Andrej Šter je izredno okreten uradnik, ki svojo ekipo na ministrstvu za zunanje zadeve usmerja natančno in učinkovito – temu v prid govorijo rezultati.
Nekaj sto Slovencev (številka se počasi približuje 1000) so s pomočjo diplomacije, tudi zvez, z veliko truda in napora zaradi uspešnih spopadanj z nemogočim že uspeli rešiti, vrniti v domovino. A Slovence ne navdušuje samo to. To, kar pritegne slehernika, je njegova sproščenost, iskrenost, neposrednost, hudomušnost. S tem, kako komunicira, kakšno držo ima, so ga ljudje vzeli za svojega. Za sebi enakega.
Ko se pogovarjava, je ura pol enajstih zvečer. Ali to pomeni, da ste aktivni tudi tako pozno v večer, pravzaprav kar cel dan? Pričakovala bi, da bi si morda vsaj ta del dneva vzeli zase.
Ta dan se še ni zaključil. Ta dan ima zdaj enega lepših, prijetnejših delov. Sicer pa me potem še čaka nekaj ljudi, s katerimi se moram slišati. Bomo videli, kako se bo zaključil, vsekakor pa še ne tako kmalu.
Ste utrujeni, izčrpani zaradi svojega tempa, intenzivnih dni?
Ne.
Kaj vam potem daje energijo pri tako veliki obremenitvi, ki ste je deležni v službi?
Tisto, kar »poganja« mene in moje sodelavce, da vztrajamo, je malo trma, malo pa dejstvo, da včasih komu res pomagamo. In takrat, ko se zaveš, da si nekoga rešil iz težke situacije, je to en tak drive (op. p. »drive« je angleški izraz, ki v prevodu pomeni gonilo). Pomagati nekomu, to ti napolni baterije za cel dan.
Zanima me, kako doživljate ta zelo pozitiven odziv javnosti na to, kar počnete, in nase. Ljudje vas vidijo kot nekoga, ki daje tisto, kar morda pri ostalih obrazih »z vrha« pogrešajo. Da ne omenjam, kakšen val navdušenja ste poželi, ko ste v eni od svojih izjav uporabili nekoč bolj uveljavljeno slovensko psovko krucinal božji.
Krucinal božji je privrel iz srca. Sploh nisem pričakoval, da bo ljudi tako nagovoril. Saj obstajajo tudi druge kletvice in bolj krepke besede. Rekel bi, da se je zgodilo to, da so ljudje prepoznali, da sem čisto običajen človek, ki ga, ko ga kaj prizadene, zjezi, to tudi pokaže, in mislim, da to ne ostane brez odziva. Mene, ko rečem kaj takega, nikoli najprej ne zanima, kako bo slišati, videti, kako se bodo drugi odzvali. Zelo me veseli, da je s slovenskimi ljudmi mogoče komunicirati neposredno. Jaz se vedno obnašam, kakršen sem. Ni me strah, če sem kdaj bolj impulziven. Menim, da ljudje hitro zavohajo, kdaj se gre nekdo neko predstavo. Jaz se je večinoma ne grem.
Ali ta iskrenost, ko se pokažeš, kakršen si, pride z leti? Ali je pač situacija, v kateri smo, tako natlačena z vsem, da terja od vas, da ste, kar ste? Hočem reči, nimate energije, da bi svojo komunikacijo olepševali, zavijali v celofan, da bi bili diplomatski na vsakem koraku?
Mislim, da je v tej situaciji treba zelo enostavno povedati, kar misliš, in občasno so to tudi kakšne bolj neprijetne, neprijazne besede. Ljudem zelo malo pomaga, če v komunikaciji ovinkariš, če stvari olepšuješ, po domače povedano ne koristi, če bluziš. Sam se pri tem, kako govorim z drugimi, še najbolj naslanjam na stališče, ki mu v angleščini rečejo »cut the crap«, kar v grobem prevodu pomeni nekaj v smislu »nehaj s tem sranjem«. Ko sogovornika s takim načinom komunikacije postaviš na trdna tla, ga s tem gotovo tudi šokiraš, kar je dobro, saj takrat začne spet zares razmišljati. Včasih je pač treba prekiniti kakšno paniko, včasih človeka na verbalno bolj grob način primorati, da začne razmišljati. V takih primerih je treba uporabljati enostavna sporočila.
Radi bi malo pokukali še v vaš vsakdan oziroma spoznali stvari, ki jih radi počnete. Slišala sem, da obvladate žar, da vas poznajo kot dobrega pevca. Pa ne nam zameriti, ker smo tako radovedni.
Nimam vam česa zameriti. (smeh) Ne vem, kje ste slišali za žar. Pravijo, da sem nekakšen piromanček, saj če se kje kuri, če kje nekaj gori ali pa je nekje kaj, kar oddaja veliko vročino, toploto, tam sem zagotovo zraven. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Kar pa zadeva petje, je tako; z ženo sva se spoznala prav v pevskem zboru, akademskem pevskem zboru France Prešeren Kranj. Z njimi žal ne morem biti več aktiven, saj ne bi zmogel. Malo zaradi časa, malo pa tudi zaradi slabše pevske kondicije. Če bi dlje časa pel, bi kmalu začel bolj sopihati in hropsti. Slovenska pesem ali katerakoli lepa pesem mi je zelo blizu. Če imam možnost, z veseljem prisluhnem kakšnemu koncertu. Se mi zdi, da če človek tovrstni glasbi ne da priložnosti, verjetno niti ne ve, da mu ta manjka. Če pa znaš prisluhniti in morda celo sodelovati v zboru, je to lahko izjemen način socializacije. Za mladega človeka je to bolje kot karkoli drugega.
Omenili ste, da močno občudujete primorsko pevsko kulturo. Da iz tega konca države poznate in spremljate kar nekaj zborov. Vam je tudi sicer ta del naše dežele blizu, se veliko povezujete s tamkajšnjimi ljudmi?
Ja, na Primorskem imam precej dobrih prijateljev. Tudi tamkajšnja narava je osupljiva; na primer Brda zgodaj spomladi so nekaj najlepša na svetu, ali pa strunjanski klif, v kateremkoli času leta, ali pa malo bolj notranji del Primorske, kjer burja že bolj trdo piha. Saj mislim, da smo Primorci in Gorenjci malo v žlahti, ker če se ozremo v zgodovino, so se Bohinjci ženili na Primorsko, v Trento in tam okoli. Malo smo si mešali kri. Mislim, da smo si Primorci in Gorenjci tudi po karakterju blizu. Vse nas povezuje kakšna apnenčasta skala, ali pa kakšna gorska dolina in mislim, da to iz ljudi naredi soroden karakter.
Kaj še sestavlja vaš dan? V nekem pogovoru ste dejali, da vam je zdaj zelo ljubo preživljanje časa z vnuki. Da si s tem polnite baterije. Morda tudi z njimi prebirate sebi tako ljubo knjigo o Piki Nogavički?
Ja, najstarejša vnukinja, ki ima malo čez dve leti, že kar ve, kdo je Pika Nogavička. Pozna jo celo v francoščini in nizozemščini, ker živi v Bruslju. Ta deklica je konglomerat, kar se jezikov tiče. Poleg nje imam še eno vnukinjo, ta je srednja, potem pa še najmlajši, ki je mali Maksim, fantič, ki ima zdaj skoraj šest mesecev. In ja, oni so zame eno posebno veselje. Bom rekel tako: fajn je imeti otroke, ampak ko imaš vnuke, je dejstvo, da je to čisto nekaj posebnega. Takrat se ti odpre povsem novo obzorje. Otroci so za vzgojo in skrb, vnuki za razvajanje.
Kombinacijo Pike Nogavičke in Andreja Štera, to, kako pri srcu vam je ta literarni lik in njene prigode, že poznamo. Vemo tudi, da za vas ta knjiga ni samo otroška knjiga, ampak tudi knjiga mnogih modrih sporočil.
Ne vem, od kod vam ideja, da kombinacijo Pike Nogavičke in Andreja Štera poznate. (smeh) Nisem prepričan, da jo. Midva imava čisto posebno razmerje. To je skrita ljubezen iz najstniških dni. Stara sva približno enako, saj je Pika Nogavička v slovenskem prostoru izšla, ko sem se rodil. Zame ima ta knjiga globoko filozofsko sporočilo, svetovnonazorsko. Sporočilo na več nivojih pravzaprav. Eno je otroško, sploh če upoštevamo še res genialne ilustracije Marlenke Stupica. Ko pa začneš še malo bolj razmišljati o vsebini ali spremljati zgodovino te knjige, je to nekaj čudovitega. Tudi sama pisateljica Astrid Lindgren je bila izjemna. Gospa je bila tipična Skandinavka. Če greste na Švedsko, Norveško, vam je jasno, kako je tamkajšnje okolje »izdelalo«, vzgojilo, oblikovalo Piko Nogavičko. Tam vidiš stare hiše (vile), okrog katerih se loviš s policaji, iz katerih se da odtrgati desko, na verandi stoji kakšen konj, po drevesih, na katerih rastejo limonada, nožički in biserne ogrlice, pa se preganja opica. Če pa knjigo zares bereš, lahko zmeraj iz nje povlečeš kakšno pomembno sporočilo, nauk, življenjsko oporo. Nekaterim je v tem smislu sveto literarno pismo Medvedek Pu, nekaterim Mali princ, drugim Butalci, meni je Pika Nogavička.
Ne morem se znebiti občutka, glede na količino navdušenja okrog vas, tudi vaše ekipe, s katero pomagate Slovencem po svetu nazaj v domovino, da bi se lahko kitili s priznanji iz okolice, pa se ne. Ostajate skromni. Vendar pa me vseeno zanima, če vam kaj laska, kako vas ljudje občudujejo in cenijo?
Ja, je nekaj posebnega. Me včasih kar malo prevzame, ko vidim naklonjenost in množico sporočil. Ali pa ko me recimo pokliče kakšen človek, za katerega sem mislil, da sploh ne ve, da sem na svetu, in mi reče, vav, tole je pa izjemno. Danes sem na primer govoril z Ervinom Hladnikom Milharčičem. On je po mojem pojem novinarstva. Rekel mi je, da si ne morem predstavljati, kakšno veselje sem mu naredil, ko sem ga v nekem intervjuju izpostavil kot izrednega novinarja, ki gre tja, od koder vsi uidejo. Omenil sem namreč, da če bi na primer Slovencem prepovedali nekam iti, bi Hladnik Milharčič zagotovo zgrabil potovalko in šel ravno tja. Je fajn videti, da tak človek spremlja tvoje delo. Ali pa na primer Tomo Križnar ali pater Niko Žvokelj. No, patra Nika sem vprašal, če je spremljaj moj nedavni intervju, na koncu katerega sem izrekel eno bolj robato besedo, kletvico pač. Pa je rekel: »Seveda sem, tisto je bilo še posebej zanimivo.« Potem sem ga vprašal, če mi je dal odvezo zanjo, pa mi je odgovoril, da je ne potrebujem. Od takrat živim dosti bolj mirno, ker mi tega greha pri velikonočni spovedi ne bo treba navajati.
Vendar pravite, da je tako izrazito hvaljenje nekoga lahko tudi slabo. Kaj s tem mislite?
Tako je. Če se državnega uradnika preveč hvali, je ta lahko v nevarnosti. Tukaj je cel kup možnosti, da se tisti, ki so mu nevoščljivi, poslužijo kakšnih zoprnih gest, na primer, da ga zaslišujejo, ali je imel dovoljenje storiti to ali ono. Tudi dovoljenje za ta pogovor z vami. Ne, nisem ga imel. Ali pa, ko je treba poslati kakšen avion po bolnika v Pariz. Takrat me vprašajo, ali sem, ker je šlo za javno naročilo transporta, zbral tri ponudbe, kot veleva zakon. Veste, na to se jaz začnem odkrito smejati in jih vprašam, ali so vsi na glavo padli. Povem jim, da je bilo treba rešiti otroka, ker je prišel iz bolnišnice in je potreboval prevoz nazaj domov. Poslali smo mu avion, ker mu ga je pač bilo treba poslati, drug prevoz pa ne bi prišel v poštev, ker bi bilo lahko to nevarno za njegovo zdravje. Pravemu birokratu vsa taka vprašanja in nerganja iz okolice nič ne pomenijo. Enostavno moraš opraviti s tem, in ko bodo vprašali, zakaj si tako storil in kje je tistih 350.000 evrov, zakaj si jih »zagonil«, pognal v luft, bom rekel, zdaj bi mi verjetno na pamet prišla kakšna kletvica (smeh). Jaz vem, zakaj sem jih »zagonil«. Za to, da smo šli tja, kamor je bilo treba, tja, kjer so ljudje v stiski, in ne, nimam slabe vesti, ne preganja me občutek, da bi kaj neupravičeno zapravili. Denar smo porabili koristno. Birokratom bodo poraba in protokoli, ki zadevajo naše delo, še dolgo praskalnik. Če imate mačka, gotovo veste, da je to tam, kjer si brusijo kremplje. Ta del zame seveda ne bo prijeten, ampak me to ne moti. Ali me bodo tožili, kaj izterjali od mene? Meni ne more nihče nič vzeti, ker mi ni nihče nič dal. Nimam avta niti hiše. Sem podnajemnik, živim v hiši, ki so jo zgradili starši moje žene. Kaj mi bodo vzeli? Zbirko znamk iz mladosti?! In to je dober občutek, to je krasno, ko se lahko tako malo »zajebavaš«, ko drugi vzdihujejo, vrtijo oči. Ampak saj veste, kaj želim povedati; v situacijah, s kakršnimi se srečujemo mi, imaš dve možnosti. Ali se obnašaš kot del sistema in si popolnoma neučinkovit ali pa zapustiš sistem in greš za ciljem. Takrat, ko se je treba, se odločiš in šele kasneje jih poslušaš, ko ti povedo, kaj vse si prekršil.
V očeh Slovencev uživate velik ugled, zato vas prosim, če jim za konec podate kakšno krepčilno misel. Smo v naporen času za vse. Kaj spodbudnega bi jim prenesli ta hip?
Bom poskusil. Bom segel v zadnjo kamrico svojega srca in povedal, kar si mislim o tej situaciji, v kateri smo. Mislim, da ta čas, ko še ne vemo povsem dobro, kako se bomo izvili iz njega, s sabo prinaša tudi nekaj dragocenega, pozitivnega. Izkoristimo to obdobje za premislek o tem, kaj je zares pomembno in kaj ne. Veste, to, da smo, ker nas je situacija tako posedla, prisiljeni malo bolj razmišljati o sebi, življenju, to je streznitveni test. A ne bi bilo fino, če bi prišli do spoznanja, da delamo veliko reči, ki zdaj v luči aktualnega dogajanja sploh niso pomembne? Kot da bi se pretvarjali, da nam je všeč, kar in kakor živimo. Poglejmo si to situacijo: omislili smo si potovanje s turistično agencijo. Ta nas je odpeljala na turško ali grško sonce, in potem smo šli na plažo, kjer smo se obračali najprej vsi v levo, potem vsi desno, morali jesti dobro, a konfekcijsko hrano … Ne vem, koliko nam je kaj takega lahko sploh iskreno všeč. Mislim, da se bolj pretvarjamo, da nam je super, ker smo za to dali veliko denarja. A ne bi bilo dobro ugotoviti, da se da z malo truda doseči več. Iti na primer do Belopeških jezer, kjer bi snedli eno skledico kislega mleka in potem šli nazaj domov? Menim, da bi bili zaradi te izkušnje mnogo bolj srečni kot zaradi tiste v Grčiji ali Turčiji. Predstavljam si, da je mogoče vso to situacijo razumeti kot predzadnji poziv k razumu. Mogoče take priložnosti ne bo več. Če se bomo vrnili na stare tirnice in bomo kmalu spet šli na Tajsko, v Kenijo, kjer nas tudi zaradi izkušnje s koronavirusom ne bodo gledali nič kaj prijazno, ne bomo dosegli nič. Tam bodo rekli, pojdite raje domov. K nam ste prinesli bolezni, zaradi katerih je umrlo veliko ljudi, in to zato, ker se ne znate obnašati, ker ste prevzetni, ker vas vodi napuh, misel na lastno pomembnost, ki je piškava. Fajn bi bilo, če bi razumeli ta čas kot priložnost izluščiti, kaj je pomembno, za spoznanje, kako je veličastno, če se usedemo s prijatelji, z njimi zaigramo tarok, spijemo kozarec vina. Spoznajmo, kaj pomeni se res poveseliti, kaj pomeni znati biti tiho. Pravijo, da so ljudje, ki se imajo radi, lahko skupaj v tišini. Ne vem, a poznate ta občutek? Jaz priznam, da komajda. Priznam, da če sem tiho, me moti. Se grem kar drugam presest, kjer je kak zvok, vsaj muzika iz radia. Navaditi se bomo morali, da smo veliko več kot samo čreda. Vsak je dragocen, poseben. Če smo potrebovali koronavirus, da nas je k temu razmisleku spodbudil, pripravil, potem je vredno zdaj malo potrpeti.
