Pirotehnik je bil že Sašev oče, zato ga je že v zgodnji mladosti vleklo na to področje. Ko je šel oče v akcijo, je vedno želel zraven, a ni smel, ker je bilo to prepovedano. Vsak prepovedani sadež je še toliko bolj slasten ... »Adrenalin in radovednost sta bila prevelika, da bi odstopil od te svoje želje,« je povedal Sašo. Pri študiju je izbiral med gradbeništvom in strojništvom. Na koncu se je odločil za gradbeništvo, vendar ga ni zanimalo, kako se stvari postavljajo, ampak kako bi jih lahko zrušil. Ta stroka je še danes v povojih. Obupal je in pristal na krožiščih. Danes je zaposlen na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo v Mariboru.
»Zdrava mera strahu in spoštovanja mora biti«
Ko se po intervenciji vrne domov, se poskuša čim prej umiriti, spraviti iz sebe ves ta adrenalin, ki je prisoten ves čas, od začetka do konca intervencije. Pri tem mu je v veliko pomoč šport. »Pri našem delu hodimo po robu, a vedno vedoč, kje je meja, ki je ne smeš prestopiti. Zdrava mera strahu in spoštovanja je vedno prisotna, ne smemo biti preveč hrabri, še manj pa zaletavi, delamo po pameti,« je povedal Sašo. Vsaka onesposobitev bombe zahteva veliko priprav na terenu; treba je identificirati bombe, tipe vžiga, sestav, fotografirati najdbo, poiskati podatke v literaturi ... »Ko si v akciji, moraš vedno delati z občutkom, počasi in premišljeno. Vedeti moraš, kje je meja vžigalnika, kako ga odviti, kako ga pritisniti, da bo popustil in ga boš lahko normalno odstranil. Pirotehniki se sicer držimo načela, da vsaka popusti.«
Ko gre za varnost ljudi, noben ukrep ni preveč
Verjetno bi šli tudi onesposobitvi dveh mariborskih letalskih bomb bolj ali manj mimo javnosti, če ne bi bila nujna evakuacija velikega števila ljudi. »Ko gre za varnost ljudi, noben ukrep ni preveč. Zdaj se je vse dobro izteklo. Če bi se kaj zgodilo, pa bi vsi udarili po načrtovalcih akcije, da niso poskrbeli za večjo varnost. Pri vsaki taki akciji se aktivnosti izvajajo po načrtu in predpisih, ki opredeljujejo velikost evakuacijskega območja in obsežnost varnega območja, po katerih gibanje ni dovoljeno, da je poskrbljeno za varnost ljudi in tudi za varnost vseh, ki v njej sodelujejo. Pri ukrepih so se držali mednarodno uveljavljenih pravilnikov,« je zatrdil Sašo.
Najdenih bomb se nikoli ne dotikajte
Sašo je zadnjih šest let vodja enote za Štajersko in Prekmurje. Letno v povprečju opravijo okrog 60 intervencij, vsaka je nekaj posebnega. Neeksplodirane bombe se onesposobijo samo ob najdbah, pirotehniki jih ne iščejo. Pri vurberški bombi so imeli opravka s kemičnim vžigalnikom, ki se močno razlikuje od mehanskih, kot sta jo imeli mariborski bombi. Po vsaki intervenciji opravijo tudi podrobno analizo, da so lahko prihodnje podobne intervencije še bolj dodelane. Tako kot imajo spoštljiv odnos do neeksplodiranih ubojnih sredstev pirotehniki, ga morajo imeti tudi ljudje, ki pa morajo vsako tako najdbo nemudoma prijaviti centru za obveščanje, v nobenem primeru se jih ne smejo dotikati.
