Novice Svet24

Šimen Zupančič / Revija Zarja Jana

Število obravnavanih kaznivih dejanj spolne zlorabe otrok oziroma mladoletnikov je povsod po Evropi v porastu, na spletu je tovrstnega gradiva več, kar pomeni, da je več tudi spolnih zlorab otrok. Za posest takega gradiva je pri nas zagrožena kazen zapora od šestih mesecev do osmih let. O tem je treba govoriti in ozaveščati, zato smo se pogovarjali z Robertom Tekavcem, višjim kriminalističnim inšpektorjem specialistom, vodjo oddelka za mladoletniško kriminaliteto uprave kriminalistične policije. Policist je dvajset let, od tega se s preiskovanjem spolnih zlorab otrok ukvarja deset let.

Pri spolnih zlorabah otrok sta najpogostejša dva tipa kaznivih dejanj: spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let (fizična spolna zloraba otroka, tudi po spletu), drugi tip pa je prikazovanje, izmenjava, izdelava oziroma posest pornografskega gradiva, ki prikazuje spolno zlorabo otrok. Kaznivo je tudi prikazovanje pornografije za odrasle osebi, mlajši od 15 let. 

Kako velika težava je pedofilija v Sloveniji? Zdi se nam skrita, oddaljena, zato se tega verjetno ne zavedamo. 

Spolne zlorabe znotraj družine so že same po sebi skrite, otroci o tem sami ne spregovorijo, saj so bodisi prestrašeni, zmanipulirani bodisi jih izsiljujejo, imajo občutke krivde … Prav tako so zasebni pogovori med žrtvijo in storilcem na spletu. Tudi v teh primerih ugotavljamo, da otroci ne prijavljajo tovrstnih zlorab, o tem ne govorijo niti svojim staršem. Po navadi starši odreagirajo tako, da otroku vzamejo pametno napravo in mu onemogočijo internet, tega pa se otroci bojijo, jih je pa seveda tudi strah, saj jim storilci grozijo, jih izsiljujejo. Tako največ prijav ponavadi prejmemo od ponudnikov internetnih storitev, predvsem iz tujine. Ko opazijo, da je nekdo objavil gradivo s spolno zlorabo otroka ali fotografijo golega otroka, to zabeležijo in prijavijo na policijo. Ko ugotovijo, iz katere države se je zgodil dostop, pošljejo zadevo v obravnavo v to državo. V Sloveniji ne opažamo, da bi bili pri nas strežniki s tovrstno vsebino ali da bi bili pri nas lastniki tovrstnih strani, ker bi bilo to pogosteje objavljeno in v večji količini, vendar to ne pomeni, da to pri nas ni težava. 

So pa pri nas verjetno uporabniki tovrstnih večinoma tujih strani?

Vešči storilci
Storilci se na spletu med sabo pogovarjajo. Pred leti so v preiskavi zasegli celo priročnik o tem, kako spolno zlorabiti otroka in kako se izogniti organom pregona. Storilci so čedalje bolj vešči in težje jih je odkrivati. Med državami je sodelovanje zelo pomembno in je zelo dobro. 

Da. Fotografij s spolno zlorabo otrok se z interneta praktično ne da odstraniti, težava je tudi, ker so strežniki s to vsebino v tretjih državah, kjer zakonodaja ni tako urejena in je pravzaprav tovrstno vsebino nemogoče odstraniti. Ne pridemo do njih. Če je kaj takega objavljeno na slovenskih straneh (prav tako v EU in ZDA), bomo od internetnega ponudnika zahtevali odstranitev spornih vsebin ter tudi raziskali, kdo jih je naložil. Določene države imajo potem možnost blokiranja teh strani, pri nas zaenkrat to še ni dovoljeno.

Takšne strani s tako nepredstavljivo vsebino niso dostopne z regularnega spleta, domnevam.

Na običajnih spletnih iskalnikih praviloma ne, če boste pa namenoma iskali posnetke spolne zlorabe otrok, jih boste našli. Ker se to vseskozi deli. Ljudje, ki spolno zlorabljajo otroke, si vsebine izmenjujejo na različne načine. Seveda je tega več na temnem spletu, saj se tako storilce težje identificira, zakrijejo se sledi. Posest, razširjanje in dostopanje do tega gradiva je prepovedano, saj so na posnetkih dejanske spolne zlorabe otrok, ki se dogajajo na žalost tudi v Sloveniji. 

Koliko stare otroke odkrivate na posnetkih?

Od enega dneva do 18. leta. Najhujše oblike spolnih zlorab se dogajajo celo tako, da starši rodijo otroka z namenom, da ga spolno zlorabijo. V nerazvitih državah pa starši pogosto enega izmed otrok prodajo za spolno zlorabo, da preostala družina preživi. Primer take države so Filipini. 

Verjetno ne moremo reči, da so fantje varnejši od deklet?

Ne. Če pogledamo statistiko pri nas, res obravnavamo kazniva dejanja, kjer so žrtve predvsem dekleta, če gledamo globalno število posnetkov, ki prikazujejo spolno zlorabo, pa je razmerje med fanti in dekleti izenačeno. 

Kakšne oblike oziroma vrste spolnih zlorab obstajajo?

Najpogostejše, ki se dogajajo tudi pri nas, so tiste, ko se storilec, ki ga otroci spolno privlačijo – na spletni strani, forumu, pri spletnih igrah, na družbenem omrežju – predstavi kot sovrstnik in privabi v pogovor osebo, mlajšo od 15 let (ali 18). Z njo se pogovarja, jo razume, ji laska, govori, da je lepa, jo podpira, prisluhne njenim težavam, izkoristi njeno ranljivost, kmalu ji pove, da bi rad videl njene fotografije, da bi rad bil skupaj z njo – na tak način jo zmanipulira, da mu slej ko prej pošlje fotografije, na katerih je gola. To se lahko nadaljuje v dve smeri: če deklica ali fantek sodeluje in pošilja fotografije, je storilec prijazen, sicer pa se lahko zgodi, da s prvotno poslanimi fotografijami izsiljuje, tudi grozi z njenim življenjem ali življenjem njenih sorodnikov. Storilec pa lahko žrtev tudi sili, da se srečata, in potem pride do spolne zlorabe. Zelo pogosto pa gre tudi za izdelavo, širjenje oziroma izmenjavo takih posnetkov med storilci. Na internetu oziroma temnem spletu si storilci izmenjujejo gradivo tako, da če želiš videti oziroma dobiti gradivo, ki še ni na internetu, boš moral tako gradivo ponuditi tudi sam. Govorimo o tako imenovanih »first generation« posnetkih, kar pomeni, da jih še ni nihče videl.

In je to verjetno najbolj iskano in cenjeno?

To je največ vredno, ker si storilci spolnih zlorab dvigujejo »rejting«. Navadno to pomeni, da bo storilec takšno gradivo tudi sam izdelal, kar pomeni, da bo verjetno spolno zlorabljal svojega otroka ali sosedovega oziroma tistega, do katerega ima dostop. Potem pa bo posnetke delil z nekom, ki bo na drugi strani počel enako.  

Ni nujno torej, da se nekdo s takimi posnetki denarno okorišča? 

V tem primeru gre predvsem za potešitev spolnega nagona, ne za zaslužek. Nekdo potrebuje za spolno vzburjenje vedno znova novo gradivo. Če pa govorimo o zaslužkih, moram omeniti tudi pretočne vsebine oziroma prenose v živo, kjer se vnaprej plača in dogovori o tem, kakšno spolno zlorabo naj se zagreši.

Spolna zloraba na zahtevo oziroma povpraševanje?   

Tako je. Za to obstajajo ponudniki, ki zahtevajo ustrezne zneske. Obstajajo tudi spletne strani, na katerih prodajajo posnetke spolnih zlorab otrok. Seveda je v svetu zaslužka s spolno zlorabo otrok zelo veliko, v Sloveniji pa gre večinoma za izmenjavanje posnetkov za namen spolne potešitve.

Se da oceniti, koliko pedofilov je v Sloveniji? Ne predstavljam si, ali govorimo v desetinah …

Morda ne bi strašil s takšnimi izjavami, vendar lahko govorim o več kot stotih. Govorim o vseh, ki spolno zlorabljajo otroke. Spolna zloraba otroka pa pomeni tudi posest takega gradiva, četudi ga je snel na internetu. Vsi otroci na posnetkih so v veliki večini resnični otroci in tudi resnično spolno zlorabljeni, zaradi tega je kazniva tudi sama posest takega materiala. Z novimi tehnologijami nenehno prihaja do novih načinov zakrivanja identitete, kar za preiskovalce pomeni težje delo, težje je odkriti spolne zlorabe. Zato lahko trdim, da je tega več, kot policija zazna. 

Otroci in mladostniki so z novo tehnologijo postali veliko bolj izpostavljeni in ranljivi. Če ti nekdo reče, pošlji mi fotografijo, na kateri si gol, verjetno to nekako lažje storiš, kot pa če ti nekdo v obraz reče, sleci se. 

Neodgovorno ravnanje

Mladostnik, ki se pred svojimi prijatelji hvali in razkazuje fotografijo svojega dekleta ali znanke, ki mu je po spletu poslala fotografijo, na kateri je gola, stori s tem kaznivo dejanje! Taka fotografija je škodljiva. In lahko povzroči žrtvi izjemno stisko oziroma je zanjo lahko uničujoča.

Neosebni pristop je danes gotovo spremenil način vedenja mladoletnikov in storilcem olajšal delo. Če se spomnimo, kako je bilo že pristopiti k dekletu za nas velika zadrega, danes ob pregledovanju gradiva kakšnega kaznivega dejanja v pogovorih med mladoletniki na spletu vidimo, da takšnih zadržkov nimajo. Vprašajo čisto vse. Problem današnjega časa je tudi, da so otroci veliko bolj vešči interneta kot starši, kar pa ne pomeni, da se zavedajo tudi odgovornosti in da se znajo na internetu odgovorno vesti. Težava je še, da smo starši ogledalo, ki pogosto zataji, saj so tudi starši oziroma odrasli pogosto žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost na internetu. Če lahko storilec z manipulacijo pregovori odraslega, da mu pošlje fotografije, na katerih je gol, je pri otroku to še toliko lažje. Med odraslimi sicer ni prepovedano pošiljati tovrstnih fotografij, problem nastane, ko se take posnetke pošlje neznani osebi in se potem začne izsiljevanje. Druga težava, zaradi katere so otroci izpostavljeni, je pomanjkanje nadzora. Starši ne vedo, kaj otroci počno na spletu. Hkrati pa se starostna meja, ko otrok dobi v roke pametni telefon, niža. Starši tudi pogosto odpirajo profile na raznih družbenih omrežjih, celo petletnemu otroku, da lahko igrajo spletne igrice. Potem se zgodi, da otrok brez vednosti staršev preko svojega profila objavi kakšno od svojih fotografij, na katerih je gol. Nad tem ni nobenega nadzora, otrok pa se odgovornosti in posledic takega dejanja ne zaveda. 

Starši pogosto niti ne vedo, da ima njihov otrok odprt javni profil na kakšnem izmed družbenih omrežij.

Navadno res ne. Zato staršem predlagamo, da se o teh stvareh pogovarjajo. Tako, kot jih je treba naučiti obnašanja v prometu in drugih pomembnih stvari v življenju, jih bo treba naučiti tudi varno uporabljati internet ter se o tem nenehno pogovarjati. Jim razložiti, kaj se jim lahko zgodi, in jim povedati, na koga naj se v takem primeru obrnejo. 

Na dvoriščih stanovanjskih sosesk opažam, da ima ogromno otrok (od 6. leta naprej) s sabo telefon, torej lahko z njim snema ali fotografira tudi mojega otroka, ne da bi jaz kot starš to vedela. Zato je verjetno dobro zabičati otrokom, da se ne smejo pustiti kar tako za zabavo fotografirati in snemati?

Težava je v tem, da na to kot starš verjetno res ne boste imeli vpliva. Majhni otroci naj ne bi bili lastniki pametnih telefonov, lastniki naj bi bili starši, ki dajo telefon v občasno uporabo otroku. Če se gredo otroci igrat na dvorišče, se mi zdi bolje, da telefoni ostanejo doma. Kadar predavamo otrokom o uporabi interneta, poudarimo, da je internet koristen in da je dobro, da ga uporabljajo, vendar pod nadzorom in dobro podučeni o varni rabi. Povemo jim tudi,  kako se vesti, če jim nekaj ni pogodu. Otrokom tako vedno povem, da je zgoraj desno na ekranu tak rdeč križec, in če jim kaj ni všeč, naj ga uporabijo. Z njim tudi oseba na drugi strani izgine.

Opazujem, da so deklice precej izpostavljene vplivom različnih videospotov, izzivalnim plesnim gibom, morda neprimernim njihovim letom, potem to posnemajo, snemajo lastne videe, morda celo neprimerno oblečene za svojo starost, jih objavljajo …

Se z vami popolnoma strinjam in gotovo lahko rečem, da se tega premalo zavedamo. To, kar počno dekleta in fantje, na primer na zelo aktualnem Tik toku, ni prepovedano, tudi ni prepovedano objavljanje lastnih otrok na plažah ali celo med kopanjem v domači kadi, vendar si storilci to gradivo lahko pridobijo z namenom zadovoljitve spolne potrebe. Verjetno nikomur ni všeč, da bi bile fotografije njegovih otrok v zbirki nekoga, ki ga otroci spolno privlačijo. In to se dejansko dogaja. Ko med preiskavami zasežemo računalniško opremo, pregledujemo vsebino, najdemo sporno gradivo, je med njimi ogromno posnetkov, ki jih dobijo na spletu, in seveda se tega nihče ne zaveda. Starši pa verjetno niti ne vedo, kaj počno otroci na teh omrežjih, pogosto niti ne vedo, da ne gre samo za aplikacijo na telefonu, temveč za omrežje. Storilci so prisotni na internetu tam, kjer so otroci in mladostniki – na omrežjih (Snapchat, Tiktok, razni forumi spletnih iger, kjer potekajo pogovori, tudi tam lahko pride do spolne zlorabe in nagovarjanja). Starši svojim otrokom lahko zaupamo, vendar so storilci zelo veliki manipulatorji, zato ni vse odvisno od otroka. 

Na kaj moramo biti starši torej še posebej pozorni? 

Na plaži skrbimo za svoje najmlajše kot sicer. Bodimo pa tudi pozorni, da jih kdo ne fotografira – še posebej če so pomanjkljivo oblečeni ali goli. V takem primeru nemudoma pokličite policijo in bomo odreagirali.

Koliko ljudi to dejansko naredi? 

Težava je v prepoznavanju takega človeka. Vsi imamo telefone, vsi fotografiramo. Če sumite, da se nekdo osredotoča samo na otroke, je prijava nujna. 

Deset let se ukvarjate s to problematiko, kako zdržite tako psihično naporno delo?

Deset let je precej dolga doba, ampak največja motivacija je v tem, da lahko pomagam. Zato to želim početi. S spolnimi zlorabami otrok sem se ukvarjal tako na regionalni kot državni ravni in povsod sem imel ter imam odlične sodelavce. To je tisto, kar pomaga, da zdržiš, saj se razumemo, si pomagamo, se podpiramo – zaradi tega je lažje. V policiji obstaja tudi psihološka pomoč za tiste, ki jo potrebujejo in zanjo zaprosijo. Obstajajo tudi programi za obvladovanje stresa, o načinih spopadanja s temi vsebinami (da jih ne nosiš domov in da te ne spremljajo v življenju na vsakem koraku) pa marsikaj izvemo tudi na raznih izobraževanjih po tujini, ki se jih udeležujemo. 

Verjetno je neopisljivo, kaj vse ste pri svojem delu že videli, doživeli. 

Če bi vam povedal, kaj smo jaz in moji kolegi videli in doživeli, verjetno danes ne bi spali. So posnetki, ki jih je težko pozabiti, jih odstraniti iz glave, kriminalista pa žene pri tem delu to, da lahko reši otroka. To te poganja naprej. Kriminalisti z oddelka za mladoletniško kriminaliteto smo kriminalisti z visoko stopnjo empatije – takšni moramo biti, saj delamo z otroki.  Po drugi strani pa te ravno zaradi tega te stvari še bolj ganejo. 

Vas po desetih letih še lahko kaj preseneti?

Niti ne. Ljudje ne poznajo meja pri zlobi, ne poznajo meja pri domišljiji, kako izvršiti spolno zlorabo, meja ni ne starost storilca – od zelo mladih do zelo starih –, niti njihov položaj v družbi, niti kako so situirani. Tipični storilec ne obstaja, kot morda mislijo ljudje, da je pedofil 50 let star moški, ki živi pri mami. To ne drži. Stari so od 14 do 80 let. V postopkih zaradi suma spolne zlorabe sem imel različne profile – moške z družinami in take brez njih, samske, pogosto pa me preseneti morda to, da so nekateri storilci v družbi zelo dobro situirani in si zanje ne bi nikoli predstavljal, da živijo dvojno življenje. V tistem drugem, temačnem, zlorabljajo otroke – bodisi svoje ali tuje, si izmenjujejo ali posedujejo gradivo, ki prikazuje spolno zlorabo otrok.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.