Strateški svet za debirokratizacijo, ki ga vodi nekdanji generalni direktor slovenske davčne uprave in nekdanji vršilec dolžnosti direktorja davčne uprave Srbije Ivan Simič, je sredi tedna predstavil obsežni paket predlogov poenostavitve postopkov na davčnem, gospodarskem in okoljskem področju.
»Manj birokratskih ovir bi pomenilo lažje življenje državljank in državljanov,« je pred poletjem poudarjal Tomaž Lisec, poslanec največje vladne stranke, SDS.
Debirokratizacija naj bi tako najbolj koristila državljanom, a se ob nekaterih predlogih ukrepov pojavlja vprašanje, kakšne koristi naj bi dejansko imeli.
V predlogih strateškega sveta se namreč med drugim znajde sicer nekaj všečnih idej o znižanju, in ne ukinitvi davkov, vendar bi takšen predlog pričakovali od strateškega davčnega sveta, če bi ta obstajal, in ne od strateškega sveta za debirokratizacijo.
»Predlagamo tudi znižanje stopnje davka od dohodkov iz kapitala – govorimo o obrestih in dividendah – s 27,5 na 25 odstotkov, kar pomeni, da se vrne na stopnjo, ki je veljala pred enim letom. Tudi tu ugotavljamo, da zavezanci, tisti, ki niso spremljali sprememb zakonodaje, ne morejo verjeti, da se je stopnja tako povišala, s 25 na 27,5. Za mnoge je že 25 preveč; pravijo: to je moj denar, ki ga imam v banki,« je pojasnjeval Simič. Strateški svet predlaga, da se s 27,5 na 25 odstotkov zniža tudi stopnja dohodnine pri oddajanju nepremičnin v najem. Kako bi se s tem poenostavili postopki, ni jasno.
To velja prav tako za predlog zvišanja deleža dohodnine, ki ga lahko zavezanci namenijo raznim društvom. Ta bi se zvišal z današnjega pol odstotka na odstotek. Pri vseh omenjenih predlogih gre bolj za mini davčno reformo kot za poenostavitev postopkov.
»Novi davčni odpustki za bogate«
Parlamentarne politične stranke, razen opozicijske Levice, se do predlogov strateškega sveta še niso opredelile. Iz predlogov strateškega sveta je po oceni Levice razbrati, da vlada Janeza Janše stopa na pot, ki bo »na račun davčnih odpustkov bogatim in kapitalu dodatno izčrpala državni proračun in dolgoročno osiromašila javno socialno in razvojno infrastrukturo«.
Ob tem opozarjajo, da bo vlada, namesto »da bi mladim in drugim socialno ogroženim priskrbela cenovno dostopna stanovanja, poskrbela za lastnike nepremičnin, ki služijo z oddajanjem«. »Pri čemer se bo davek v največji meri znižal tistim, ki z oddajanjem zaslužijo največ, v najmanjši meri pa tistim, ki z oddajanjem zaslužijo najmanj,« o predlogih za debirokratizacijo ugotavlja Levica.
Letna »samosubvencija« 156 evrov
Med predlogi strateškega sveta se je znašla tudi ideja o enotnem obračunavanju stroškov prihoda na delo na podlagi kilometrine, in ne več na podlagi cene najcenejše vozovnice javnega prometa. Zdaj se upoštevajo vozovnice za javni promet, če zaposleni nima možnosti uporabe avtobusnega prevoza od doma, pa se obračuna znižana kilometrina do prvega avtobusnega postajališča. »Predlagamo ukinitev vsega tega, naj se obračuna deset centov na kilometer,« je dejal Simič in dodal, da kdor živi v mestu, bo najbrž morda dobil manj, večina pa več.
Slednja trditev ni prav verodostojna. Tisti, ki živijo in delajo v mestih, bi v tem primeru prejeli občutno manj, medtem ko bi drugi s tem »zaslužili« bistveno več.
Strateški svet za debirokratizacijo želi upokojencem omogočiti, da bi po upokojitvi, če bi želeli, še naprej delali in poleg plače, od katere se obračunavajo vsi davki in prispevki, prejemali tudi celotno pokojnino. Ali bo to posledično pomenilo daljše čakanje mladih na prvo zaposlitev, bo pokazal čas.
Za primer vzemimo največje slovensko mesto, v katerem bi domačini prejemali največji znesek za povračilo stroškov prihoda na delo. Po osnovnih kazalnikih dnevne mobilnosti iz leta 2017 voznik na delovni dan prevozi 12 kilometrov. Če upoštevamo, da uporablja vozilo le za pot v službo, bi takšen zaposleni po predlogu strateškega sveta za debirokratizacijo dobil povrnjenih 24 evrov za prihod na delo. To pomeni, da bi si moral celo subvencionirati prevoz na delo, saj mesečna vozovnica za ljubljanski potniški promet stane 37 evrov. »Subvencija« bi tako na letni ravni znašala kar 156 evrov.
Prijatelj ljubljanskega zaposlenega, ki živi v središču Celja in dela v središču prestolnice, bi celo »zaslužil« dodatne 104 evre. Po zdaj veljavni zakonodaji takšen zaposleni dobi povrnjene stroške mesečne železniške vozovnice, ki trenutno stane 196 evrov. Z novim predlogom obračuna potnih stroškov pa bi se upoštevala 75-kilometrska razdalja v eno smer, torej 150 kilometrov na dan in 3000 na mesec. Celjan bi v tem primeru dobil povrnjenih natančno 300 evrov.
Delodajalci najverjetneje nad takšno poenostavitvijo postopkov ne bodo navdušeni. Za komentar predlogov strateškega sveta za debirokratizacijo smo povprašali tudi Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, a na naša vprašanja niso odgovorili.
