Je namreč mamica šestih otrok, starih od dveh do 12 let, ki se je tako kot mnogi starši z možem v času karantene znašla pred velikim izzivom šolanja svojih otrok na daljavo. Kar štirje so šoloobvezni, dva pa hodita v vrtec. Ker ima mož še ogromno dela s svojo odvetniško prakso, je Ana Pavec, k sreči samozaposlena, svoje delo in cilje v tem času podredila otrokom.
Šmarčanka, ki se je po poroki preselila na Gorenjsko, v čudovito naravo pod Krvavcem, si je od nekdaj želela veliko otrok. »Vsaj štiri, sem vedno govorila, ker smo bili tudi pri nas doma štirje,« pravi. »Takrat si nisem prav dobro predstavljala, kako bo to v resnici. Situacija je veliko zahtevnejša, kot sem romantično razmišljala v mladostniškem obdobju,« se smeji in dodaja, da sta v resnici z možem zelo srečna in hvaležna, ker so vsi otroci zdravi, sposobni in pridni učenci, za katere je delo za šolo samoumevno. Je pa seveda življenje veliko lažje, če so otroci v šoli in vrtcu in se Ana zjutraj lahko posveti svojemu delu. Njena glavna dejavnost je prevajanje in vodenje spletnih seminarjev za mamice, včasih pa je bila zelo aktivna tudi kot doula in svetovalka za dojenje. Pred dvema mesecema je svoje delo zaradi znane situacije potisnila na stran.
Sprva je bilo kar težko
»Sprememba je prišla nepričakovano in morala sem se hitro prilagoditi, da se moji otroci šolajo na daljavo.« Kot bi slutila, da se bo nekaj zgodilo, se je že na začetku šolskega leta odločila, da bodo kosilo jedli doma. »Dostikrat jim hrana ni bila všeč, pa so prihajali domov lačni, ali pa so se kosila podvajala – sem skuhala doma enako, kot so imeli v šoli.« Poleg tega so dva meseca pred karanteno naredili razpored dela v gospodinjstvu. »Prej smo imeli zunanjo pomoč, potem smo se odločili, da so otroci dovolj stari, da si lahko delo razdelimo. Če znajo prižgati računalnik, igrati zapletene igrice, znajo prav gotovo tudi pospraviti posodo iz pomivalnega stroja, pobrisati mizo, posesati, zložiti perilo ... S tem so se zaposlili, ko so končali delo za šolo, potem pa so imeli svoj prosti čas. Zelo sem zadovoljna, da smo to speljali že pred karanteno, ker smo si tako lahko hitreje organizirali življenje.« Ker družina zelo rada potuje, se je včasih poigravala z mislijo o šolanju doma, ampak je vesela, da se za to niso odločili, saj vidi, da bi bil to res ogromen zalogaj.
V začetku so bili vsi še malo zmedeni in izgubljeni
»V slabih trenutkih sem si že neštetokrat ponovila stavek Brené Brown, katere knjigo sem prevedla: 'Na koncu želim biti prepričana, da sem prispevala več, kot kritizirala.'«
Starejšim fantom Mateju, Primožu, Antonu in Tilnu, ki hodijo v šesti, peti, četrti in prvi razred, so morali zagotoviti svoje kotičke in jih navaditi na drugačno delo, kot so ga bili vajeni v šoli. »Že tako smo bili precej zmedeni, potem so nam pa še učitelji navdušeno pošiljali nasvete o tem, kaj vse lahko počnemo doma, in predlagali cel kup inovativnih učnih postopkov. Jaz sem pa komaj dihala zaradi vseh obveznosti. Najprej smo morali sploh vzpostaviti vso tehniko. Računalnik, ki ga uporabljam za svoje delo, ki trenutno počiva, posojam otrokom. Najstarejši ga najbolj potrebuje, saj sam poskrbi za svoje delo. Drugim pa naloge natisnem.« Otroci niso vedno enako motivirani za delo, to je prav tako dodatna naloga za starša. »V šoli so navajeni učiteljevega sistema, jaz imam svoj način. Če navodila niso jasna in če otroku snov, ki jo mora predelati, ne diši, je treba najti pot, da bo delo vseeno opravil. Doma je bilo treba urediti delovno vzdušje, ki se v šoli vzpostavi avtomatsko. Starejši trije otroci imajo v svoji sobi skupaj dolgo pisalno mizo. Kakšno uro še vsi trije sedijo in vneto delajo. Ko pa osredotočenost popusti, jih že najdem, kako se prosto sprehajajo po hiši. Kakšen se hitro pridruži gledanju risank, s katerimi včasih zamotim hčerko, da medtem lahko tudi sama kaj postorim. Prihaja do res hecnih situacij,« se smeji sama sebi. »Pred dnevi sem v enem trenutku enemu od sinov razlagala o toplotnih pasovih, drugemu, kaj so predhodniki, tretjemu, zakaj se ne more ven igrat z drugimi otroki, četrtemu menjala pokakano plenico, obenem pa smo zamudili glasbeno uro roga, ki jo je imel peti po Skypu.«
Razpoloženje niha
Zato seveda ne čudi, da ji je ob vsem tem razpoloženje ves čas nihalo. »Enkrat sem bila optimistična in imela občutek, da dobro obvladujem situacijo, da sem se že odlično znašla. Potem pa te preobilica dražljajev, ko dežujejo zahteve otrok, ko je preprosto preveč elektronske pošte učiteljev, ko se sama izpostavljam družbenim omrežjem in vsemu temu razlitemu gnevu, ko je bedna politična situacija, ko ne najdeš niti pet minut miru zase, obenem pa te bombardirajo še s strašljivimi količinami kontradiktornih informacij, lahko potisne na rob obupa. V takih trenutkih sem si že neštetokrat ponovila stavek Brené Brown, katere knjigo sem prevedla: 'Na koncu želim biti prepričana, da sem prispevala več, kot kritizirala.' Ob pomanjkanju spanca, prostega časa in miru za delo lahko enega ali drugega partnerja hitro zanese v obtoževanje, kaj je kdo naredil in česa ne, zato nama z možem v takih situacijah ta stavek prav tako pride prav. Ko se tega zaveva, raje pogledava, kaj je kdo naredil in prispeval v družini, in to ceniva. Enako velja tudi za vse druge ljudi. Vsi se trudijo po svojih močeh, čeprav si kdaj ogorčen nad kakšnim njihovim dejanjem.«
Minimalna nega sebe
Za svoj mir in za to, da je lahko umirjena s svojimi otroki, mora poskrbeti za »minimalno nego sebe«, pravi. »Za vsako žensko je to nekaj drugega. Zame so to stvari, ki jih moram početi, da se počutim normalno. Najprej je to osebna higiena – da se lahko v miru stuširam za zaprtimi vrati, da preberem poglavje knjige, namesto da bi brskala po družbenih omrežjih, če imam nekaj minut časa, da grem na sprehod z najmlajšim in uživam mir, ko v vozičku zaspi, da posedim vsaj deset minut v miru v avtu, preden se odpravim v trgovino – v drugo hrupno okolje, ali pa da greva lahko s hčerko sami skupaj rolat in se na ta način povezujeva. Zelo sočustvujem s starši, ki delajo od doma in jih delodajalec preganja z roki, hkrati pa morajo poskrbeti za šolanje otrok in vodenje gospodinjstva. Menim, da je bilo to obdobje za vse skupaj kolikor toliko normalno, ker je v Sloveniji še vedno veliko ljudi, za katere so šola, delo in socialna solidarnost vrednota. Logično se nam zdi držati ukrepov, ki jih je dala država. Smo predani, iznajdljivi. Da se vse še ni sesulo, je samo zato, ker se nas toliko trudi,« razmišlja.
Starši smo nemočni
Kljub vsemu pa je razočarana nad ponovnim vzpostavljanjem šolskega sistema. »Zelo sem se veselila, da se bodo otroci vrnili med vrstnike. Toda ob pogojih, ki nam jih predstavljajo, sem zaskrbljena in čutim krivdo, ker se mi zdi, da prav najranljivejši del svoje družine, torej najmlajše tri otroke, izpostavljam pritisku. Delam od doma, kjer mi ni treba nositi maske in se držati stran od drugih ljudi, otrok, moj prvošolec, ki mora obvezno v šolo, pa bo moral to upoštevati, in to v obdobju, ko je najbolj dovzeten za sporočila okolja. Ta socialna distanca bo v njem gotovo pustila posledice. In če ga bodo dali v drug razred, kakšen smisel ima ves ta stres za en mesec, kolikor je ostalo do konca šolskega leta? Poleg tega se bo gotovo spraševal, zakaj mora v šolo, medtem ko so njegovi trije starejši bratci doma in jim je čisto lepo. Starši smo pri tem čisto nemočni, zdi se nam, da nas nihče ne posluša,« je razočarana.
S pravim človekom
Po drugi strani pa je bilo to tudi zelo lepo obdobje, poudarja Ana. »Pomladi s tako lepim vremenom ne pomnim. Veliko časa smo preživeli v naravi. Mož skrbi za športno udejstvovanje naše družine.« Otroci so se med drugim naučili čisto življenjskih veščin. »Včasih sem bila presenečena, koliko osnovnih stvari v gospodinjstvu pravzaprav niso poznali. Učili smo se vztrajnosti, da ni nič groznega, če ti nekaj ne uspe že ob prvem poskusu, spodbujala sem jih k temu, da sprejmejo svoje napake, da so strpnejši do svojih bratov, ker je vsak drugačen, pa da je s skupnimi močmi mogoče nekaj hitreje narediti, kot če bi delal vsak sam. Bolje sem spoznala svoje otroke.« Za to, da njena družina deluje skladno, kljub zunanjim pretresom, je seveda zelo pomemben odnos med zakoncema. Kljub številnemu podmladku sta si vedno znala vzeti čas samo zase. Rada gresta na koncerte, se pogovarjat v kako kavarno, obiskujeta zakonsko skupino. »V zadnjih dveh mesecih res nisva imela veliko časa zase, sva si pa vseeno vzela nekaj trenutkov. V tem obdobju se je potrdilo, da sem s pravim človekom, da dobro sodelujeva, da lahko brez večjih težav izpeljeva tako preizkušnjo, kot je karantena, in da se lahko zaneseva drug na drugega. Imava trden odnos in zaupanje vanj.«
Zdaj imamo možnost!
»Zelo sem se veselila, da se bodo otroci vrnili med vrstnike. Toda ob pogojih, ki nam jih predstavljajo, sem zaskrbljena in čutim krivdo, ker se mi zdi, da ravno najranljivejši del svoje družine, torej najmlajše tri otroke, izpostavljam pritisku.«
Na začetku karantene se je kar dobro držala, pravi, ko pa je videla, da se bo vlekla v nedogled, se je začela počutiti ujeto. »Če sem prebirala nekaj, kar je to stanje potrjevalo, sem se počutila še slabše, če pa sem razmišljala o tem, kaj lahko naredim kot aktiven član družbe, me je to opolnomočilo in ni bilo več tako hudo. Prepričana sem, da v svetu delujejo neke sile, ki si prizadevajo, da bi nas vsaj do neke mere 'zasužnjili', da bi čim manj razmišljali s svojo glavo in imeli od nas čim več koristi. Tega si ne želim niti zase, še manj za svoje otroke. Zgodovina nas uči, da so se grozote vedno dogajale, pa tudi da si je človeštvo vedno znova opomoglo. Vedno so obstajali posamezniki ali skupine, ki so preživeli in spreminjali svet na bolje. Tudi mi imamo zdaj to možnost! Moramo jo izkoristiti,« je razmišljujoče zaključila svojo pripoved.
Otrok mora pojesti kilogram blata na leto
»V preteklosti smo se povsem drugače vedli do virusov in bakterij. Odraščala sem na kmetiji, kjer so vedno dejali, da mora otrok na leto pojesti vsaj kilogram blata za odpornost, zdaj pa čisto vse razkužujemo. Zaradi tega nismo več toliko v stiku z bakterijami in imamo povsem osiromašen mikrobiom. Ko sem se izobraževala o porodu in dojenju, sem izvedela, kako zelo je pomembno, da otrok že ob rojstvu dobi materine in očetove bakterije. Ena od uglednih medicinskih revij piše celo o tem, da so protitelesa koronavirusa našli že tudi v materinem mleku. Narava sama najde pravo pot, zato se mi zdi zelo pomembno, da znamo starši uporabljati svojo pamet in se naslanjati na staro modrost, ki so nam jo predali predniki. Nespametno se mi zdi slediti vsaki modni muhi, vse slepo verjeti. Kritično moramo presojati informacije, ki prihajajo do nas. Tega sem se naučila ob svojih porodih.«
Podpora je pomembna
»Ko se počutimo obremenjene, ne glede na to, koliko otrok imamo, si ne naredimo nobene usluge, če si očitamo, ker v trenutni situaciji nismo ves čas polne optimizma. Tudi hvaležnosti ne moremo ves čas občutiti in je krivično to vseskozi zahtevati od sebe. Veliko prej bomo spet začutile ljubezen, če si bomo kdaj dovolile občutiti jezo, utrujenost, žalost in jih izraziti v varnem oziroma primernem okolju, ob odrasli osebi, ki nas razume in podpira. V tem času je bila zame neprecenljiva podpora mamic, s katerimi se v normalnih okoliščinah večkrat srečamo v živo, zdaj pa smo bile v rednem stiku vsaj v spletni klepetalnici.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
