Podrite ga, živalce v kavi!
»Ljudje so načeloma za drevesa, ampak ko se soočajo s konkretnim problemom, že drugače mislijo. Poglejte nove hiše – koliko ljudi si okoli njih posadi velika drevesa? Zelo malo. Če si že posadijo drevo, izberejo bolj pritlikave sorte,« pravi Saša Piano. Ali nihče ne razmišlja o senci? »Mislim, da se izogibajo delu (listje, obrezovanje ...) in se bojijo, da se bo drevo podrlo. V Velenju se je v nedavnem neurju en topol res podrl, ampak v resnici je tega zelo malo. Poznam pa izjemno banalen primer, ko so ljudje želeli, da se drevo, pod katerim se zbirajo in pijejo kavo, podre. A zakaj? Ker jim živalce z drevesa padajo v kavo. Pod drevo so si postavili klop, tam so se družili verjetno zato, ker je bilo pod drevesom prijetno, ker je bila senca, ker ustvarja drevo ugodno mikroklimo. Potem pa kot da so pozabili, zakaj se družijo ravno pod drevesom. Zelo smo dvolični oziroma imamo dvojna merila.«
Zato bi jih morali bolj spoštovati, predvsem pa sistemsko poskrbeti za strokovno ravnanje z njimi. Še vedno se ne zavedamo, da petdeset- ali šestdesetletnih dreves ne moremo preprosto nadomestiti. Zato še vedno gledamo njihove nepotrebne masakre. Zadnjega v Velenju, kjer je 13 petdesetletnih srebrnih in gorskih javorjev padlo zaradi nove kolesarske steze.
K javnemu urejanju prostora je treba pristopati celostno in s posvetom različnih strok. Ne pa na horuk – od enega projekta, za katerega so na voljo sredstva, do drugega. Odgovornim očitno še ni v polnosti jasno, da so drevesa in skrb zanje enako pomembni kot skrb za vodo in smeti. »V neki fazi smo to zanemarili, ker smo mislili, da bo to uredil trg. Skrbi za zelene površine pa ni lahko zaračunati. Ljudje se tega ne zavedamo, zato delujemo v smislu: »Dajmo posekat, bo manj stroškov in dela,« pravi dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka z Inštituta za politike prostora.
Tako se je pred štirimi leti zgodilo v Hrvatinih, kjer so morale pasti 60 let stare platane, ker je po mnenju pristojnih iz krajevne skupnosti pometanje listja terjalo preveč dela in denarja, ki bi ga lahko namenili za »pametnejše« stvari.
»Pri nas se še vedno premalo zavedamo, da s tem ko posekamo drevo, naredimo veliko škodo in da je koristi odraslih dreves zelo težko nadomestiti. Odrasla drevesa so vsestransko koristna za človeka, mestno naravo in okolje, zato jih res ne bi smeli po nepotrebnem odstranjevati,« dodaja Simonetijeva.
Naj jokam ali kričim?
Namesto da bi si vzeli več časa in temeljiteje premislili, se posvetovali s strokovnjaki različnih področij, so se v Velenju pri umeščanju nove kolesarske steze odločili za najbolj drastičen poseg. »Ne vem, ali naj jokam ali kričim. Morda pa se umaknem pod krošnjo svojega drevesa,« se je takoj po poseku v juniju zgroženo spraševala krajinska arhitektka Saša Piano iz Velenja. O razvoju svojega mesta (načrtovanju in povezovanju te kompleksne celote) veliko premišljuje, pravzaprav 24 ur na dan.
»Ameriški krajinski arhitekt Lawrence Halprin je življenje v odprtih površinah mesta (trgih, ulicah …) poimenoval koreografija mesta. Koreografija mesta je preplet urejenih odprtih bivalnih površin, v katerih se odvija življenje – ljudje se družijo, prehajajo skozi prostor, se v njem igrajo, v njem se dogajajo raznoliki dogodki, od kulturnih do političnih in športnih prireditev. Šele ljudje naredimo to koreografijo. Za to pa morajo biti ustvarjeni pogoji – s premišljeno oblikovanim in večfunkcionalnim prostorom, torej tudi z ulico. Zato mestna ulica ne more biti zgolj prometnica. Celovito urejanje prostora zahteva raznoliko skupino načrtovalcev različnih profesij (interdisciplinarnost), različnih izkušenj (v primeru kolesarskega omrežja npr. kolesarji in nekolesarji), a vsi z veliko znanja in empatijo do prostora in okolja.«
Preveč prometno razmišljanje
Po njenem mnenju na ulici ne bi bilo treba posekati 13 dreves. »Po moji oceni so se projektiranja lotili preveč na prometni način – načrtujejo torej prometno površino, ne pa površino, ki je namenjena trajnostni mobilnosti. Ideja te pa je med drugim, da bi se kolesarske in za pešce namenjene površine prepletale. To pomeni, da ne moremo narediti kolesarskih poti povsod, kjer bi se kdorkoli od nas želel peljati. Ne samo da moraš za to žrtvovati in krčiti zelene površine, podirati drevesa, na tak način tudi omejuješ pešce,« razmišlja Saša Piano.
Urbano kolesarjenje se po njenem mnenju razlikuje od rekreacijskega, saj je smisel urbanega ta, da si s kolesom olajšamo pot do službe in vsakodnevnih opravil. Zato ne moremo skozi mesto ali v bližino šol, kjer je veliko pešcev, preprosto potegniti kolesarske steze, na kateri se bodo kolesarji počutili varne in »pohodili plin«. Na površinah, kjer imajo pešci prednost, seveda dovolimo vožnjo tudi kolesarjem, a s tem kolesarju sporočimo, da ravna previdno, še razloži.
V imenu kolesarjev?
Občina Velenje posek 13 javorjev seveda utemeljuje tudi s strokovnim mnenjem, češ da so bila drevesa bolna in lomljiva, zatorej tudi nevarna. Ampak takšna pojasnila so že nekako standardna in vsi občani z njimi niso zadovoljni. »Ta vrsta javorjev je res lomljiva, ampak treba je povedati, da so bili pred leti obglavljeni (to pomeni, da jim odstranijo vrhove, vse večje veje, popolnoma jih oskubijo; takšna drevesa ne dajejo več sence, ne zadržujejo prašnih delcev, zmanjšajo hrupa, čez čas pa postanejo nevarna za ljudi in okolico, op. a.) – torej neustrezno vzdrževani. Posebej ko je drevo obglavljeno, začne poganjati šopasto, panjsko in številne odganjke požene zato, da bi preživelo. Ker poganjki odženejo hitro, so bolj krhki in ne sledijo naravni rasti podobe drevesa, so taka drevesa občutljivejša za veter, tudi bolezni. Ampak nesporno je, da če se ne bi gradila kolesarska steza, bi danes 13 dreves še stalo. Lahko bi jih nadomeščali postopoma, ne da se je zgodil enkratni masaker,« je jasna Saša Piano.
Ob tem se poraja vprašanje, kdo tako, brez razumnega razmisleka, načrtuje kolesarske steze v mestu? »Preprost odgovor bi bil, da očitno nekdo brez ustreznega znanja in empatije do obstoječega in narave. Res je moja izkušnja, da geodeti, če ne naročiš posebej, ne posnamejo dreves. Toda to ne daje opravičila projektantu, da jih s svojo ureditvijo 'povozi', saj je za dobro opravljeno delo treba iti na teren, in seveda na terenu vidiš tudi drevesa. A očitno jih nekateri pač ne vidijo. Kljub projektantski odgovornosti pa največjo odgovornost prevzame naročnik. Na koncu se on odloči, ali bo izdelan načrt potrdil ali ne. Največji problem je, ker tovrstne naloge ne dela ekipa, temveč posamezniki ali skupina posameznikov, v kateri vsak prevzame samo del naloge, pogosto pa nihče zadeve ne poveže v celoto.«
Vredna manj kot cestna svetilka
Na občini Šoštanj so Sašo Piano prosili za pregled idejne zasnove šoštanjskega odseka državne kolesarske poti od Dobrne do Mozirja. Kaj ji je padlo v oči? »Vsaka cestna svetilka, ki jo je bilo zaradi trase kolesarske poti treba prestaviti, je bila označena. Drevesa pa sploh niso bila vrisana! Kolegi v Ljubljani pravijo, da postaja standard, da geodeti posnamejo drevesa, v naši dolini pa moram na to posebej opozoriti.«
Medtem ko se že zavedamo, da je nekatere stavbe vredno ohraniti, pa z drevesi še nismo prišli do tja. Tako sogovornica še ni doživela, da bi zaradi ohranitve kakšnega drevesa morda prestavili cesto ali podrli kakšno stavbo. »To se ne dogaja! Čeprav se sliši komu bogokletno, je v resnici lažje zgraditi stavbo, nadstrešek ali parkirišče kot pa nadomestiti drevo.«
Drevesa stanejo
Zakaj se torej dogaja takšna škoda drevesom in posledično krni kakovost bivanja vseh nas? »Problem je v tem, da slovenske občine nimajo sistemsko urejenega celovitega strokovnega ravnanja z zelenim površinami. Dela se kampanjsko, tudi omenjena kolesarska steza je tako narejen projekt. Vedeti se torej mora, kje, kaj in kako bomo sadili (katere rastlinske vrste, kakšne sadike, kakšne rastne pogoje jim moramo ustvariti), paziti na ustrezno sidranje (vezanje ob količke) na novo posajenih dreves, na to, kdo lahko izvaja zasaditve, kako jih bomo načrtovali, kako vzdrževali, kje bomo puščali, da se travniki razraščajo svobodneje in kje ne. Zato moramo imeti pregled nad stanjem (kataster), vizijo in načrt za prihodnost ter skupino ustreznih strokovnjakov. Drevesa so sicer najpomembnejši, a samo del vsega opisanega sistema,« razloži Saša Piano.
Pod črto: pravilno vzdrževanje dreves stane več kot preprosto obglavljanje, ki mu Saša Piano pravi radiranje. Takšno radiranje pa postane dolgoročno tako z gospodarskega kot okoljskega vidika veliko dražje. »V nasprotju s človekom šele odraslo drevo opravlja celotno funkcijo: proizvede več kisika, zadrži več vode po dežju, daje več sence. Poleg tega se sedaj pogosto sadijo drevesa takšnih vrst, ki nikoli ne bodo zrasla deset metrov, nikoli ne bodo imela take krošnje, dala veliko sence. Po moji teoriji se ljudje velikih dreves bojijo, ker jih ne morejo obvladati. Tudi obglavljanje dreves je nasilje nad naravo, nekakšno discipliniranje drevesa. Tako človek dokazuje svojo moč nad naravo.«
Konec velikih?
Kljub temu da je Ljubljana v ravnanju z drevesi zelo napredna in ima v pristojnih službah dovolj strokovnega kadra (tudi v neurjih drevesa niso hudo poškodovana, kar kaže na dobro vzdrževanje) ter je postala eno od drevesnih mest sveta in se ponaša s priznanjem Svetovne organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) in Mednarodne zveze arboristov, pa dr. Maja Simoneti opozarja, da se bodo tudi Ljubljančani morali v prihodnosti posloviti od velikih dreves. Ker na novo posajena drevesa v urbanem okolju zelo verjetno ne bodo več zrasla v zelo stara in mogočna, je torej treba še z večjo vnemo ohranjati tiste mogočneže, ki jih imamo.
Tako je padla tudi velika rdečelistna bukev pri Operi, za katero Maja Simoneti meni, da bi jo verjetno lahko tudi ohranili, če bi novo gradnjo bili pripravljeni prilagoditi ali ji jo podrediti. »Treba je vedeti, da za novo posajena drevesa v mestu danes ni več pogojev, da bi tako dolgo rasla in se tako mogočno razrasla. Talni pogoji so slabi – prostora pod zemljo je tako malo, da se koreninski sistem, ki bi omogočal tako drevo, sploh ne more razviti. V mestih danes izkušnje kažejo, da na novo posajena drevesa doživijo deset, petnajst let. Dvajset let je že izjemno veliko.«
Torej je konec mogočnih dreves, ki dajo največ od sebe? »Na žalost verjetno res, saj je podtalje zasedeno s komunalno infrastrukturo, garažami, zato se tako zavzemamo in borimo za vsako drevo.«
Velika drevesa, manj poplav
Poleg tega, da so drevesa v mestih posebej dragocena za hlajenje, ljudje pozabljamo na izjemen pomen velikih dreves pri odvajanju vode, še posebej v času velikih nalivov, opozarja dr. Maja Simoneti. »Velika drevesa zadržijo več vode, kar pomeni, da ta manj intenzivno priteka v komunalni odvod, zaradi česar smo manj poplavno ogroženi. Drevesa in zelene površine imajo pomembno funkcijo pri odvajanju padavin iz mestnega okolja, zato, na primer, v Londonu ne morete pred vhodnimi vrati tlakovati niti kvadratnega metra brez dovoljenja. Mesto ima odlično evidenco in na podlagi podatkov vam vlogo odobrijo ali zavrnejo. Tlakovanje vam odobrijo na podlagi izračuna, kako se bo zaradi vašega posega spremenil odliv padavinskih vod v širšem območju.«
Vaše drevo ni samo vaše
Tudi drevesa v zasebni lasti so vprašanje strateških odločitev. »Ko ugotovimo, kakšna je funkcija dreves, moramo priznati, da teh funkcij naseljem in naravi ne moremo zagotoviti brez dreves v zasebni lasti. Govorimo o mikroklimatskih učinkih in zadrževanju vode ob velikih nalivih – gre za tako pomembne prispevke k blaženju podnebnih sprememb in zagotavljanju kakovosti bivanja, da so se številna mesta po svetu že odločila za posege v odločanje tudi o ravnanju z drevesi v zasebni lasti. Kar pomeni, da morajo tudi zasebniki upoštevati pravila (strokovnega) ravnanja z drevesi. Pri nas se o tem še pogovarjamo in upamo, da nam bo pomagal novi odlok o podobi naselij in krajine.«
Jasno pa je, da samo z drevesi na javnih površinah za vse mestne prebivalce ne moremo zagotoviti kakovostnega bivanja. »Drevesa in zelene površine so enakovredni deli naselij, tako kot stavbe, zato je logično, da javne politike sežejo tudi na to področje. V Trstu in na Dunaju imajo vsa drevesa oštevilčena in označena s kovinskimi tablicami. Če se, na primer, na Dunaju zasebnik res ne more izogniti poseku drevesa, mora zagotoviti nadomestno saditev na isti lokaciji, da tistega dela mesta ne prikrajša za zeleno maso. Če se tega ne da izvesti, plača mestu, da bo poskrbelo za zasaditev nekje drugje.«
Drevo ni zgolj objekt
Tudi pri nas so drevesa evidentirana – tega sicer nima veliko slovenskih občin, jih je pa vedno več. Je pa pomembno, da se urejen kataster dreves, ki je osnova za celovito ravnanje z drevnino, tudi upošteva, ne da je sam sebi namen.
Kot pravi Saša Piano, je podiranje zgolj konec zgodbe o drevesu, ki je v mestu pogosto »objekt«, s katerim lahko vsak počne, kar hoče. »Nekdo vanj zabije žebelj, da lahko obesi suknjič (to se je včasih pogosto dogajalo na gradbiščih), nekdo obenj trajno postavi težek kontejner, nekdo asfaltira površino tik do debla, nekdo obreže veje, ki ga motijo, včasih le po eni strani … Drevesa moramo začeti spoštovati in se zavedati, da so še posebej v mestih nenadomestljiva in pomembnejša od nas.«
V starejših soseskah več zelenja
»V starejših soseskah, ki so bile z družbenega vidika bolj korektno načrtovane, je zelenih površin veliko več kot v novejših. Kakovost bivanja je zato v soseskah, ki so bile zgrajene pred osamosvojitvijo, bistveno večja. Predvsem za otroke in starejše je zelo pomembno, da so površine za igro, rekreacijo in regeneracijo hitro in dobro dostopne, da lahko na njih uživajo vsak dan. V času epidemije smo dojeli, da je to dobro za mentalno in fizično zdravje vseh prebivalcev,« izpostavlja dr. Maja Simoneti. Jasno je, da je v velikih mestih dragocen vsak kvadratni meter, in kdo ga bo »zapravljal« za zelene površine. Ampak sogovornica ne usmerja prsta v kapital, ki je sam po sebi brez duše in programa. »Kapitalu program določajo javne politike, in te so se sčasoma zelo oslabile. Zato se je treba pogovarjati o tem, zato smo ustvarile skupino Za drevesa gre – da nagovarjamo javnost in ustvarjamo neki pritisk, da damo odločevalcem vedeti, da je to pomembno, in težimo k spremembam, ki bodo dobre za vse.«
Zagata z japonskimi češnjami
Japonski veleposlanik je češnje, darilo japonske princese, posadil pri biotehniški fakulteti, kjer pa so sedaj ob širjenju nacionalnega centra za biologijo v zagati. »V japonski kulturi velja posek podarjene češnje za nespoštljivo dejanje, za nas pa je to nauk, da obstajajo kulture, kjer drevesa zelo visoko cenijo. Pri nas nekateri verjamejo, da to ni taka reč: posekaš in na novo posadiš. Škoda, da se biotehniška fakulteta, kjer je doma vse potrebno matično znanje o ravnanju z drevesi in kulturi urejanja okolja, ne zna dogovoriti, da bi drevesa povezali z novo gradnjo,« razmišlja Simonetijeva in dodaja, da se je treba pogovarjati o spoštovanju dreves, ki že rastejo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
