DJ Pero oziroma Peter Plesec je prav gotovo eden najbolj poznanih domačih didžejev, ki že 35 let vrti glasbo vsem, ki si želijo dobre zabave. V zadnjem času je še posebno ponosen na svoje tematske zabave z naslovom Pokovka.
Se še spomnite, zakaj ste želeli postati didžej?
Ker sem želel zabavati sošolce in prijatelje. Glasba je bila pri nas doma prisotna, odkar pomnim, in vedno smo dobivali nove kasete in plošče. To se je pozneje nadaljevalo tudi v osnovni šoli, ko smo s prijatelji redno kupovali plošče, si jih izmenjavali in snemali kasete.
Za mešalno mizo ste že več kot 35 let. Kako se je v tem času vaše delo spremenilo?
Delo didžeja se je spremenilo toliko, kot se je spremenila tehnologija, torej zelo. Včasih smo nosili naokrog vinilne plošče, potem zgoščenke, zdaj pa prideš na dogodek z USB-ključkom v torbi. Osnova in bistvo didžejanja pa ostajata enaka, saj se človek v tem pogledu ni kaj dosti spremenil. Še vedno si želijo zabave in moja naloga je, da jih zabavam. Če si zraven še malo psihologa in znaš »prebrati« občinstvo, je to najmanjša težava. So pa ljudje v zadnjem času malo bolj raztreseni oziroma zmedeni, ker pri nas ni prave glasbene scene, ki bi jih lahko vzgajala in razsvetljevala v glasbenem smislu.
Kakšne so prednosti novih tehnologij in kakšne pomanjkljivosti.
Prednost je, da je dostop do glasbe lažji, prav tako pa imaš lahko s seboj več glasbe. Slabost je samo v tem, da tehnika lahko zataji, zato je treba imeti pri roki vedno še rezervo.
Kako spremljate glasbo? Verjetno je pomembno, da ste ves čas na tekočem ...
Glasbo spremljam vsaj šest ur na dan, če ne še več, ker je to moje delo. V današnjih časih je treba biti na tekočem, saj je produkcija hiperaktivna in se na dnevni ravni ponavljajo nove zvrsti, novi zvoki, čeprav sam še vedno prisegam na osnove.
Kako se je v teh letih glasbena scena spremenila?
Glasbena scena pri nas se je zelo spremenila po letu 2008. Vse, kar se trenutno dogaja na klubski sceni, je namenjeno mladim do 23. leta. Drugače je z živo sceno, ki je zelo zrasla, je vse bolj aktivna in namenjena različnim okusom. Na klubski sceni trenutno manjkajo lokali, kjer bi se lahko zabavali na dance, house, R&B glasbo, seveda ločeno po dnevih in za starejše od 15 let. Skratka za srednjo generacijo primanjkuje klubov.
Kako je s klubi danes v primerjavi s časi, ko ste začeli?
Klubi so usmerjeni predvsem v ponudbo in povpraševanje, tako da ni neke stalnice, kot je bila včasih. Ljudje morajo vedeti, kaj bodo dobili v določenem klubu na določen dan. Po svetu je še vedno tako, zato klubska scena toliko bolj raste. Sam sem začel že zelo zgodaj. Za mešalno mizo sem pred občinstvom prvič stal pri 14 letih v zdaj že legendarnem lokalu Stari Kovač v Radomljah, kjer sem se naučil osnov. Pozneje pa sem svojo kariero in imidž gradil v Turistu, Valentinu, Babilonu, Kanuju, Dakoti, Globalu, če naštejem le nekaj nekoč priljubljenih žurerskih mest, ki so gradili klubsko sceno v Ljubljani. Seveda so bile vmes še druge lokacije, tudi na Hrvaškem sem preživel nekaj divjih poletnih mesecev v zadnjih 16 letih. Žal tudi Zrće niso več to, kar so nekoč bile.
Nekaj pa gotovo ostaja enako – da se ljudje želijo zvečer čim bolje zabavati, kajne?
Ljudje pogrešajo tematske zabave, saj se takrat srečujejo z ljudmi, s katerimi jih povezujeta enak okus do glasbe in starost. Veliko ljudi si želi zabave, vendar jo težko najdejo.
Že nekaj časa prirejate zabave z imenom Pokovka. Kako se je porodila ta zamisel?
Pokovka je nastala povsem po naključju. Vedno, kadar je bilo zelo naglas, je POKALO (poka) in želel sem narediti tematske zabave v povezavi s kultnimi filmi iz določenega obdobja. In vsi vemo, da ni dobrega ogleda filma brez pokovke. (smeh)
Kaj je posebnega pri Pokovki?
Posebnost je, da organiziram tematske zabave, namenjene določenemu obdobju oziroma zvrsti glasbe. Tako imamo BACK TO THE 80s z glasbo, ki se je vrtela po klubih v osemdesetih. THE 90s WORLD z glasbo iz obdobja devetdesetih, THE GODFATHERS OF HOUSE pa je večer, namenjen največjim house uspešnicam do leta 2010. V pripravi pa je še nekaj tematskih večerov, ki jih je treba še malo dodelati.
Se kdaj naveličate glasbe?
Retorično vprašanje, kajne? (smeh) Nikoli.
Ste kdaj razmišljali o kakšni drugi službi?
Večkrat, vendar brez povezave z glasbo bi bilo težko.
Kaj pa o upokojitvi?
Bo treba še malo počakati, dokler zdravje in telo služita namenu, brez večjih težav, bo šlo. Pa tudi v 'penzionu' me boste še videli kje za mešalko, če ne drugje, v domu za starejše občane. (smeh)
Kaj vas osrečuje?
Družina.
Družino ste si ustvarili kar pozno. Ste tako dolgo čakali na pravo ali je bila to stvar odločitve?
Za tako stvar se ne moreš odločiti. Prvo je potreben pravi partner, potem pa, če je kompatibilnost med njima, se stvari od razvijejo same po sebi.
Zakaj je Anja prava za vas?
Ker sva plus in minus v vseh pogledih. Če sem slabe volje, me dvigne, če je ona, ji pomagam, da se razpoloženje popravi. So pa seveda še druge lastnosti, zaradi katerih greva skupaj. Ker razmišljava podobno, me razume, rada ima glasbo, ples, žure in je krasna mama najinemu sinu.
Kako ste se znašli v vlogi očeta?
Priznam, na začetku zelo težko. Ker sam nisem bil deležen prave očetovske vzgoje, sem moral nekako vijugati in še vedno, da mi uspe. Ni vedno tako, kot bi si želel, ampak se trudim.
Kdo je bolj popustljiv pri sinu – vi ali Anja?
Se mi zdi, da kar oba enako, je pa odvisno od okoliščin. Pomembno je, da nisva popustljiva oba hkrati. Tudi tukaj se dopolnjujeva. Že vnaprej poskušava določiti pravila 'igre' in nekako nama uspeva, da je vedno prisotno ravnovesje.
Ima Nik tudi rad glasbo?
Seveda, to bi bilo pa precej čudno, če je ne bi, saj jo oba z ženo obožujeva. Nik se rad igra z različnimi inštrumenti. Najprej smo kupili harmoniko, nato se je zbirka hitro povečevala, doma imamo vse, od kitare, klarineta dobobnov in orglic. Prav tako pa rad preveva od narodno-zabavne do rocka, ne glede na to, ali smo kje na poti v avtu ali pa na veselici. Trenutno so mu pri srcu Imagine Dragons.
Uživate v poletju ali že nestrpno čakate jesen?
Uživamo, kadar ni prevroče, čeprav se kar hitro znajdemo v morju. Ne čakamo, veselimo se vseh letnih časov in si vedno najdemo nekaj, da skupaj počnemo in v tem uživamo.
Kje poslušate glasbo?
Glasbo poslušamo predvsem med vožnjo, ker smo stalno v pogonu, in pa doma oziroma na zabavah.
Kaj poslušate, kadar ste žalostni, kaj, kadar ste veseli?
Kadar sem žalosten, grem kar spat ali pa pogledam kakšen film, če me že Anja ali Nik ne potolažita prej. Žalosti je pri nas malo. Kadar je pa veselo, je pa vse od harmonike do italijanske glasbe, ki mi je najbolj pri srcu.
Vas kakšna glasba še preseneti?
Da bi me glasba presenetila, ne. Kdaj pa se najde kakšen artist, ki me preseneti.
