaj povedat minister. In tako bodo ljudje verjeli.
Tako pa z državljankami in državljani komunicirajo, kot da so neposlušni šolarji, ki jih je treba nonstop opozarjati, in jim popolnoma nič ne zaupajo. Njihova sporočila javnosti so nekonsistentna in neusklajena, ad hoc, improvizirana.
Hkrati spremljamo, kako se vlada vsak dan prepira med seboj. Najbolj sem alergičen, ker se spet vse meče v isti koš in da se minister in Kacin prepirata. Ne! Kacin ne pusti ministru delati v miru. Minister se z njim nič ne prepira, ker se Kacin ves čas nekaj vtika in vse ve in vse zna.
Iz česa po vašem mnenju to izhaja?
To je sindrom vse znati. Mi vse vemo, mi vse znamo in mi se nikoli ne zmotimo. Mi imamo vedno vse prav.
Takšen princip je verjetno pripeljal tudi do priprave ustavne obtožbe proti premierju. Opozicija mu med drugim očita posege v policijo in pravosodje.
Seveda. Vedeti moramo, da se ta vlada ne ozira dosti na uzance. Ko minister nepreklicno odstopi, ko v kamero pove, da je predsednik vlade njegov odstop sprejel, je to izvršeno dejstvo. Predsednik vlade mora v zakonitem roku o tem obvestiti državni zbor, ki se s tem seznani na seji, zadeva je rešena in iščemo novega ministra. Vse ostalo je streljanje mimo. To je tako blasfemična situacija, da si ni nihče predstavljal, da je to mogoče. Da predsednik vlade sprejme odstop, potem pa »zmotovili« tako, da je minister še na položaju. Pa je to le en primer.
Predlagane spremembe na področju delovanja medijev, ki naj bi bile tudi del ustavne obtožbe, so vzbudile pozornost tudi v Evropski uniji. Vas je presenetila kandidatura nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla za predstavnika Ovseja za svobodo medijev?
Presenečenje je bilo morda takrat, ko ga je imenoval Pahor za posebnega odposlanca. Tokrat pa to niti ni presenečenje. Fantje se zbirajo. Kacin, Rupel, mogoče bo še Igor Bavčar dobil kakšno pozicijo, skratka osamosvojitelji so ponovno skupaj.
Druži jih še značilnost, da so zasedali že številne funkcije. Dimitrij Rupel je bil vmes član LDS, potem je leta 2004 preskočil v tabor SDS, da je bil spet večni zunanji minister. Kot pravijo Nemci »alte liebe rostet nicht« – stara ljubezen ne zarjavi – in tako je tudi pri osamosvojiteljih. Zdaj se na koncu tega 30-letnega obdobja spet zbirajo.
Kot sem že omenil na začetku, imamo po 30 letih še vedno iste ljudi, ki te onemogočijo na različne načine, nato pa govorijo, da nisi nič naredil. Ne bom pozabil lanskega decembra, ko je predsednik republike govoril za našo vlado, kako bi se morala lotiti strukturnih reform, ob tem da je imel sam večinsko vlado, ki mu je razpadala od prvega dne in je eno leto predčasno končala mandat.
Lahko že razkrijete, kdaj namerava opozicija vložiti ustavno obtožbo zoper predsednika vlade?
Ustavno obtožbo pripravlja SD. Znotraj opozicije imamo dogovor, da vsak nekaj pripravi in da si v zelje ne skačemo. Ob tem ne moremo iti v takšno ustavno obtožbo, kot je šla stranka SDS, ko sem po 99 dneh naše vlade dobil ustavno obtožbo zaradi odločbe ustavnega sodišča glede šolstva. Mimogrede, je aktualna vlada v šestih mesecih to že uredila? Je to Janez Janša že uredil?
Proti meni so vložili ustavno obtožbo kar tako počez, samo da je. Stranke trenutne opozicije, sem ne štejem SNS, ker je drugačna kategorija, pa smo drugačni in ne moremo delati na takšen način. Če bo prišlo do ustavne obtožbe, pričakujemo, da bo to resen dokument.
Vložili ste tudi interpelacijo proti kmetijski ministrici in nekdanji predsednici Desusa. Bi bila v vaši vladi Aleksandra Pivec še na položaju?
Zagotovo ne. Za Sript mi očitajo, da nisem reagiral, ampak takrat ni bilo na voljo podatkov, ki so na voljo danes, ko točno vemo, kaj se je dogajalo. Takrat sem govoril tudi z ministrom Počivalškom, čigar ministrstvo je delalo revizijo, in mi je povedal, da po vse indicih pri njej ni nič narobe. S Pivčevo nekega poglobljenega pogovora nisva imela, nato pa sem odstopil. Po vsem, kar se danes ve, bi zagotovo ravnal tako, kot sem vedno v takšnih situacijah.
Ne nazadnje sem odstopil tudi sam, ker sem ravnal pošteno do državljank in državljanov, ker jim nisem mogel več zagotavljati tistega, kar pričakujejo od mene. Torej, da bom delal premike. Če nimam ustrezne večine, jih ne morem »farbati«, da bom ne vem kaj naredil.
Je ob poglabljanju nasprotij med političnima poloma sploh mogoče, da bo politika do konca leta oblikovala ustrezno večino za spremembo volilnega sistema, kar z odločbo zapoveduje ustavno sodišče?
Stranka LMŠ je šla leta 2018 na volitve z dvema pomembnima točkama programa, ki jima drugi niso namenjali toliko pozornosti. Ena je davčna razbremenitev regresa, to smo uspeli narediti, druga je bila proporcionalni volilni sistem s preferenčnim glasom. Takšen sistem, kot ga imamo na evropskih volitvah.
Takšno rešitev, ki je imela podporo 60 poslancev, je pripravil Rudi Medved kot minister za javno upravo, ampak tokrat moram spet uperiti prst v predsednika republike. On je imel toliko teh posvetov, na katerih je ugajal volji SDS, da je minister s teh srečanj prihajal vsakič bolj slabe volje. Stranka SDS ni zainteresirana za takšen sistem in še kdo ne, ker daje večjo možnost volivcem, da obkrožijo točno določenega kandidata. SDS je predlagal še en posvet, pa še enega, bi na vsak način zavlačevali in temu je predsednik republike ugodil.
Zato smo danes pri tem, da bo decembra potekel rok, po njem pa bi lahko bile volitve nelegitimne, čeprav lahko tudi ustavno sodišče naredi svoje. Slovenija nima sodobnega volilnega sistema. Ta je nastal leta 1992 in je bil sprejet kot začasna rešitev, a je ostal vse do danes. Vemo pa, da ni pošten. Ker nekdo potrebuje 300 glasov, da je izvoljen in ima najvišji procent znotraj okraja, nekdo drug jih pa potrebuje 30.000. To je bistvena anomalija.
