Zakonca Korošec sta v Strmcu pri Leskovcu kupila razpadajočo kmetijo z dobrimi 10 hektarji bregov. Ker so bili povsem zaraščeni, sta od ostarelega soseda pokupila čredo koz in ovac, da so jima pomagale očistiti teren.
»Če bi videli, v kakšno podrtijo sva se preselila, bi gotovo rekli, da sva čisto nora,« se začetkov bivanja v Halozah spominja Erna Korošec. »Ne vem, ali bi se upala še enkrat podati na to pot, bilo je težko in veliko stvarem sva se odpovedala, da sva si ustvarila dostojno urejen dom.«
»Na začetku sem se učila kot otrok«
»Tudi ni šala, da se pri teh letih začneš ukvarjati s kmetovanjem; mož je sicer imel nekaj izkušenj z damjaki, jaz pa nič od nič. Res moraš imeti 'jajca' za kaj takega. A mi ni žal.«
Ideja o ustvarjanju iz volne ni prišla sama po sebi, ampak je bila bolj logična posledica življenja in dela na kmetiji, se spominja Koroščeva. »Ovce so bile tu, poslušala sem o Halozah in njihovih težavah. Po izobrazbi sem tekstilka, od nekdaj rada ustvarjam, torej sem si kmalu rekla: 'Poskusi, pa boš videla.' Ovce smo ostrigli, mož Bojan je volno opral, v prejo sem jo poslala v Tržič. Potem pa sem se učila kot otrok: nekaj znanja sem potegnila iz preteklosti, se dodatno izobraževala, predvsem pa veliko poskušala in popravljala.«
In sčasoma so nastali različni izdelki: ženske in moške pletenine, puloverji, brezrokavniki, plašči, šali, rute, klobuki, torbice … Že kmalu je pridobila certifikat rokodelstva Slovenije, svoje delo, povezano s tradicionalnimi znanji, pa prijavila kot dopolnilno dejavnost na kmetiji. S svojimi izdelki se je odpravila na sejme in tržnice Podeželja v mestu, a se je od tam kar nekaj let vračala razočarana. »Sprva namreč nisem prodala skoraj nič in priznam, da sem po malem že obupavala, a me je mož hrabril, naj vztrajam. Nisem imela nobenih prodajnih izkušenj; ko pa sem malo začutila kupce, sem se prilagodila in začela delati drugače. Danes kombiniram različne tehnike, dodajam filc, pletenje, kvačkanje, vse obogatim z ročnimi vezeninami in obrobami, motivi so značilno valoviti in barviti, tako da so končni izdelki res tipični zame in zato povsod prepoznavni.«
Ideje so, časa pa zmanjkuje
Ker so najbolj »vžgali« šali, se jim zdaj tudi največ posveča, prodaja jih na prej omenjenih tržnicah, sejmih, tudi na ptujskem gradu, obenem pa se je včlanila v društvo Kastali Rada Škrjanca, ki je v Muzejski hiši pod ptujskim gradom odprl grajsko tiskarno. Tam so svoj prostor našle tudi volnene umetnine Erne Korošec. Svoje znanje pranja volne, predenja, tkanja, pletenja, filcanja in vezenja pa prenaša na udeležence raznih delavnic.
»Od tega bogat ne moreš postati, to je moj hobi, moje veselje, hvalabogu, da je končno tudi nekaj povrnjenega. Na dan lahko naredim največ en šal, pa še to ne vsak dan, saj imam veliko drugih nalog na kmetiji, poleg tega gre za ustvarjalno delo, pri katerem čisto vsak trenutek tudi nimaš navdiha. K sreči imam volje in idej še veliko, rada bi delala še druge izdelke, a trenutno za to ni časa.«
