Z Matejo nisva mogli verjeti, da sva se znašli pred sto let staro gospo! Sto let! Gledala naju je z radovednim pogledom in velikim, nagajivim nasmehom: »No, koliko bi mi dali?« Mateja je rekla: »Kakšnih osemdeset, ne več.« Poleg nje se je smejala njena hči Nada: »Kaj pa meni? Jaz jih imam skoraj osemdeset!« In midve z Matejo: »Vam pa 60!« Očitno dobri geni. Stoletnica Olga, mama glasbenika Jadrana Ogrina, ki je leta 1995 zadnjič nastopil s skupino Kameleoni, je neverjetna gospa, polna energije. Ko ji je Mateja predlagala, da bi šla po številnih stopnicah ven iz hiše, da bodo lepše fotografije, ni pomišljala niti za hip. Hči ji je branila, saj je gospa pred časom med obešanjem perila udarila v steno in padla, od takrat še ni bila zunaj, ampak Olga je bila že odločena. Skoraj zapodila se je po stopnicah, brez strahu, nazaj pa prišla malo težje in počasneje. A je prišla.
Potem je sedla, pojedla nekaj ocvrtih kalamarov, ki sva jih prinesli z Matejo s tržnice, in pogovor se je lahko začel. Kaj vprašati stoletno gospo, ki ima za sabo toliko zgodb, toliko spominov? O njej že pišejo knjigo, to bo obširno delo, gospa Olga je bila partizanka, učiteljica, »šefica« v pletilnici, odraščala je v čisto drugačnih časih. Pravi, da ima v njenih letih malokdo tak spomin, kot ga ima ona. Spomni se čisto vsega, kar se ji je dogajalo, od četrtega leta naprej.
Odraščanje s stricem in teto.
Rodila se je v Loki pod Črnim Kalom. Dveletno je vzela k sebi teta, ki je bila Dekančanka, Olga je živela z njo in s stricem, bila je njuna varovanka. Plačevala sta ji šolanje v elitni dekliški meščanski šoli v Škofji Loki, poskrbela, da se je zaposlila pri bogatašu, ki je imel tekstilno tovarno in dve trgovini. Pri njem se je izučila za več poklicev: za modno kreatorko, krojilko, šiviljo, pletiljo in trgovko. Bila je pridna in zavzeta delavka, rada se je učila. Lastnik jo je imel rad. Svoje delavke pa je nagovarjal takole: »Preklete babe hudičeve, kako ste!?« A jih je imel vseeno rad, je zatrdila gospa Olga. Leta 1940 se je priključila partizanom, bila je partizanska učiteljica. Po vojni je naredila nekaj izpitov in še četrti letnik učiteljišča ter dobila diplomo, da je uradno postala učiteljica. Prav tako je bil učitelj njen mož.
Samo enkrat pri spovedi.
Olga je opisala enkratno izkušnjo spovedi: »Doma smo bili ateisti, zato nisem nikoli hodila v cerkev, k maši ali spovedi. Tudi v srednji meščanski šoli ne, nune so me pustile spati, ko so bile druge punce pri maši. Enkrat sem iz radovednosti šla k spovedi, me je župnik spraševal, ali me kakšni fantje nadlegujejo, otipavajo. Rekla sem, da ne, in k spovedi nisem šla nikoli več.«
Sovražila moške.
»Ko sem bila dekle, nisem fantov niti pogledala. Tako so me vzgajali. Moja teta je hodila pet metrov za mano in nisem smela gledati ne levo ne desno. Moške sem kar sovražila, tako prepovedani so bili. Tudi v meščanski šoli je bilo tako. Če sem na vlaku videla moške, sem gledala stran, če so prisedli k meni, sem vstala in šla stran.«
Kadarkoli imajo Kameleoni kakšno praznovanje, povabijo nanj tudi Olgo. Če se jim rodi vnuk, če ima kdo od njihovih sorodnikov rojstni dan, tega je kar precej. In seveda obvezno povabijo na fešto tudi gospo Olgo. In Olga pride ter se zabava. Brez težav.
Kako je spoznala moža.
A vseeno je nekega dne spoznala moža. Bila je še zelo mlada. »Njegova sestra je bila moja prijateljica, on je bil vojak. Skupaj sva hodili v šolo za učiteljice. On je prišel na dopust, začel me je ogovarjati, se nato vrnil v vojsko. Ko se je vrnil iz vojske drugič, sva se srečala na kolesih. Na Primorskem. In tako sva se začela spoznavati. Bil je zelo pameten, izobražen fant, eleganten, čeden, s klobukom, marsikakšna je gledala za njim, sem bila še malo ljubosumna. Najprej ga nisem marala, ker je bil sedem let starejši, bila sem stara 21 let. Odločena sem bila, da bom počakala do 28. leta, preden si poiščem fanta, želela sem še uživati in živeti sama. No, pa se mi ni posrečilo! (smeh) Znal je igrati na harmoniko, pianino, violino, flavto, mandolino, balalajko, imel je ogromno instrumentov, bili so glasbena družina, pevovodje, pevci. In tako so me pridobili. Imeli so tudi novo hišo, vodovod v hiši, kar je bilo takrat redko. Imela sem 22 let, ko sem rodila hčerko Nado.«
Prva menedžerka na svetu!
»Fantje, Danilo Kocijančič, Marjan Malikovič, Tulio Furlanič in moj sin Jadran, so dobro igrali, bili so zavzeti, na našem podstrešju so imeli vaje. Mož je bil glasbenik, je rekel, da bo še nekaj iz njih. Nihče od sosedov se ni nikoli pritožil, pa je Tulio tako razbijal po bobnih, da se je slišalo po celem Kopru. Sem sklenila, da bom fantom pomagala, ker so bili tako mladi, stari komaj 18 let. Najprej smo imeli poskusne koncerte v Žusterni, Izoli, Umagu, Poreču. Nato smo se odločili, da gremo v Ljubljano, v obnovljeno halo Tivoli.« Direktor hale je bil Boris Kristančič – povedala mu je, da zastopa fante, a se je bal, da mu bodo divji gledalci razbili pravkar obnovljeno dvorano. Olga ga je prepričevala, da mladi sicer kričijo med koncerti, a ne razbijajo. Rekla mu je, naj premisli, da bo čez en teden ponovno prišla. Spet ga je prepričevala in mu rekla, da podpiše povračilo škode, če mu bodo razbili dvorano. »Dvorana je bila nabito polna, dosti ljudi je ostalo zunaj. Inkaso je bil tak, da smo s tistim denarjem kupili kombi Ford Transit za 9 oseb in za instrumente. Potem smo imeli še en koncert, leta '64,« se je zadovoljno smejala Ogrinova. In nadaljevala: »Bila sem stara 52 let, ko sem postala menedžerka, ravno sem šla v pokoj. Bila sem z njimi, dokler so nastopali. Zaradi njih sem imela velike težave. V šoli, v koprski gimnaziji, so mi očitali, da imajo dolge lase. Da pojejo v angleščini. Da kvarijo, pohujšujejo mladino. Prosila sem jih za razumevanje, jih zagovarjala, da so delavni, pošteni, da bo to njihov poklic. In res je bil. A ravnatelj Marušič me ni poslušal, jih je 'razhajkal'. Pred nekaj leti sem ga srečala v Dragonji, ga pogledala in mu rekla: 'No, Milan, zdaj imate pa tudi vi daljše lase, kot so jih imeli takrat Kameleoni!' Tudi Narodna obramba mi je delala težave zaradi njih. A se jim nisem pustila. Klicali so me na zaslišanja, želeli imeti priče, jaz pa sem zahtevala svoje priče. Pa so odnehali.« Olga je bila očitno kar »trda« menedžerka. Menda je bila – v tistih nič kaj ženskih časih – prva menedžerka rock benda na svetu.
Zakaj je fit.
»Še vedno se držim sistema, ki mi ga je pokazala moja teta. Jem malo, a dobro. In že od malega sem pri kosilu spila čisto malo vina, črnega, za en prst. In tako jem in pijem še danes. Rada imam omlete, biskvit, včasih sem imela sladkarije zelo rada, a zdaj se mi je okus malo spremenil.«
Telovadi še danes.
Gospa Olga ima hrbet popolnoma zravnan, drži se pokonci. Bolj kot marsikatera mlajša ženska. »Bila sem v sokolskem društvu, pridna sokolica, pridna telovadka. Moj vzornik je bil Leon Štukelj. Dekleta smo imela lepe platnene drese, prepasane z rdečim pasom in cofki ter z rdečimi obrobami na rokavih. Danes še vedno telovadim, zato sem pokončna, nimam grbe. Za noge imam masažne kroglice, vsak dan si tam zmasiram podplate in noge. Delam predklone. Hočete, da naredim predklon? Če ga boste naredili vi, ga bom tudi jaz.« In sva šli in skupaj naredili predklon. (Z Matejo sva ga posneli za Zarjin Janin Instagram, če ne verjamete.) Gospa Olga se je s prsti dotaknila prstov na nogi. Potem je preizkusila gibčnost mojih rok in ni bila zadovoljna, do pred kratkim je sama sklenila komolce na hrbtu. Kljub temu da je tisti dan prehodila številne stopnice, navzdol in navzgor, ki jih ni prehodila že sedem mesecev, je bila živahna in zgovorna ter skoncentrirana na najin pogovor. Njena hči se je bala, da vse to ne bo šlo. Pa je šlo. Brez težav. Ko sva z Matejo odhajali, naju je vprašala, koliko je ura. Ko sva ji povedali, da je pol štirih, je rekla: »A šele toliko? In vidve že gresta?« Očitno se je kar zabavala v najini družbi. Midve pa v njeni.
Njeni zobje.
Gospa Olga ima še svoje in zdrave zobe. Odkar je padla, pa ji je nekaj zob izpadlo. V mladosti ji niso zrasli modrostni zobje, zdaj pa so ji našli enega, ki leži nekje zadaj v čeljusti. Hoteli so ji ga izruvati, a jim je rekla, naj ga pustijo, »naj počiva«.
Kaj jo drži pokonci.
Ko je izgubila moža, je bilo hudo. Star je bil 77 let, ko je umrl, 31 let je sama. »Zdaj živim za svoje otroke in vnuke. Pokonci me drži to, da delam. Da sem obremenjena, koristna. Nimam časa za branje. Malo brskam po računalniku, rada gledam televizijo. Včasih sem spremljala politiko, zdaj pa rajši gledam nogomet – v to me je prepričal in uvedel sin Jadran. Zdaj vem, na katerem programu je nogomet, in glavne tekme mi ne uidejo. Filmov ne gledam, rajši spremljam kakšne zgodovinske dokumentarce. Berem časopise na računalniku. Če zamudim poročila, pogledam na računalnik.«
Kaj pa demenca?
»Še vedno imam zdravo pamet, ki me kar malo prehiteva,« se je zasmejala duhovita Primorka. »Vsi, ki jih poznam, so že malo dementni. Nekateri od njih že od 60. leta. Na televiziji gledam križanke, tega nikoli ne zamudim. Veliko mojih znancev je že pomrlo, za prijatelje pa nisem imela dovolj časa. Imam pa sestro, ki je stara 99 let in še vozi avto ter vodi družinsko podjetje. Tudi jaz sem ga vozila do deset mesecev nazaj, potem pa mi niso podaljšali dovoljenja.«
Recept za dolgo življenje.
Vprašala sem jo, kaj je njen recept za dolgo življenje. Prav nič ni pomišljala: »Ne imeti sovražnikov, ljubiti vsakega človeka in ga spoštovati, biti prijazen, ustreči željam, pomagati drugim, imeti svoj red, živeti pošteno. Da lahko mirno spite. Jaz lahko mirno spim. Ko je bilo tukaj neurje, nisem slišala nič. Tako, kot zaspim, se zjutraj zbudim, v istem položaju. Spat grem ob 23.15 in vstanem okrog šestih, pol sedmih. Vzamem eno tabletko na dan, za srce in proti visokemu tlaku. To je vse. Kardiologinja mi je pred kratkim zamenjala recept. Rekla mi je, da mi bo dala 'moderne' tablete. Sem se naglas zasmejala. A mi res pomagajo.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
