Čeprav je bila v minulih dneh nova vlada zaradi poenostavitve postopkov pridobivanja gradbenih dovoljenj konkretno na tnalu, pa se niti v preteklosti v Sloveniji z naravo in okoljem ni ravnalo odgovorno. Onesnaženja izhajajo že iz časov povojne Jugoslavije, ko sta se oblikovala intenzivno kmetijstvo in industrija, pesticidi so postali bogovi na poljih, v vinogradih in sadovnjakih. Več desetletij se neprečiščene industrijske odpadne vode stekajo v reke, polja se polivajo s škropivi, odpadno blato, polno strupov, se odlaga na neurejenih deponijah, kaj vse se spusti v zrak skozi tovarniške dimnike, ne bomo nikoli vedeli.
Ptuj in okolica z vrsto onesnaženj
Nedvomno je vzrok številnih hudih in kroničnih bolezni onesnaženje tal, zraka in vode. Skoraj vsaka regija ima svoje ekološko breme. Začnimo kar v domačem okolju. Ptujsko jezero je živi usedalnik težkih kovin, prav tako laguna v Šturmovcih pod jezerom. V vodotoke se še vedno iztekajo neprečiščene industrijske in komunalne vode, podtalnica na Dravskem polju je zaradi starih bremen iz še danes delujoče kemične tovarne polna nevarnih strupov, prav tako sta na Dravskem polju dve veliki odlagališči industrijskih odpadkov in tudi največji delujoči obrat v državi za zbiranje nevarnih odpadkov. Na Ptuju je nedelujoče odlagališče odpadkov s tisočimi tonami odloženih smeti, živilska industrija v zgodovinskem mestu ob Dravi vsake toliko poskrbi za »zaveso« posebnih vonjev, še pred desetletjem so se množično gradile bioelektrarne, ki so investitorjem prinesle finančni polom, okolju pa nepopravljivo škodo.
Ni regije brez ekološkega bremena
Če se ozremo po drugih regijah, lahko v vsaki najdemo kakšno resno okoljsko breme. V okolici Celja in Mežiške doline gre za onesnaženje zemljine s težkimi kovinami, na obeh lokacijah država izvaja sanacijo. Šaleška dolina se srečuje z onesnaženjem iz termoelektrarne, v Ljubljani gradijo cevovod kanalizacije čez glavni vodonosnik za oskrbo prebivalcev s pitno vodo, na drugi strani Slovenije, ob smaragdno modri Soči, živi še en velik onesnaževalec okolja – anhovska cementarna. Še in še bi lahko iskali ter naštevali onesnaževalce in njihova bremena, ki jih puščajo v okolju: od gigantskih industrialcev pa vse do manjših obratov v lokalnem okolju, tudi kmetijskih.
Evropska komisija bi lahko sprožila tožbo
Da ima Slovenija z varovanjem okolja resne težave, jo je že nekajkrat opozorila tudi Evropska komisija (EK). Nazadnje pred nekaj dnevi. Uradni opomin se nanaša na kršitve na področju varovanja zraka. Po ugotovitvi EK je prenos pravnega reda EU (direktive iz leta 2010) v slovenskega za področje industrijskih emisij neustrezen oziroma neskladen. EK Slovenijo na neskladje predpisov opozarja že od leta 2017. Zaradi nezadovoljivega odgovora iz Slovenije je EK decembra lani napovedala tako imenovani postopek kršitve (opomina).
Drugi »prekršek« Slovenije na področju okoljske zakonodaje se nanaša na neizpolnjevanje obveznosti iz direktive iz leta 2008 (?!) o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo v zvezi z mejnimi vrednostmi PM10 (trdih delcev v zraku). Opomin za ta segment okoljske zakonodaje je Slovenija prejela že pred sedmimi leti, januarja 2013. Kršitev se nanaša na preseganje mejnih vrednosti PM10 na več območjih. Aprila 2016 je sledil dodatni opomin zaradi nezadostnega števila in vrst merilnih mest. »Meritve za območja Ljubljana, Maribor in Primorska kažejo zmanjšanje onesnaženja, EK ukrepe ocenjuje kot zadovoljive. EK medtem stopnjuje ukrepanje za celinsko območje Slovenije, saj so dnevne mejne vrednosti PM10 presežene od leta 2008 pa vsaj do 2018, letne mejne vrednosti pa so presežene za leti 2008 in 2010. Po mnenju EK negativni obseg, trajanje in trend preseganja lahko kažejo, da ukrepi v načrtih za kakovost zraka ne zadostujejo. Slovenija mora po prejemu obrazloženega mnenja v štirih mesecih sprejeti ukrepe, sicer lahko EK zadevo preda Sodišču EU in zoper Slovenijo vloži tožbo.«
