Novice Svet24

Petinosemdesetletna Ana Plohl je doma v Strejacih, manjši vasici v občini Dornava. Živi sama, tople in sončne pomladne popoldneve v glavnem preživlja zunaj. Skoraj vsak dan se po kosilu odpravi na daljši sprehod in hodi tudi po dve uri. Minuli četrtek se je odločila, da bo tisti dan namesto sprehoda raje pod streho spravljala drva. Medtem ko je zunaj v skladovnico zlagala drva, si je v hiši na mobilnem telefonu polnila baterijo, odloženega je imela na kuhinjski mizi. Ker je med delom postala žejna, je šla v hišo, da bi popila kozarec vode. Ko je odprla hišna vrata, sta vanjo puhnila črn dim in vročina. Sprva ni dojela, kaj se je sploh zgodilo. Stopila je korak dlje in skozi gosti dim videla, da gori kuhinjski kot – oblazinjena klop okoli mize.

M. Z.

Natočila je vodo v skledo, polila ogenj, spet natočila in polila

Mernikovi pravijo, da so se odločili svojo zgodbo deliti z javnostjo predvsem zato, da opozorijo, kako nevaren je lahko mobilni telefon. Na lastni koži so izkusili, da bi lahko njihova mama oziroma babica zaradi eksplozije baterije na telefonu ostala brez strehe nad glavo. 

Plameni so že segali po steni in stropu. A ženica, vztrajna, pogumna in trmasta, se je v trenutku odločila, da je treba ogenj pogasiti. Odprla je vodo na kuhinjski pipi, jo natočila v majhno skledo, ki je bila najprej pri roki, saj je bila odložena v kuhinjskem koritu, in začela ogenj polivati. Natočila je vodo v skledo, polila ogenj, spet natočila in spet polila … »Gorelo je in tega ne moreš kar tako pustiti. Polivala sem po mestih, kjer sem videla, da je najbolj gorelo,« se svoje gasilske akcije spominja glavna junakinja te zgodbe.

Vztrajala v goreči hiši, dokler ni pogasila

Mimo hiše sta se v času, ko je pogumna ženica pred ognjem reševala svoj dom, z avtomobilom pripeljala Miran in Renata Visenjak, ki stanujeta v soseščini. Ko sta se peljala po cesti, sta od daleč videla, da je Plohlova šla v hišo. Ta je neposredno ob lokalni cesti, pa tudi vhod je čisto blizu ceste. Peljala sta se počasi in videla, da se skozi vhodna vrata kadi. Ustavila sta se, Renata je prihitela v hišo in želela 85-letnico, ki je z majhno skledico gasila požar, odpeljati iz goreče kuhinje. A ženska se ni dala. »Usta sem imela zaprta, stisnila sem ustnice, dihala sem samo na nos, točila vodo in polivala. Nisem hotela iti vstran. Če bi popustila, bi se ogenj razširil. Renata je prišla trikrat pome v hišo in me prosila, naj grem ven. Pa nisem hotela, vztrajala sem in polivala. In mi je uspelo! Ogenj sem pogasila! Ko je bil pogašen, sva z Renato odprli kuhinjsko okno. Prej ga nisva odpirali, ker bi s tem ognju dali samo še večjo moč. Renatin mož Miran je medtem poklical mojega vnuka Marka, k sreči je imel njegovo telefonsko številko,« je za naš časopis povedala Plohlova.

Marko Mernik

Od vročine s stropa padel lestenec, a ženica tega ni niti zaznala

M. Z.

»Mi smo se ravno odpravljali h kosilu, hrana je bila že na mizi. Sinu Marku je zazvonil telefon, naenkrat je prebledel in onemel. Ko je odložil telefon, je dejal, da pri babici gori. Z možem sta bila v trenutku v avtu in se odpeljala na domačijo. Kosilo je nedotaknjeno ostalo na mizi, naenkrat sem bila zbegana, nisem vedela, kaj narediti. S servieto sem samo pokrila hrano, se usedla v avto in odpeljala za možem in sinom. Ves čas sem imela v mislih, da je mama kaj pozabila na štedilniku in je zato zagorelo ali pa da bi požar lahko povzročil plin iz jeklenke. V mislih sem že imela, kako bo treba to spremeniti, da ne bi več kuhala na plin. Pa ni bil kriv štedilnik, krivec za požar je bil mobitel. Nismo si predstavljali, da je kaj takšnega mogoče. Telefon je imela med polnjenjem odložen na kuhinjski mizi. Baterija je eksplodirala, med eksplozijo jo je vrglo na oblazinjeno kuhinjsko klop. Tam sta bila položena majhna koca in majhen vzglavnik. Baterija je padla na vzglavnik in zanetila ogenj. Ko je prišla mama v kuhinjo, je ogenj segal že do stropa. Saj ste videli, vse je požgano in ožgano: lesen ladijski pod nad klopjo, lesen ladijski pod na stropu, lesena predelna stena … Stirodur, ki je bil položen na steni, je zvilo, od vročine je zvilo tudi hladilnik, ki je bil na drugi strani kuhinje, kakšne tri metre vstran od ognja, lestenec je padel s stropa. Tega mama niti ni videla, medtem ko je polivala po ognju. Res sreča, da se ji ni kaj zgodilo,« se četrtkovega popoldneva spominja hči Plohlove, Betka Mernik. Vsem, ki so tisti dan pomagali njeni mami, se tudi lepo zahvaljuje. »Predvsem zakoncema Visenjak in vsem sosedom, ki so nam priskočili na pomoč.«

Marko Mernik

Babica »gasilka« cela črna od dima in saj

Ana ob požaru ni klicala gasilcev in ne druge pomoči. Odprla je pipo in s skledico, ki je bila odložena v pomivalnem koritu, začela polivati ogenj in ga tudi uspešno pogasila. 

Anin vnuk Marko Mernik je zagnan gasilec in predsednik PGD Žamenci. Ko ga je Miran Visenjak obvestil, da pri stari mami gori, je bil skupaj z očetom nemudoma tam. Ni mogel verjeti, kaj je uspelo babici. »Ob pravem trenutku je bila na pravem mestu in ravnala popolnoma pravilno. Če bi se ogenj razširil, bi se lahko od hiše poslovili. Del objekta je lesen, in kakor hitro bi bil ogenj še večji, kot je že sicer bil, bi gorelo kot bakla. Četudi bi gasilci ogenj pogasili, bi bila hiša verjetno do konca uničena. Ne morem verjeti, kaj je uspelo naši 85-letni babici. Res je prava junakinja!« je povedal Mernik in dodal: »Ker je bil ogenj pogašen, ni bilo treba na pomoč klicati gasilcev. Sem pa poklical policijo, da so opravili ogled in sestavili zapisnik. Ugotovili so, da je požar povzročila baterija telefona, ki je eksplodirala, padla na klop in zanetila ogenj. Ko so policisti končali ogled, smo se domači kar lotili čiščenja. Iz kuhinje smo odstranili vse, kar je bilo zažgano: kuhinjsko oblazinjeno klop, stenske lesene obloge (ladijski pod), stirodur s stene, ki smo ga nedavno na novo lepili, ko smo obnavljali kuhinjo. Ženske so medtem izpraznile in počistile kuhinjske elemente in oprale vso posodo. Vse je bilo črno od dima in saj. Babice skoraj ni bilo spoznati, cela je bila črna: od las do obraza, vratu … Skozi očala ni skoraj nič videla. Sploh ne vem, kako je vzdržala v tistem dimu in vročini. Čiščenje smo končali zvečer okoli 23. ure. Babico smo peljali k nam domov, čeprav se s tem ni najbolj strinjala. Nismo je upali pustiti same, kaj pa če bi se ji zdravstveno stanje poslabšalo, saj je bila vendarle v dimu, sajah in na vročini. Pa tudi telefona ni več imela, da bi nas lahko poklicala, če bi bilo kaj narobe in bi nas potrebovala. Potem smo jo le prepričali, da je šla z nami. In tudi temeljito jo je bilo treba umiti, saj je bila črna kot dimnikar.«